Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/2007012212182512

Majhna pozornost četrtek, 25. januar 2007 @ 05:02 CET Uporabnik: Poezija Kako prijazno, mladi mož, od vas, da ste opazili neznatno starko,« se prijazno zahvali sivolasa ženica mladeniču, ki ji je v gneči na avtobusu odstopil sedež. »Veste, gospa, jaz veliko lažje stojim kot vi, sicer pa tako ali tako v službi veliko preveč sedim,« se je hitro znašel iz zadrege. »Se mi zdi, da je danes kar težko naleteti na sočutje in pozornost, ker je vse preveč komodnosti. Ga skoraj ni, ki bi še kaj naredil zastonj. Največkrat se mladi naredijo, kot da ne vidijo starega človeka in mirno sedijo dalje, raje gledajo skoz okno ali pa jih ravno takrat kdo pokliče po mobitelu. Sem že velikokrat stala, ker je današnja mladina bolj utrujena kot pa mi, stare koprive, ki ne pozebemo kar tako.« »Mene so starši vedno učili spoštovanja do starejših, pa tudi si mislim, da si bom s tem zaslužil vsaj malo spoštovanja na svoja stara leta. Veste, saj mi mladi nismo tako slabi, kot dajemo prvi vtis. Nekateri pač čakajo, da se jim reče. Prepričan sem, da sem v marsikom s tem dejanjem vzbudil začudenje in občudovanje hkrati, čeprav tega ne bodo priznali. Dajejo pač vtis hladnosti in nedostopnosti.« »Lepo, da jih branite. Saj nisem rekla, da ste vsi mladi zanič. Samo se pozna, da so danes drugi časi. Včasih je bilo dosti več spoštovanja, če samo pomislim, kakšno strahospoštovanje smo v šoli čutili do učitelja. Seveda, ko pa so nas vzgajali tudi s šibo. Nihče izmed nas ni niti vedel, kaj pomeni neopravičen izostanek od pouka. In preklinjali tudi nismo, tako kot vi danes. Nismo potrebovali nobenih varnostnikov, upravitelj je znal narediti red v šoli.« »Torej smo mi preveč razvajeni, če sem vas prav razumel. Ne jemljem tega kot osebno mišljeno grajo, ampak kot splošno dejstvo. Res je, da si skoraj ne znamo zamisliti tistih vaših starih časov, o katerih tako radi govorite. Gotovo se jih radi spominjate, čeprav niso bili niti malo rožnati.« »Prav presenečate me s svojimi globokimi mislimi, ki vam jih za vašo mladost ne bi prisodila. Verjetno so vam stari starši veliko pripovedovali o svojih najlepših letih.« »Na srečo se res dobro razumem z njima in za enkrat sta še kolikor toliko zdrava. Res mi zelo rada pripovedujeta, tako da znam njune zgodbe že na pamet, vendar se nikdar ne naveličam poslušati.« »Pa me vseeno preseneča, da ste se kar takoj spustili v pogovor z mano. Veste, ne smete mi zameriti, da toliko govorim. Izredno rada se pogovarjam in spoznavam ljudi. Ko sem bila mlada, je v naši hiši bil dobrodošel prav vsak, ki je zavil k nam. In radi so nas imeli. Sploh se nismo zapirali sami vase. Veste, sem iz podeželja, iz kmečke družine. Bila sem za gospodinjo, ko sem se priženila, imeli smo kmetijo in vedno je bilo dovolj dela, da mi ni nikoli bilo dolg čas, pa tudi bolna nisem imela časa biti. Imam pet otrok, sedaj imajo že vsak svojo družino… Ah, kako je bilo takrat lepo. Pa kaj vam sploh pripovedujem, morda se ne bova nikdar več srečala. Upam, da zaradi mene niste pozabili izstopiti na vaši postaji, kamor koli že greste. Veste, na naslednji postaji pa zares izstopim. Bilo mi je v veselje klepetati z vami. In še enkrat hvala za prijaznost. Čeprav sem že stara, pa vendarle čutim pri sebi, da tega srečanja ne bom kar tako pozabila. Sedaj, ko so večinoma zdoma, jaz pa nisem več preveč pri močeh za kako težko delo, se vas bom še dolgo spominjala, kako ste mi polepšali dan. Pa tudi svoje mnenje o današnji mladini sem zaradi vas pripravljena spremeniti.« »Nisem še srečal tako posrečene gospe, kot ste vi. Bi vas z veseljem povabil na kavo. Tudi jaz namreč izstopim na isti postaji kot vi, pa tudi se mi zdi, da sem vas že nekje videl. Bom povedal svoji stari mami. Ona vse pozna. Samo povejte mi, kako se pišete in ali ste zares z naše vasi. Dobrodošli tudi pri nas, babica bo zelo vesela, ker je tudi ona včasih osamljena. Prepričan sem, da se bosta dobro razumeli. Torej sedaj oba izstopiva. Boste sprejeli povabilo? Če bodo vaši domači hudi, recite, da so vas opravki zadržali dlje, kot ste pričakovali.« »Sprejmem. Bi res rada spoznala vaše stare starše, lahko da se poznamo. Veste, ne poznam vseh iz naše vasi, ker zadnje čase več ne zahajam veliko med ljudmi, ker me bolijo noge. Vendar pa takšne prilike, kot jo imam danes, res ne smem zamuditi. Pustila se bom presenetiti.« »Tako, pa sva le dočakala najino postajo. Torej greste sedaj v mojo smer. Seveda, kaj sploh vprašam. Dovolite se opreti name, ko ste rekli, da težko hodite. Vzemite si čas, jaz ga imam na pretek. Ni daleč, še tri hiše, pa bova pri nas. Komaj čakam, da vidim, kako bo stara mama presenečena.« »Malo mi je vseeno nerodno, da me tako vabite. Kaj pa bodo ostali rekli? In zdaj je ravno pred kosilom.« »Nič se ne izgovarjajte, obljuba dela dolg. Sicer pa, ker smo iz iste vasi, je tudi prav, da se spoznamo. Tu smo tako ali tako skoraj vsi med seboj sosedje.« Komentarji (0) www.pozitivke.net