Zgodnje jutro, z zlatom posuti vrhovi borovcev. Boj za preživetje jih je oblikoval v visoke in vitke postave z gladkimi debli, ki kot cvetovi lokvanjev sunejo svojo košato krošnjo oblakom naproti.

Mislim, da je jugozahodnik, ki spreminja in oblikuje njihove frizure. In tako smešni se zdijo, ko tam zgoraj poplesavajo v ritmu vetra. Vsak po svoje se ziblje in vsi hkrati žvižgajo melodijo, šum milijonov iglic. Zdi se, kot da se igrajo drug z drugim, ko se z vejami žgečkajo za ušesi.
In na tleh, kjer se začne realnost tudi za drevesa, se igra plesa nadaljuje. Na skrbno pokošeni trati, ki meji na gozd, se je krt odločil, da ima premalo prostora pod rušo in zato naril dvainšestdeset krtin kar drugo zraven druge. Verjamem, da tudi krti plešejo, ko je veter.

In ko se zagledam v nebo in oblake, ki spominjajo na razpotegnjeno testo za potico, sprevidim, da tudi oni plešejo z vetrom, ko se navihano prekopicujejo in prehitevajo med sabo.

Le mi, ljudje, potrebujemo še kaj več od vetra, da zaplešemo. Smo tako leni, tako togi, ali pač ne slišimo več melodije vetra?

Milan Novak
www.gibanje.org