NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

četrtek 04-jun
  • Zgodbe mojega kraja - natečaj za najboljšo zgodbo

  • petek 05-jun
  • Predstava Zgodba o Lipici

  • sobota 06-jun
  • Kraljevska ponudba knjig, zgoščenk, izdelkov

  • nedelja 07-jun
  • Mesto bere ... zgodbe iz Avstralije in Oceanije (2019-2020)

  • ponedeljek 08-jun
  • E-knjige Biblos za vse!

  • torek 09-jun
  • Likovna delavnica z naslovom DREVO

  • sreda 10-jun
  • 30.000 brezplačnih filmov na MKLJ Kanopy

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Pravljične počitnice v Vili Muzika Pošlji članek prijatelju po e-pošti Slabovidnim prijazna stran Za tisk prijazna stran 
    četrtek, 5. julij 2007 @ 05:01 CEST
    Uporabnik: tjasac

    Že nekaj časa sem si ogledovala hišo, ki ji pravijo Vila Muzika. In zgodilo se je, da mi je nekaj reklo, naj grem tja. Prišla sem v nedeljo, na sončni dan, ko je zunaj dišalo po figah, notri pa po čudoviti hrani. Od vsepovsod so na ta dan začeli prihajati otroci, od 5 pa tja do 13 let. Ja, prav(ljično).

    Sem kar prišla, nikogar nisem poznala, zato sem si najprej malce ogledala čarobno okolje, zemljo, na kateri stoji vijolično modra hiša s tremi zdravilnimi apartmani, skupnim ležiščem, veliko kuhinjo in dvema ostalima sobama ter ateljejem, si ogledala cedre, kozmograme in začutila močno energijo, ki je prisotna povsod v in zunaj hiše. Stvari, ki sem jih pripeljala, sem pospravila v oranžni apartma (namenjen je vitalnosti, igri, ustvarjalnosti) in odšla v kuhinjo, kjer me je lastnica Beba toplo in srčno sprejela. Ja, to je darilo.

    Beri dalje (548 besed) 1 komentarjev.   
    Zadnjikrat komentirano: 07.07.07 @ 11:53 z Ljuba 
    | More

    Utripi iz potepanja po Franciji in Nizozemski Pošlji članek prijatelju po e-pošti Slabovidnim prijazna stran Za tisk prijazna stran 
    torek, 3. julij 2007 @ 05:02 CEST
    Uporabnik: Pozitivke

    * Zgodbe iz sebe

    V prvih poletnih dneh je del uredništva (Igor in Tomaž) sklenil, da odide na krajše potovanje proti Franciji in Nizozemski.

    Strasbourg
    Pot naju je vodila preko Avstrije in Nemčije in prva večja postaja je bilo »glavno mesto« Evrope Strasbourg. V tem slikovitem mestu sva si ogledala predvsem stari del mesta, ki je prepleten s kanali, po katerih plujejo tudi turistične ladje. Visoko nad mestnimi strehami se dviga v nebo mogočna katedrala Notre Dame de Strasbourg. Tudi notranjost je ogromna in človek se sprašuje, zakaj so morali graditi tako visoke cerkve. Verjetno zaradi tega, da je videti mogočna. Po ogledu katedrale sva se napotila na vožnjo s turistično ladjico.

    Ladjica te popelje mimo vseh znamenitosti in poleg tega imaš na voljo tudi slušalke, iz katerih slišiš opis znamenitosti, izbiraš pa lahko v več jezikih, med katerimi pa na žalost še ni slovenskega. Je pa na Evropskem parlamentu, mimo katerega te ladja tudi pripelje, napis v slovenskem jeziku in sicer dvakrat. Enkrat piše Evropski parlament in drugič Ekonomska politika. In tudi naša zastava vihra med vsemi ostalimi.

    Beri dalje (1.788 besed) 3 komentarjev.   
    Zadnjikrat komentirano: 07.04.07 @ 20:59 z Pozitivke 
    | More

    Srečanje z Doreen Virtue Pošlji članek prijatelju po e-pošti Slabovidnim prijazna stran Za tisk prijazna stran 
    sobota, 16. junij 2007 @ 05:02 CEST
    Uporabnik: Andreja Kalj

    Želela bi deliti srečanje, občutke in sporočila, ki sem jih doživela na enodnevenm seminarju v Londonu z Doreen Virtue in njenim soprogom Steven-om Farmer-jem.

    "In na oder vabimo čudovito Doreen Virtue!" Ob njene prihodu in pogledu je sijala čista brezpogojna ljubezen, tako močno, da je priteklo nekaj solz sreče in radosti.

    Pričarala je neverjetno pozitivno vzdušje in močne energije ob katerih si zares občutil vročino, bližino angelskih in drugih bitij ter resnico v svojem srcu.

    Vodila nas je skozi meditacije rezanja vezi z vsemi miselnimi, čustvenimi, duhovnimi in fizičnimi odvisnostmi ter bolečinami.

    Bilo je čudovto pustiti preteklost za seboj z ljubeznijo in blagoslovi.

    Beri dalje (174 besed) 0 komentarjev.   
    Dodaj komentar 
    | More

    Sanje Pošlji članek prijatelju po e-pošti Slabovidnim prijazna stran Za tisk prijazna stran 
    sreda, 13. junij 2007 @ 05:02 CEST
    Uporabnik: Sonce

    Živel je enkrat v eni dolini nek kmet, ki je živel najbolj običajno a dostojno življenje. Pošteno je delal, pošteno zaslužil, se veselil vsakega jutra s ptičjim petjem in drugih malenkosti ki jih prinaša povsem običajno in skromno življenje na deželi.

    Potem je prišla vojna. Prišli so tujci in začeli pobijati vsevprek. Pobijali so ljudi, pobijali so ptice, zažigali so polja in hiše in vse kar so vaščani in njihovi dedje s trudom in ljubeznijo ustvarjali skozi toliko družinskih rodov.

    Kmet ni razumel, zakaj. Ni razumel, od kje ta srd in jeza in vzrok da je treba vse pobiti in požgati, ko pa je svet vendarle lep in jutranje ptičje pesmi vendarle najbolj spevna melodija na svetu. Da ne bi pobili tudi njega, je tako na zadnji predvečer ušel iz svoje vasi, pobegnil v gozdove in taval in taval. In taval in taval in taval in taval, v mrazu in vetru in zimi in snegu. Dokler ni prišel do nekega križišča z velikimi skalami ob razpotju, ki so se tja nakotalile kot posledica nekdanjega velikega plazu.

    Beri dalje (1.218 besed) 0 komentarjev.   
    Dodaj komentar 
    | More

    Gospod Mikrob, lik sodobnega uspešneža Pošlji članek prijatelju po e-pošti Slabovidnim prijazna stran Za tisk prijazna stran 
    sobota, 9. junij 2007 @ 05:02 CEST
    Uporabnik: Tatjana Malec

    (Komedija za posebne trenutke erotičnih občutij)

    Ponudim vam ga v celofan zavitega, kajti to je pravi bonbonček. Ni niti prevelik robavs, niti zavrtež, niti kakšen goreče socializiran povprečnež, ki ga obiskuje kakšen sindikalist ali sam nadangel Rafael. Sicer pa sami presodite.

    Vse je lepo in prav, če človek meri na veliko potenco, če ima v stolpnici v WTC-ju v New Yorku ali pa v BTC-ju v Ljubljani veliko pisarno in družinsko podjetje pa še kup pomembnih funkcij zraven, razkošen avtomobil, lepo soprogo in kup lepo oblečenih nevzgojenih otrok. Takšen vsakodnevno zapušča za sabo le marker svojega neizmernega zadovoljstva »postati uspešen in bogat«.

    Beri dalje (534 besed) 0 komentarjev.   
    Dodaj komentar 
    | More

    Moč svetih tekstov Pošlji članek prijatelju po e-pošti Slabovidnim prijazna stran Za tisk prijazna stran 
    četrtek, 17. maj 2007 @ 05:02 CEST
    Uporabnik: hierhod

    Nekoč me je obiskal star prijatelj, s katerim sva znala doživeti prav zanimive dogodivščine. Vrnil se je s potovanja po Bližnjem Vzhodu in mi je prišel malo pripovedovat svoja doživetja. Med drugim je bil tudi v Egiptu. Tam je obiskal mesto Zetoun. V tem mestu se živi nekekšna koptsko-pravoslavna oblika krščanstva. Ker je moj prijatelj "udarjen" na menihe in puščavnike, se je brez težav spoprijateljil z redovniki, ki jih je tam srečal.

    Vzpostavil je komunikacijo, ki je temeljila na kretnjah rok, nog in glave. Vse skupaj pa je dopolnjevala egipčansko-slovenska angleščina. Menihi so takoj ugotovili, da je moj prijatelj "zgubljena duša". Razkazali so mu svoj samostan in cerkev. Dali so mu jesti in piti in ponudili so tudi prenočišče. Fant je bil ves iz sebe. Preden je šel spat, je bil prisoten pri njihovi večerni maši in liturgiji. Njihova maša je bila zelo drugačna od katoliške in od katere koli pravoslavne, ki jo je do sedaj videl.

    Beri dalje (508 besed) 0 komentarjev.   
    Dodaj komentar 
    | More

    Dobljeni boj Pošlji članek prijatelju po e-pošti Slabovidnim prijazna stran Za tisk prijazna stran 
    sreda, 11. april 2007 @ 05:02 CEST
    Uporabnik: Pozitivke

    Nikoli si nisem mislila oz. premišljevala, kaj naj bi pomenil čas, kaj nam lahko da in kdaj nam še kako lahko pride prav. In nikoli nisem razmišljala, da bi se kdaj koli morala v življenju tako nenadno posloviti in navaditi na nekaj tujega in mrzlega.

    Življenje mi je 26.03.2004 pokazalo svojo stran resnice.... Bil je to navaden delovni dan, kot vsi do sedaj. Bil je petek in dan katerega naj bi preživela na najlepši način, ki je sploh možen, s svojimi prijatelji. In tako nekako je tudi bilo. Po šoli sem se odpravila v Škofjo Loko in sicer na praznovanje sošolkinega rojstnega dneva. Odpravila sem se z pozitivno energijo in vedoč da je vse ok. Z mami sem se dogovorilo o uri prihoda, za Očija pa sem vedela da je na službenem potovanju in da je z njim vse v redu.

    Beri dalje (1.617 besed) 0 komentarjev.   
    Dodaj komentar 
    | More

    Ples kačjih čarodejk Pošlji članek prijatelju po e-pošti Slabovidnim prijazna stran Za tisk prijazna stran 
    sobota, 31. marec 2007 @ 05:02 CEST
    Uporabnik: Pozitivke

    Namaste! What is your name?« V moje oči je zrlo dekle zgodnjih dvajsetih, omamne lepote in magnetičnega šarma ter mi v pozdrav ponujalo roko. Kaj se vendar dogaja? sem pomislil. Tradicionalni pozdrav v Indiji sta sklenjeni dlani v višini srca in rahel priklon. Ženske pa so brez izjeme plahe in zadržane, umikajoč svoj pogled.

    »Ime mi je Sunita,« je dejala z raskavim glasom in me zgrabila za roko. Še preden sem se zavedel, je mojo dlan obrnila navzgor in začela nanjo nanašati pasto, shranjeno v tubi iz svetlečega papirja. S pomočjo pripravka iz kane mi bo roko vsaj za štirinajst dni ozaljšala z umetelnim vzorcem, ki zahteva precej spretnosti in ni ravno poceni, mi je začela razlagati v pisano nošo odeta nimfa.

    Ah, še eden izmed mnogih marketinških trikov patetičnega bazarja v ultraturističnem mestu Puškar, sem se sprijaznil in se prepustil ulični artistki.
    »Tem ljudem ne gre verjeti. Lažejo. To niso dobri ljudje. Tatovi...« je zarohnel bližnji trgovec s spominki. Dekle se ni dalo motiti. Izžarevalo je odločnost in moč, nenavaden pogum, občudovanja vreden ponos.
    »Moja kasta je nizka in trgovci me ne marajo,« je dejala. Njena številna družina živi v precejšnji revščini na obrobju vasi, mi je povedala.

    Beri dalje (2.271 besed) 0 komentarjev.   
    Dodaj komentar 
    | More

    Kletka brez ključavnice Pošlji članek prijatelju po e-pošti Slabovidnim prijazna stran Za tisk prijazna stran 
    nedelja, 25. marec 2007 @ 05:02 CEST
    Uporabnik: Pozitivke

    Sedim in opazujem kako se moje življenje dviga med oblake. Z vsakim dihom čutim motor letala, ki poganja in me pelje daleč. Daleč stran. Vsak potnik, ni važna vera, polt ali spol, se podaja na neko novo pot in vsak ima drugačen razlog. Na sedežu pred mano, mlada mamica tolaži svojo majhno punčko in ji govori, da bo vse vredu, naj se ne boji letenja in naj misli samo na to kako srečna bosta babica in dedek, ko bosta zopet videla svojo malo vnučko.

    Prijazne stevardese hitijo mimo, mirijo potnike, jih sprašujejo, če je vse vredu in ali jim lahko prinesejo kaj, da se bodo počutili bolje ter pripravljajo še zadnje stvari, da se lahko pustolovščina začne. Pilot prijazno, z žametnim, vedrim glasom pozdravi potnike in nam zaželi prijetno potovanje. Začelo se je. Adrenalin se dviga in drobne kapljice potu mi močijo čelo, krč v trebuhu postaja vedno močnejši in zvonenje v ušesih je neznosno. Kaj je zdaj to? Ali se tako bojim letenja? Pa saj sem vendar že velikokrat potovala z letalom, ampak tokrat so občutki močnejši, vsak dih, me spomni na cmok, ki ga imam v grlu, duši me. Zdi se mi, da traja večno, vendar se par trenutkov za tem vse spremeni. Ko zagledam oblake, se takoj počutim bolje in misli mi začnejo uhajati drugam, nazaj domov.

    Beri dalje (296 besed) 0 komentarjev.   
    Dodaj komentar 
    | More

    Simbolična pravljica o androidih kovinojedcih Pošlji članek prijatelju po e-pošti Slabovidnim prijazna stran Za tisk prijazna stran 
    četrtek, 22. marec 2007 @ 05:02 CET
    Uporabnik: The_Boris

    Sledi domišljijski spis, s katerim želim simbolično in poenostavljeno predstaviti eno od dogagajanj v današnji družbi. Apeliram na to, da bo posameznik sam ugotovil, na kaj namigujem. Ker bi bilo današnjo človeško družbo težko opisati tako na kratko in zaobjeti vse pomembne faktorje, ki na določeno situacijo vplivajo in ker bi se hitro našel nekdo, ki bi povedal, česa vsega nisem upošteval, čeprav bi moral, raje uporabljam namišljeno družbo androidov. Če kdo želi, lahko zgodbo dopolni.

    Na planetu Q živijo bitja, ki jedo le kovino, kovinojedci. Ta bitja so androidi, njihovo telo je napol organsko, napol robot. Da bi preživeli, uživajo predmete, ki so sestavljeni iz raznih kovinskih elementov (Fe, Zn, Al,...). V splošnem jih ne zanima, kateri vsi elementi in v kolikšni meri so zastopani v njihovih živilih. Poznajo obliko teh živil, sestava jih ne zanima. Zaradi zgodovinskih razmer se je uveljavil trend, da vsi jedo 6 tipov geometrijskih teles, ki se prosto nahajajo v njihovi naravi: kocke, piramide, krogle, tetraedre, valje in pa neka nenavadna telesa X. Pred nekaj tisočletji so ta bitja na različnih delih planeta uživala razne kombinacije teh predmetov. Nekatere rase so celo uživale samo krogle, nekatere pa samo valje.

    Beri dalje (1.306 besed) 0 komentarjev.   
    Dodaj komentar 
    | More

    Veter Pošlji članek prijatelju po e-pošti Slabovidnim prijazna stran Za tisk prijazna stran 
    sobota, 17. marec 2007 @ 05:02 CET
    Uporabnik: Pozitivke

    Zgodnje jutro, z zlatom posuti vrhovi borovcev. Boj za preživetje jih je oblikoval v visoke in vitke postave z gladkimi debli, ki kot cvetovi lokvanjev sunejo svojo košato krošnjo oblakom naproti.

    Mislim, da je jugozahodnik, ki spreminja in oblikuje njihove frizure. In tako smešni se zdijo, ko tam zgoraj poplesavajo v ritmu vetra. Vsak po svoje se ziblje in vsi hkrati žvižgajo melodijo, šum milijonov iglic. Zdi se, kot da se igrajo drug z drugim, ko se z vejami žgečkajo za ušesi.
    In na tleh, kjer se začne realnost tudi za drevesa, se igra plesa nadaljuje. Na skrbno pokošeni trati, ki meji na gozd, se je krt odločil, da ima premalo prostora pod rušo in zato naril dvainšestdeset krtin kar drugo zraven druge. Verjamem, da tudi krti plešejo, ko je veter.

    Beri dalje (61 besed) 0 komentarjev.   
    Dodaj komentar 
    | More

    Jaz sem živa resničnost… Pošlji članek prijatelju po e-pošti Slabovidnim prijazna stran Za tisk prijazna stran 
    nedelja, 4. marec 2007 @ 05:02 CET
    Uporabnik: navi

    …danes sem pokopala sina. Večkrat sem mu govorila, da ta ženska ni za njega, da se ne ujemata, da nimata nič skupnega, on pa me ni poslušal…, kot da bi ga začarala, potem, ko sta se spoznala…, naenkrat me ni več poslušal. V življenju sem mu vse nudila…, po razvezi mi je ostal edino upanje in tolažba v tem svetu, sedaj ostajam sama, danes se bo poročil, z žensko, ki je ne maram, ki mu nič ne pomeni, moj sin je od danes mrtev…

    …spoznal sem jo na plesu, naenkrat med množico zagledam žensko-privlačno, kot je še nisem videl, da se je meni nasmehnila, je to le sreča, skoraj ne morem verjeti. Prvič v življenju imam žensko, ki mi je resnično všeč, ki mi nekaj pomeni. Potem sem vse storil, da jo obdržim, postopoma sem naredil celo to, da sem zaradi nje opustil skoraj vse svoje konjičke, postala mi je vse na svetu, obseden sem bil z njo. Veliko se pogovarjava, načrtujeva skupno življenje, le midva. Vendar me vseeno nekaj moti, v zadnjem času se počutim vse bolj utesnjenega, nekaj se je spremenilo med nama, pa ne vem kaj, v postelji nisva več takšna, kot sva bila enkrat, ona je vse bolj razdražljiva, z ničemer ji ne morem ugoditi, sam postajam zmeraj bolj neodločen in ujet…, ali sem se zmotil, ali sva postala drugačna, da se več ne poznava…

    Beri dalje (309 besed) 0 komentarjev.   
    Dodaj komentar 
    | More

    Dan za dnem Pošlji članek prijatelju po e-pošti Slabovidnim prijazna stran Za tisk prijazna stran 
    torek, 27. februar 2007 @ 05:02 CET
    Uporabnik: Sonce

    Dan za dnem je ob osmih zjutraj droban, a ponosen 92-letnik pokonci; oblečen za nov dan, moderno počesan in sveže obrit, čeprav uradno slep, je danes na poti v dom za ostarele. Smrt njegove 70-letne žene je povzročila ta nujen korak. Medtem ko je ure in ure čakal v sprejemni sobi doma, se je, ko so mu povedali, da je njegova soba pripravljena, samo prijazno smehljal. Medtem ko sva šla do dvigala, on s pomočjo svojih hodulj, sem mu opisal njegovo majhno sobico, omenil sem mu tudi zavese na njegovem oknu.

    »Naravnost čudovito,« je navdušeno odvrnil, kot osemletnik, ki je ravnokar dobil v naročje svojega novega kužka. »Gospod Jones,« saj še niste videli sobe, »počakajte vendarle.« »To ni pomembno,« je odvrnil. »Sreča je nekaj, za kar se odločiš že vnaprej. Če mi bo moja soba všeč ni odvisno od tega, kako je razporejeno pohištvo, ampak kako jaz razporedim svoj um. Jaz sem se že odločil, da mi bo soba všeč. Take in podobne odločitve sprejemam vsako jutro, ko se zbudim. Na izbiro imam dve možnosti, ali preživim dan v postelji in naštevam vse težave, ki jih imam z nedelujočimi telesnimi deli, ali pa vstanem in sem hvaležen za tiste dele, ki še funkcionirajo.

    Beri dalje (84 besed) 0 komentarjev.   
    Dodaj komentar 
    | More

    Misel o večnem življenju Pošlji članek prijatelju po e-pošti Slabovidnim prijazna stran Za tisk prijazna stran 
    ponedeljek, 12. februar 2007 @ 05:02 CET
    Uporabnik: mašy ž

    Anton Aškerc; Čaša nesmrtnosti. Pesem mi je všeč, saj govori o problemu s katerim se muči veliko ljudi. Ljudi, ki na zemlji srečno živijo ter ne želijo nikoli umreti. Želijo živeti. Za vedno. Želijo si večnega življenja.
    To, da človek ne more večno živeti, je resnica.

    Kaj pa…ko se pri zgodovini učimo o kakšnemu človeku, ki je za svet naredil nekaj velikega? Dobrega? Morda slabega. A vsaka generacija se iz leta v leto uči o njem. Si zapisujejo v zvezke, govorijo o njem, se zgledujejo po njem ali pa vsaj vedo da obstaja. Lahko rečemo da oseba živi- v nas.

    Sama se naprimer zanimam za umetnost. In bom vedno vedela kdo je bil Leonardo Da Vinci ali Michelangelo. Dela so mi zelo všeč, saj se jih nikolli ne naveličas gledati. To sicer niso dobra dela, so pa 'dela ki so šla v korak s časom.

    Beri dalje (510 besed) 2 komentarjev.   
    Zadnjikrat komentirano: 02.12.07 @ 10:27 z Ljuba 
    | More

    Pravi prijatelj Pošlji članek prijatelju po e-pošti Slabovidnim prijazna stran Za tisk prijazna stran 
    četrtek, 8. februar 2007 @ 05:01 CET
    Uporabnik: Gal

    Pred mnogimi leti sta na Kitajskem živela dva prijatelja. Eden je mojstrsko igral harfo, drugi pa ga je z veseljem poslušal. Ko je eden igral in pel o gori, je drugi govoril: »Vidim goro pred nama.« Ko je enkrat zaigral o vodi, je tisti, ki je poslušal, rekel: »Tukaj je deroči potok!«

    Toda tisti, ki je poslušal, je zbolel in umrl. Njegov prijatelj je potrgal strune na harfi in nikoli več ni zaigral.

    Od takrat pomeni trganje harfinih strun znak trdnega prijateljstva.

    0 komentarjev.   
    Dodaj komentar 
    | More

    Čas potem Pošlji članek prijatelju po e-pošti Slabovidnim prijazna stran Za tisk prijazna stran 
    ponedeljek, 5. februar 2007 @ 05:02 CET
    Uporabnik: Pozitivke

    Ne rečem, da nisem kdaj pomislila na smrt, a verjetno redkeje, kot nanjo pomisli večina. Kadar je kateri od otrok več ur zamujal iz šole, ko se mož nekaj dni ni oglasil s službene poti, sem se, razumljivo, ustrašila, a z navzočnostjo smrti nisem bila obsedena nikoli. Niti ob več mesecev trajajočih glavobolih in občasnih vrtoglavicah nisem pomislila na tumor v možganih. Sindrom izgorelosti, so mi postavili diagnozo in po enomesečni bolniški - daljše si nisem mogla privoščiti - sem nekaj tednov kasneje že bila v stari formi.

    Do tistega januarskega vikenda sem verjela, da če človek razmišlja pozitivno, potem se mu dogajajo pozitivne reči. In verjela sem, da to moje prepričanje kar nekaj ljudi v okolici potrjuje. Nekateri, ki so veliko razmišljali o bolezni, so tudi dejansko zboleli, in kolegica, ki se je bolestno bala prometne nesreče, jo je nato, ne po svoji krivdi, tudi sama doživela. Smrt je bila vselej za druge in nikoli zame, bila je v moji okolici, a nikdar v moji tesni bližini. Smrt je bila nekje daleč v prihodnosti in verjela sem, da si bo ljudi v moji bližini jemala generacijsko, po naravnem redu stvari.

    Beri dalje (1.347 besed) 3 komentarjev.   
    Zadnjikrat komentirano: 02.07.07 @ 13:04 z Nives75 
    | More

    Njena premišljevanja Pošlji članek prijatelju po e-pošti Slabovidnim prijazna stran Za tisk prijazna stran 
    petek, 26. januar 2007 @ 16:02 CET
    Uporabnik: Poezija

    Tega dne je doma tiho posedala in se predajala svojim mislim. Nikomur in ničemur ni dovolila, da bi jo zmotil v teh trenutkih zbranosti. Bilo ji je lepo, sama ni vedela, zakaj.

    Tega občutja ni znala in niti ni hotela pojasnjevati ali kakorkoliže obelodaniti – zdelo se ji je, da bi ga sicer oskrunila. To je bilo nekaj, kar se je tikalo samo nje in njene duše. Nikoli nikomur ni dovolila, da bi vstopil v to skrivnostno kamrico, kjer je bilo njeno varno pribežališče.

    Tega dne nikogar ni pogrešala, saj se niti najmanj ni čutila samo. Z vsem svojim bitjem se je predajala temu lepemu občutju, ki mu ni vedela imena. To se ji ni dogajalo zelo pogosto, zato je te trenutke milosti znala toliko bolj ceniti.

    Danijela Premzl

    0 komentarjev.   
    Dodaj komentar 
    | More

    Majhna pozornost Pošlji članek prijatelju po e-pošti Slabovidnim prijazna stran Za tisk prijazna stran 
    četrtek, 25. januar 2007 @ 05:02 CET
    Uporabnik: Poezija

    Kako prijazno, mladi mož, od vas, da ste opazili neznatno starko,« se prijazno zahvali sivolasa ženica mladeniču, ki ji je v gneči na avtobusu odstopil sedež.
    »Veste, gospa, jaz veliko lažje stojim kot vi, sicer pa tako ali tako v službi veliko preveč sedim,« se je hitro znašel iz zadrege.

    »Se mi zdi, da je danes kar težko naleteti na sočutje in pozornost, ker je vse preveč komodnosti. Ga skoraj ni, ki bi še kaj naredil zastonj. Največkrat se mladi naredijo, kot da ne vidijo starega človeka in mirno sedijo dalje, raje gledajo skoz okno ali pa jih ravno takrat kdo pokliče po mobitelu. Sem že velikokrat stala, ker je današnja mladina bolj utrujena kot pa mi, stare koprive, ki ne pozebemo kar tako.«

    Beri dalje (710 besed) 0 komentarjev.   
    Dodaj komentar 
    | More

    Pridi, povabim te v svoje življenje Pošlji članek prijatelju po e-pošti Slabovidnim prijazna stran Za tisk prijazna stran 
    nedelja, 21. januar 2007 @ 05:01 CET
    Uporabnik: Pozitivke

    »Pridi, povabim te v svoje življenje. Tako mi je samotno in pusto, ker so pozabili, da sem sploh še živ…«
    »Malo se vas bojim, ko začnete tako kot sedaj govoriti v pesniškem jeziku.«
    »Nikar. Saj me vendar poznaš. Veš, kakšen sem. In mislim, da nisem slab. Saj nikomur nič žalega nočem, pa me vsi narobe presojate. Za vas sem preveč drugačen in nepredvidljiv. Očitno sem izvenserijski model, ki na tržišču ni preveč zaželen…«
    »Ah, gospod Josi, ne govorite tako. Čisto v redu človek ste, samo predobro srce imate, to je vse.«
    »Tako je pač življenje, Klara, in jaz ga tako rad živim. Sem svoboden kakor ptički na nebu, kaj mi pa manjka? Sit sem, opran tudi, žena in otroci me imajo radi. Včasih še kam pridem in koga srečam. Vidim še tudi za silo. Lahko še sam za sebe poskrbim, vsaj tisto najnujnejše. Moj razum je tudi še zdrav, čeprav eni pravijo, da nikoli ni bilo prav vse vredu z mojo glavo. Staramo se, staramo…«

    Beri dalje (743 besed) 0 komentarjev.   
    Dodaj komentar 
    | More

    Življenjska zgodba - Sužnja Pošlji članek prijatelju po e-pošti Slabovidnim prijazna stran Za tisk prijazna stran 
    četrtek, 18. januar 2007 @ 05:02 CET
    Uporabnik: Pozitivke

    Včasih kar ne morem verjeti, da se še vedno dogajajo tako krute stvari in to le nekaj korakov stran od nas. Življenje v miru, svobodi ter neizmernem blagostanju se nam zdi samo po sebi umevno. Zato imamo čas, da se obremenjujemo s tem, kaj nam je kdo rekel, zakaj ni vse po naše, zakaj otrok ni dobil v šoli petice in zakaj je ravno nas šef skregal, ko pa vsi delajo tako in še in še bi lahko naštevali.

    A pomislimo kdaj, da smo lahko srečni, ker se mirno sprehajamo po mestu? Ker lahko hodimo po naravi in dihamo svež zrak, ker se lahko smejemo, ker imamo prijatelje in vsak dan novo priložnost za učenje? Šele ko se kaj zgodi, nas malo predrami in začnemo razmišljati tudi o drugih stvareh.

    Beri dalje (620 besed) 1 komentarjev.   
    Zadnjikrat komentirano: 01.18.07 @ 08:44 z eta bela 
    | More

    Zgodba o strtem srcu Pošlji članek prijatelju po e-pošti Slabovidnim prijazna stran Za tisk prijazna stran 
    sreda, 17. januar 2007 @ 05:02 CET
    Uporabnik: Just_Girly

    Zgodnjega popoldneva je sedela za hišo na klopci in zrla v nežne premike rož v travi, kot, da jih sploh ni tam in razmišljala. Lahen vetrc ji je odnesel misli k njenem ljubem, kjer so si ji orisale slike čutne in nerazumljive ljubezni.

    Tam, v njenem spominu, je poljubljala visokega mladeniča in on ji je vračal poljube. Dotik njegovih rok na njenem obrazu, njene roke okoli njegovega vratu in srečna bolečina njenih stopal, ko je stala na prstih. Čustva so jo ponesla v pravljico, o kakršni je vedno sanjala, toda zdaj, bila je resničnost. Njena čustva so bila resnična. Bila je srečna kot še nikoli, čutila je varnost in nežnost, verjela je njegovim dotikom in se jim predajala. Sama se ga je dotikala ljubeče in odgovorno. Bila je svobodna, ko se mu je prepustila.

    Beri dalje (613 besed) 0 komentarjev.   
    Dodaj komentar 
    | More

    Deček Mambo in goska na oblaku Pošlji članek prijatelju po e-pošti Slabovidnim prijazna stran Za tisk prijazna stran 
    torek, 16. januar 2007 @ 05:02 CET
    Uporabnik: Pozitivke

    Nekje daleč, v eni tuji deželi, je živel črni deček z imenom Mambo. On nikoli ni videl snega, novoletne jelke in dedka Mraza. To jutro je sonce tako žgoče peklo, da je bil deček zelo zaskrbljen ter vprašal mamo Jymbo, če je vseh deželah na svetu na novoletni dan tako soparno in vroče.

    Mama Jymbo se zamislila in odšla poiskati njihovo edino knjigo, ki jo je nekoč davno prababica Tambo dobila od enega mornarja z drugega konca sveta. Deček Mambo se je zelo začudil, ko je slišal, da v daljnih deželah sveta pada sneg in da ljudi nosijo debele zimske plašče. Pazljivo je poslušal zgodbe o Dedku Mrazu, o darilih pod jelko in o mrzlem snegu. Potem pa je postavil tisoč vprašanj:
    "Kaj je to mrzlo?" "Kaj je to sneg ?" "Kaj je to led ?"

    Beri dalje (339 besed) 0 komentarjev.   
    Dodaj komentar 
    | More

    Jaz sem brez besed Pošlji članek prijatelju po e-pošti Slabovidnim prijazna stran Za tisk prijazna stran 
    četrtek, 11. januar 2007 @ 05:01 CET
    Uporabnik: Pozitivke

    Jaz sem brez besed. Da mi ne bi nič pomenile, to sploh ne bo držalo, nasprotno – veliko dam nanje, predvsem gledam na njihov izbor in njihov učinek, sporočilnost. Veliko razmišljam o njih, a malo besedujem. Toda moj molk je včasih bolj zgovoren in bolj na mestu kakor pa plaz nepomembnih besed, katerih namen bi bil samo eno – prekričati tišino in napraviti vtis. Ta molk ne bi smel boleti, ni to njegov namen, ampak bi včasih utegnil biti celo dobrodošel, sploh pri osebah, katere znajo s svojimi govorniškimi sposobnostmi tako očarati, da kar pozabiš na vljudnostne medklice in jih z odprtimi usti poslušaš. Gostobesednost prepuščam torej njim, ki vedo kaj povedati in to storijo na zanimiv način.

    Zato pa veliko razmišljam. A tudi tega, kaj razmišljam, ne bi vedno znala ubesediti, niti ne bi želela o tem govoriti, ker je to preveč moje, da bi lahko še s kom delila. Bojim se svojega ponavljanja in monotonosti, ki se dogaja tistim, ki nimajo tako zelo dinamičnega stila življenja in se jim vse suče bolj ali manj okrog vsakodnevnih drobnih nepomembnih dogodkov, za katere bi rekli, da niso omembe vredni, pa vendar so na nek način neizbežni in jim je treba znati dati samo pravo težo in jih postaviti na svoje mesto, tja, kamor dejansko sodijo, jih pravilno ovrednotiti.

    Beri dalje (504 besed) 0 komentarjev.   
    Dodaj komentar 
    | More

      Hitro iskanje  
    Podrobnejše iskanje
     Aktualno  


     Prijava uporabnika ? 
    :

    :

    Nisi registriran uporabnik? Registrirajte se.
    Si izgubil svoje geslo?
     Pomoč  
    Klikni za pomoč pi registraciji.

     Zanimivo branje  


     Mesečni horoskop  

    Klikni sliko za vstop na mesečni horoskop .

    Klikni za ogled horoskopa

     SLIKA TEDNA  

    Klikni sliko za povečavo.

    Klikni sliko za povečavo.

     Druženje  

    Imaš vprašanje?
    Bi se rad pogovarjal?
    Delil znanje z drugimi?

    Vabimo vas, da obiščete različna področja na forumu svet pogovorov.

    Akutalno doma in globalno
    Osebna in duhovn rast

    Zdravje in prehrana
    Knjige & Filmi & Slike & Glasba
    Ekologija in gaja
    Dodaj svojo idejo za boljši svet
    Kje ti (si) lahko danes pomagamo?


     Na liniji so:  
    Gostje: 57

     Vreme  

    Vreme
    Več o vremenu

     Opisi in navodila  

    * Uredništvo

    Pomoč in navodila za obiskovalce Pozitivk
    * Če prijava ne deluje
    * Kje, kaj in kako na pozitivkah
     
    Predlogi, vprašanja, ideje:

    * Vprašanja za uredništvo
    * Ideje in predlogi za boljše pozitivke

    Navodila za članke in dogodke

    * Navodila za objavo člankov na pozitivkah
    * Navodila za objavo dogodkov na pozitivkah

    Opisi Pozitivk in Sončne pošte

    * O Sončevih pozitivkah
    * Namen in cilji pozitivk
    * Sodelujte pri ustvarjanju
    * O Sončni pošti

    Oglaševanje

    * Oglaševanje na pozitivkah
    * Objava dogodkov

    Pozitivke so ustvarjene v GeekLog 1.4.x!

    Sodelujte z nami pri ustvarjanju najboljšega časopisa v Sloveniji.

    Dobrodošli


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2020 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 4,36 seconds