Dva moža, oba resno bolna, sta skupaj ležala v bolnišnični sobi. Eden od njiju je lahko vsak dan eno uro sedel v svoji postelji, kar je pomagalo odvajanju vode iz njegovih pljuč. Njegova postelja je bila ob edinem oknu v sobi. Drugi mož je moral vse dneve preležati na hrbtu.  
 
Kmalu sta moža vse ure dneva govorila drug z drugim. Pogovarjala sta se o svojih družinah, svojih domovih, službah, kje sta vojskovala in kje vse sta bila na počitnicah. In vsak dan je mož, ki je eno uro sedel ob oknu, drugemu opisoval stvari, ki jih je lahko videl zunaj. Mož na drugi postelji je začel živeti za ta enourna obdobja dni, v katerih je njegov prijatelj razširil svet za dogajanjem in barvitostjo zunanjega sveta.

Okno je gledalo na park ob ljubkem jezeru. Race in labodi so se igrali na vodi, medtem ko so otroci po jezeru spuščali svoje male čolničke. Mladi ljubimci so se objeti sprehajali med cvetlicami in vsemi barvami mavrice. Velika stara mogočna drevesa so lepšala pokrajino, v daljavi pa je bilo videti obrise oddaljenega mesta. Ko je mož ob oknu opisoval vse to v dovršenih podrobnostih, je mož na drugi postelji priprl oči in si predstavljal slikovite prizore. Nekega toplega popoldneva mu je mož ob oknu opisoval parado, ki se je premikala ob jezeru. Čeprav drugi mož ni slišal godbe, jo je videl v svojem umu. Tako so minevali dnevi in tedni.

Nekega jutra je jutranja sestra v sobo prinesla vodo za umivanje in ob oknu našla telo moža, ki je mirno umrl v svojem spanju. Razžalostila se je in poklicala bolnišnično osebje, ki je truplo odneslo ven. Takoj ko je bilo mogoče, je drugi mož zaprosil, naj ga premaknejo k oknu. Sestra mu je z veseljem ustregla in potem, ko je poskrbela, da se je udobno namestil, ga je pustila samega. Počasi, z veliko težav, se je mož dvignil na komolca, da bi prvič sam ugledal zunanji svet.

Končno je imel možnost sam užiti lepoto zunanjega sveta.  Napel  je vse moči in pogledal skozi okno ob postelji. Gledalo je na prazen zid. Mož je povprašal sestro, kaj bi mogel biti razlog, da je preminuli sosed tako čudovito opisoval stvari v zunanjem svetu. Sestra mu je povedala, da je bil slep in ni mogel videti zidu, ki je stal pred oknom. Rekla mu je: Morda vas je hotel le osrečiti.

EPILOG
Neizmerna sreča leži v osrečevanju drugih, ne glede na naše lastne razmere.
Deljena bridkost se razpolovi, a kadar delimo srečo, se ta podvoji.  
Če bi se rad počutil bogatega, samo preštej stvari, ki ti jih denar ne more kupiti.
Danes je dar, zato se imenuje sedanjost.
Izvirni pisec te zgodbe ostaja neznan, a zgodbica prinaša srečo vsakomur.