Dva moža, oba resno bolna, sta skupaj ležala v bolnišnični sobi. Eden od njiju je lahko vsak dan eno uro sedel v svoji postelji, kar je pomagalo odvajanju vode iz njegovih pljuč. Njegova postelja je bila ob edinem oknu v sobi. Drugi mož je moral vse dneve preležati na hrbtu.  
 
Kmalu sta moža vse ure dneva govorila drug z drugim. Pogovarjala sta se o svojih družinah, svojih domovih, službah, kje sta vojskovala in kje vse sta bila na počitnicah. In vsak dan je mož, ki je eno uro sedel ob oknu, drugemu opisoval stvari, ki jih je lahko videl zunaj. Mož na drugi postelji je začel živeti za ta enourna obdobja dni, v katerih je njegov prijatelj razširil svet za dogajanjem in barvitostjo zunanjega sveta.

»Kaj te spet muči? Rad bi to od tebe izvedel, ne od koga drugega,« jo je skoraj rotil, naj mu le pusti bliže.

»Jezna sem in žalostna obenem. Jezna sem na sebe, ker se kar naprej pretvarjam pred teboj, da je vse v najlepšem redu, samo da bi ti bilo lepo, žalostna pa sem zato, ker ti vedno nasedeš tem mojim sladkim lažem…«

»Žal nisem dovolj pameten, da bi vedel, kaj mi pravzaprav skušaš dopovedati v teh svojih šifrah.«

Vzela je pisalo v roke in se zastrmela v snežno belino pole pred seboj.

Bojevala je težek boj, v katerem si je z vsemi možnimi sredstvi skušala pokoriti nepremagljivo višjo silo – Domišljijo. Želela se je polastiti njene moči. Domišljija je sprejela izziv, saj je bila radovedna, kako le se je bo lotila neka čisto navadna smrtnica.

Ni se pretirano branila, samo blizu ji ni pustila. Kljub svoji očitni premoči pa ni bilo v njej zlobe, samo porednost otroka, ki preizkuša, kako daleč lahko gre. Ko se je naveličala igre »mačka in miš«, se je napravila čisto brezbrižno in obmirovala.

Že nekaj časa sem si ogledovala hišo, ki ji pravijo Vila Muzika. In zgodilo se je, da mi je nekaj reklo, naj grem tja. Prišla sem v nedeljo, na sončni dan, ko je zunaj dišalo po figah, notri pa po čudoviti hrani. Od vsepovsod so na ta dan začeli prihajati otroci, od 5 pa tja do 13 let. Ja, prav(ljično).

Sem kar prišla, nikogar nisem poznala, zato sem si najprej malce ogledala čarobno okolje, zemljo, na kateri stoji vijolično modra hiša s tremi zdravilnimi apartmani, skupnim ležiščem, veliko kuhinjo in dvema ostalima sobama ter ateljejem, si ogledala cedre, kozmograme in začutila močno energijo, ki je prisotna povsod v in zunaj hiše. Stvari, ki sem jih pripeljala, sem pospravila v oranžni apartma (namenjen je vitalnosti, igri, ustvarjalnosti) in odšla v kuhinjo, kjer me je lastnica Beba toplo in srčno sprejela. Ja, to je darilo.

V prvih poletnih dneh je del uredništva (Igor in Tomaž) sklenil, da odide na krajše potovanje proti Franciji in Nizozemski.

Strasbourg
Pot naju je vodila preko Avstrije in Nemčije in prva večja postaja je bilo »glavno mesto« Evrope Strasbourg. V tem slikovitem mestu sva si ogledala predvsem stari del mesta, ki je prepleten s kanali, po katerih plujejo tudi turistične ladje. Visoko nad mestnimi strehami se dviga v nebo mogočna katedrala Notre Dame de Strasbourg. Tudi notranjost je ogromna in človek se sprašuje, zakaj so morali graditi tako visoke cerkve. Verjetno zaradi tega, da je videti mogočna. Po ogledu katedrale sva se napotila na vožnjo s turistično ladjico.

Ladjica te popelje mimo vseh znamenitosti in poleg tega imaš na voljo tudi slušalke, iz katerih slišiš opis znamenitosti, izbiraš pa lahko v več jezikih, med katerimi pa na žalost še ni slovenskega. Je pa na Evropskem parlamentu, mimo katerega te ladja tudi pripelje, napis v slovenskem jeziku in sicer dvakrat. Enkrat piše Evropski parlament in drugič Ekonomska politika. In tudi naša zastava vihra med vsemi ostalimi.

Želela bi deliti srečanje, občutke in sporočila, ki sem jih doživela na enodnevenm seminarju v Londonu z Doreen Virtue in njenim soprogom Steven-om Farmer-jem.

"In na oder vabimo čudovito Doreen Virtue!" Ob njene prihodu in pogledu je sijala čista brezpogojna ljubezen, tako močno, da je priteklo nekaj solz sreče in radosti.

Pričarala je neverjetno pozitivno vzdušje in močne energije ob katerih si zares občutil vročino, bližino angelskih in drugih bitij ter resnico v svojem srcu.

Vodila nas je skozi meditacije rezanja vezi z vsemi miselnimi, čustvenimi, duhovnimi in fizičnimi odvisnostmi ter bolečinami.

Bilo je čudovto pustiti preteklost za seboj z ljubeznijo in blagoslovi.

Živel je enkrat v eni dolini nek kmet, ki je živel najbolj običajno a dostojno življenje. Pošteno je delal, pošteno zaslužil, se veselil vsakega jutra s ptičjim petjem in drugih malenkosti ki jih prinaša povsem običajno in skromno življenje na deželi.

Potem je prišla vojna. Prišli so tujci in začeli pobijati vsevprek. Pobijali so ljudi, pobijali so ptice, zažigali so polja in hiše in vse kar so vaščani in njihovi dedje s trudom in ljubeznijo ustvarjali skozi toliko družinskih rodov.

Kmet ni razumel, zakaj. Ni razumel, od kje ta srd in jeza in vzrok da je treba vse pobiti in požgati, ko pa je svet vendarle lep in jutranje ptičje pesmi vendarle najbolj spevna melodija na svetu. Da ne bi pobili tudi njega, je tako na zadnji predvečer ušel iz svoje vasi, pobegnil v gozdove in taval in taval. In taval in taval in taval in taval, v mrazu in vetru in zimi in snegu. Dokler ni prišel do nekega križišča z velikimi skalami ob razpotju, ki so se tja nakotalile kot posledica nekdanjega velikega plazu.

(Komedija za posebne trenutke erotičnih občutij)

Ponudim vam ga v celofan zavitega, kajti to je pravi bonbonček. Ni niti prevelik robavs, niti zavrtež, niti kakšen goreče socializiran povprečnež, ki ga obiskuje kakšen sindikalist ali sam nadangel Rafael. Sicer pa sami presodite.

Vse je lepo in prav, če človek meri na veliko potenco, če ima v stolpnici v WTC-ju v New Yorku ali pa v BTC-ju v Ljubljani veliko pisarno in družinsko podjetje pa še kup pomembnih funkcij zraven, razkošen avtomobil, lepo soprogo in kup lepo oblečenih nevzgojenih otrok. Takšen vsakodnevno zapušča za sabo le marker svojega neizmernega zadovoljstva »postati uspešen in bogat«.

Nekoč me je obiskal star prijatelj, s katerim sva znala doživeti prav zanimive dogodivščine. Vrnil se je s potovanja po Bližnjem Vzhodu in mi je prišel malo pripovedovat svoja doživetja. Med drugim je bil tudi v Egiptu. Tam je obiskal mesto Zetoun. V tem mestu se živi nekekšna koptsko-pravoslavna oblika krščanstva. Ker je moj prijatelj "udarjen" na menihe in puščavnike, se je brez težav spoprijateljil z redovniki, ki jih je tam srečal.

Vzpostavil je komunikacijo, ki je temeljila na kretnjah rok, nog in glave. Vse skupaj pa je dopolnjevala egipčansko-slovenska angleščina. Menihi so takoj ugotovili, da je moj prijatelj "zgubljena duša". Razkazali so mu svoj samostan in cerkev. Dali so mu jesti in piti in ponudili so tudi prenočišče. Fant je bil ves iz sebe. Preden je šel spat, je bil prisoten pri njihovi večerni maši in liturgiji. Njihova maša je bila zelo drugačna od katoliške in od katere koli pravoslavne, ki jo je do sedaj videl.

Nikoli si nisem mislila oz. premišljevala, kaj naj bi pomenil čas, kaj nam lahko da in kdaj nam še kako lahko pride prav. In nikoli nisem razmišljala, da bi se kdaj koli morala v življenju tako nenadno posloviti in navaditi na nekaj tujega in mrzlega.

Življenje mi je 26.03.2004 pokazalo svojo stran resnice.... Bil je to navaden delovni dan, kot vsi do sedaj. Bil je petek in dan katerega naj bi preživela na najlepši način, ki je sploh možen, s svojimi prijatelji. In tako nekako je tudi bilo. Po šoli sem se odpravila v Škofjo Loko in sicer na praznovanje sošolkinega rojstnega dneva. Odpravila sem se z pozitivno energijo in vedoč da je vse ok. Z mami sem se dogovorilo o uri prihoda, za Očija pa sem vedela da je na službenem potovanju in da je z njim vse v redu.

Namaste! What is your name?« V moje oči je zrlo dekle zgodnjih dvajsetih, omamne lepote in magnetičnega šarma ter mi v pozdrav ponujalo roko. Kaj se vendar dogaja? sem pomislil. Tradicionalni pozdrav v Indiji sta sklenjeni dlani v višini srca in rahel priklon. Ženske pa so brez izjeme plahe in zadržane, umikajoč svoj pogled.

»Ime mi je Sunita,« je dejala z raskavim glasom in me zgrabila za roko. Še preden sem se zavedel, je mojo dlan obrnila navzgor in začela nanjo nanašati pasto, shranjeno v tubi iz svetlečega papirja. S pomočjo pripravka iz kane mi bo roko vsaj za štirinajst dni ozaljšala z umetelnim vzorcem, ki zahteva precej spretnosti in ni ravno poceni, mi je začela razlagati v pisano nošo odeta nimfa.

Ah, še eden izmed mnogih marketinških trikov patetičnega bazarja v ultraturističnem mestu Puškar, sem se sprijaznil in se prepustil ulični artistki.
»Tem ljudem ne gre verjeti. Lažejo. To niso dobri ljudje. Tatovi...« je zarohnel bližnji trgovec s spominki. Dekle se ni dalo motiti. Izžarevalo je odločnost in moč, nenavaden pogum, občudovanja vreden ponos.
»Moja kasta je nizka in trgovci me ne marajo,« je dejala. Njena številna družina živi v precejšnji revščini na obrobju vasi, mi je povedala.

Sedim in opazujem kako se moje življenje dviga med oblake. Z vsakim dihom čutim motor letala, ki poganja in me pelje daleč. Daleč stran. Vsak potnik, ni važna vera, polt ali spol, se podaja na neko novo pot in vsak ima drugačen razlog. Na sedežu pred mano, mlada mamica tolaži svojo majhno punčko in ji govori, da bo vse vredu, naj se ne boji letenja in naj misli samo na to kako srečna bosta babica in dedek, ko bosta zopet videla svojo malo vnučko.

Prijazne stevardese hitijo mimo, mirijo potnike, jih sprašujejo, če je vse vredu in ali jim lahko prinesejo kaj, da se bodo počutili bolje ter pripravljajo še zadnje stvari, da se lahko pustolovščina začne. Pilot prijazno, z žametnim, vedrim glasom pozdravi potnike in nam zaželi prijetno potovanje. Začelo se je. Adrenalin se dviga in drobne kapljice potu mi močijo čelo, krč v trebuhu postaja vedno močnejši in zvonenje v ušesih je neznosno. Kaj je zdaj to? Ali se tako bojim letenja? Pa saj sem vendar že velikokrat potovala z letalom, ampak tokrat so občutki močnejši, vsak dih, me spomni na cmok, ki ga imam v grlu, duši me. Zdi se mi, da traja večno, vendar se par trenutkov za tem vse spremeni. Ko zagledam oblake, se takoj počutim bolje in misli mi začnejo uhajati drugam, nazaj domov.

Sledi domišljijski spis, s katerim želim simbolično in poenostavljeno predstaviti eno od dogagajanj v današnji družbi. Apeliram na to, da bo posameznik sam ugotovil, na kaj namigujem. Ker bi bilo današnjo človeško družbo težko opisati tako na kratko in zaobjeti vse pomembne faktorje, ki na določeno situacijo vplivajo in ker bi se hitro našel nekdo, ki bi povedal, česa vsega nisem upošteval, čeprav bi moral, raje uporabljam namišljeno družbo androidov. Če kdo želi, lahko zgodbo dopolni.

Na planetu Q živijo bitja, ki jedo le kovino, kovinojedci. Ta bitja so androidi, njihovo telo je napol organsko, napol robot. Da bi preživeli, uživajo predmete, ki so sestavljeni iz raznih kovinskih elementov (Fe, Zn, Al,...). V splošnem jih ne zanima, kateri vsi elementi in v kolikšni meri so zastopani v njihovih živilih. Poznajo obliko teh živil, sestava jih ne zanima. Zaradi zgodovinskih razmer se je uveljavil trend, da vsi jedo 6 tipov geometrijskih teles, ki se prosto nahajajo v njihovi naravi: kocke, piramide, krogle, tetraedre, valje in pa neka nenavadna telesa X. Pred nekaj tisočletji so ta bitja na različnih delih planeta uživala razne kombinacije teh predmetov. Nekatere rase so celo uživale samo krogle, nekatere pa samo valje.

Zgodnje jutro, z zlatom posuti vrhovi borovcev. Boj za preživetje jih je oblikoval v visoke in vitke postave z gladkimi debli, ki kot cvetovi lokvanjev sunejo svojo košato krošnjo oblakom naproti.

Mislim, da je jugozahodnik, ki spreminja in oblikuje njihove frizure. In tako smešni se zdijo, ko tam zgoraj poplesavajo v ritmu vetra. Vsak po svoje se ziblje in vsi hkrati žvižgajo melodijo, šum milijonov iglic. Zdi se, kot da se igrajo drug z drugim, ko se z vejami žgečkajo za ušesi.
In na tleh, kjer se začne realnost tudi za drevesa, se igra plesa nadaljuje. Na skrbno pokošeni trati, ki meji na gozd, se je krt odločil, da ima premalo prostora pod rušo in zato naril dvainšestdeset krtin kar drugo zraven druge. Verjamem, da tudi krti plešejo, ko je veter.

…danes sem pokopala sina. Večkrat sem mu govorila, da ta ženska ni za njega, da se ne ujemata, da nimata nič skupnega, on pa me ni poslušal…, kot da bi ga začarala, potem, ko sta se spoznala…, naenkrat me ni več poslušal. V življenju sem mu vse nudila…, po razvezi mi je ostal edino upanje in tolažba v tem svetu, sedaj ostajam sama, danes se bo poročil, z žensko, ki je ne maram, ki mu nič ne pomeni, moj sin je od danes mrtev…

…spoznal sem jo na plesu, naenkrat med množico zagledam žensko-privlačno, kot je še nisem videl, da se je meni nasmehnila, je to le sreča, skoraj ne morem verjeti. Prvič v življenju imam žensko, ki mi je resnično všeč, ki mi nekaj pomeni. Potem sem vse storil, da jo obdržim, postopoma sem naredil celo to, da sem zaradi nje opustil skoraj vse svoje konjičke, postala mi je vse na svetu, obseden sem bil z njo. Veliko se pogovarjava, načrtujeva skupno življenje, le midva. Vendar me vseeno nekaj moti, v zadnjem času se počutim vse bolj utesnjenega, nekaj se je spremenilo med nama, pa ne vem kaj, v postelji nisva več takšna, kot sva bila enkrat, ona je vse bolj razdražljiva, z ničemer ji ne morem ugoditi, sam postajam zmeraj bolj neodločen in ujet…, ali sem se zmotil, ali sva postala drugačna, da se več ne poznava…

Dan za dnem je ob osmih zjutraj droban, a ponosen 92-letnik pokonci; oblečen za nov dan, moderno počesan in sveže obrit, čeprav uradno slep, je danes na poti v dom za ostarele. Smrt njegove 70-letne žene je povzročila ta nujen korak. Medtem ko je ure in ure čakal v sprejemni sobi doma, se je, ko so mu povedali, da je njegova soba pripravljena, samo prijazno smehljal. Medtem ko sva šla do dvigala, on s pomočjo svojih hodulj, sem mu opisal njegovo majhno sobico, omenil sem mu tudi zavese na njegovem oknu.

»Naravnost čudovito,« je navdušeno odvrnil, kot osemletnik, ki je ravnokar dobil v naročje svojega novega kužka. »Gospod Jones,« saj še niste videli sobe, »počakajte vendarle.« »To ni pomembno,« je odvrnil. »Sreča je nekaj, za kar se odločiš že vnaprej. Če mi bo moja soba všeč ni odvisno od tega, kako je razporejeno pohištvo, ampak kako jaz razporedim svoj um. Jaz sem se že odločil, da mi bo soba všeč. Take in podobne odločitve sprejemam vsako jutro, ko se zbudim. Na izbiro imam dve možnosti, ali preživim dan v postelji in naštevam vse težave, ki jih imam z nedelujočimi telesnimi deli, ali pa vstanem in sem hvaležen za tiste dele, ki še funkcionirajo.

Anton Aškerc; Čaša nesmrtnosti. Pesem mi je všeč, saj govori o problemu s katerim se muči veliko ljudi. Ljudi, ki na zemlji srečno živijo ter ne želijo nikoli umreti. Želijo živeti. Za vedno. Želijo si večnega življenja.
To, da človek ne more večno živeti, je resnica.

Kaj pa…ko se pri zgodovini učimo o kakšnemu človeku, ki je za svet naredil nekaj velikega? Dobrega? Morda slabega. A vsaka generacija se iz leta v leto uči o njem. Si zapisujejo v zvezke, govorijo o njem, se zgledujejo po njem ali pa vsaj vedo da obstaja. Lahko rečemo da oseba živi- v nas.

Sama se naprimer zanimam za umetnost. In bom vedno vedela kdo je bil Leonardo Da Vinci ali Michelangelo. Dela so mi zelo všeč, saj se jih nikolli ne naveličas gledati. To sicer niso dobra dela, so pa 'dela ki so šla v korak s časom.

Pred mnogimi leti sta na Kitajskem živela dva prijatelja. Eden je mojstrsko igral harfo, drugi pa ga je z veseljem poslušal. Ko je eden igral in pel o gori, je drugi govoril: »Vidim goro pred nama.« Ko je enkrat zaigral o vodi, je tisti, ki je poslušal, rekel: »Tukaj je deroči potok!«

Toda tisti, ki je poslušal, je zbolel in umrl. Njegov prijatelj je potrgal strune na harfi in nikoli več ni zaigral.

Od takrat pomeni trganje harfinih strun znak trdnega prijateljstva.

Ne rečem, da nisem kdaj pomislila na smrt, a verjetno redkeje, kot nanjo pomisli večina. Kadar je kateri od otrok več ur zamujal iz šole, ko se mož nekaj dni ni oglasil s službene poti, sem se, razumljivo, ustrašila, a z navzočnostjo smrti nisem bila obsedena nikoli. Niti ob več mesecev trajajočih glavobolih in občasnih vrtoglavicah nisem pomislila na tumor v možganih. Sindrom izgorelosti, so mi postavili diagnozo in po enomesečni bolniški - daljše si nisem mogla privoščiti - sem nekaj tednov kasneje že bila v stari formi.

Do tistega januarskega vikenda sem verjela, da če človek razmišlja pozitivno, potem se mu dogajajo pozitivne reči. In verjela sem, da to moje prepričanje kar nekaj ljudi v okolici potrjuje. Nekateri, ki so veliko razmišljali o bolezni, so tudi dejansko zboleli, in kolegica, ki se je bolestno bala prometne nesreče, jo je nato, ne po svoji krivdi, tudi sama doživela. Smrt je bila vselej za druge in nikoli zame, bila je v moji okolici, a nikdar v moji tesni bližini. Smrt je bila nekje daleč v prihodnosti in verjela sem, da si bo ljudi v moji bližini jemala generacijsko, po naravnem redu stvari.

Tega dne je doma tiho posedala in se predajala svojim mislim. Nikomur in ničemur ni dovolila, da bi jo zmotil v teh trenutkih zbranosti. Bilo ji je lepo, sama ni vedela, zakaj.

Tega občutja ni znala in niti ni hotela pojasnjevati ali kakorkoliže obelodaniti – zdelo se ji je, da bi ga sicer oskrunila. To je bilo nekaj, kar se je tikalo samo nje in njene duše. Nikoli nikomur ni dovolila, da bi vstopil v to skrivnostno kamrico, kjer je bilo njeno varno pribežališče.

Tega dne nikogar ni pogrešala, saj se niti najmanj ni čutila samo. Z vsem svojim bitjem se je predajala temu lepemu občutju, ki mu ni vedela imena. To se ji ni dogajalo zelo pogosto, zato je te trenutke milosti znala toliko bolj ceniti.

Danijela Premzl

Kako prijazno, mladi mož, od vas, da ste opazili neznatno starko,« se prijazno zahvali sivolasa ženica mladeniču, ki ji je v gneči na avtobusu odstopil sedež.
»Veste, gospa, jaz veliko lažje stojim kot vi, sicer pa tako ali tako v službi veliko preveč sedim,« se je hitro znašel iz zadrege.

»Se mi zdi, da je danes kar težko naleteti na sočutje in pozornost, ker je vse preveč komodnosti. Ga skoraj ni, ki bi še kaj naredil zastonj. Največkrat se mladi naredijo, kot da ne vidijo starega človeka in mirno sedijo dalje, raje gledajo skoz okno ali pa jih ravno takrat kdo pokliče po mobitelu. Sem že velikokrat stala, ker je današnja mladina bolj utrujena kot pa mi, stare koprive, ki ne pozebemo kar tako.«

»Pridi, povabim te v svoje življenje. Tako mi je samotno in pusto, ker so pozabili, da sem sploh še živ…«
»Malo se vas bojim, ko začnete tako kot sedaj govoriti v pesniškem jeziku.«
»Nikar. Saj me vendar poznaš. Veš, kakšen sem. In mislim, da nisem slab. Saj nikomur nič žalega nočem, pa me vsi narobe presojate. Za vas sem preveč drugačen in nepredvidljiv. Očitno sem izvenserijski model, ki na tržišču ni preveč zaželen…«
»Ah, gospod Josi, ne govorite tako. Čisto v redu človek ste, samo predobro srce imate, to je vse.«
»Tako je pač življenje, Klara, in jaz ga tako rad živim. Sem svoboden kakor ptički na nebu, kaj mi pa manjka? Sit sem, opran tudi, žena in otroci me imajo radi. Včasih še kam pridem in koga srečam. Vidim še tudi za silo. Lahko še sam za sebe poskrbim, vsaj tisto najnujnejše. Moj razum je tudi še zdrav, čeprav eni pravijo, da nikoli ni bilo prav vse vredu z mojo glavo. Staramo se, staramo…«

Včasih kar ne morem verjeti, da se še vedno dogajajo tako krute stvari in to le nekaj korakov stran od nas. Življenje v miru, svobodi ter neizmernem blagostanju se nam zdi samo po sebi umevno. Zato imamo čas, da se obremenjujemo s tem, kaj nam je kdo rekel, zakaj ni vse po naše, zakaj otrok ni dobil v šoli petice in zakaj je ravno nas šef skregal, ko pa vsi delajo tako in še in še bi lahko naštevali.

A pomislimo kdaj, da smo lahko srečni, ker se mirno sprehajamo po mestu? Ker lahko hodimo po naravi in dihamo svež zrak, ker se lahko smejemo, ker imamo prijatelje in vsak dan novo priložnost za učenje? Šele ko se kaj zgodi, nas malo predrami in začnemo razmišljati tudi o drugih stvareh.