Nekoč me je obiskal star prijatelj, s katerim sva znala doživeti prav zanimive dogodivščine. Vrnil se je s potovanja po Bližnjem Vzhodu in mi je prišel malo pripovedovat svoja doživetja. Med drugim je bil tudi v Egiptu. Tam je obiskal mesto Zetoun. V tem mestu se živi nekekšna koptsko-pravoslavna oblika krščanstva. Ker je moj prijatelj "udarjen" na menihe in puščavnike, se je brez težav spoprijateljil z redovniki, ki jih je tam srečal.

Vzpostavil je komunikacijo, ki je temeljila na kretnjah rok, nog in glave. Vse skupaj pa je dopolnjevala egipčansko-slovenska angleščina. Menihi so takoj ugotovili, da je moj prijatelj "zgubljena duša". Razkazali so mu svoj samostan in cerkev. Dali so mu jesti in piti in ponudili so tudi prenočišče. Fant je bil ves iz sebe. Preden je šel spat, je bil prisoten pri njihovi večerni maši in liturgiji. Njihova maša je bila zelo drugačna od katoliške in od katere koli pravoslavne, ki jo je do sedaj videl.

Med liturgijo je bil čuden obred, ko so menihi in verniki prihajali pred knjigo evangelijev ter jo poljubljali in se je dotikali s čelom. Seveda je moj prijatelj storil isto, ampak v sebi je ostal nemiren vso noč, ker je vedel, da mu ni jasno, kaj je počel. Komaj je dočakal jutro. Med zajtrkom se je opogumil in vprašal menihe, kaj je bilo s tem poljubljanjem knjige evangelijev. Vedel je, da to pri nas počnejo samo duhovniki. Menih Mousis mu je z veseljem pričel razlagati. Rekel je, da pri njih verjamejo v nadnaravno moč svetopisemskih tekstov. Svete knjige imajo v sebi moč, kot naj bi jo imele svete podobe ali ikone. V Zetouno verjamejo, da se lahko bolnika ozdravi, če se ga dotakne s svetim tekstom.

Mojemu prijatelju se je vse skupaj zdelo neverjetno in tudi malo smešno. Menih pa se mu je prijazno nasmehnil in rekel, da ga razume. Rekel mu je, da je tudi on nekoč šel na potovanje in to na Zahod. Tudi on se je čudil zahodnjaški obliki krščanstva. Najbolj zanimivo mu je bilo, da so duhovniki kar na daleč blagoslavljali ljudi, brez dotika in da so lahko veliko časa govorili, ne da bi med tem pogledali v svete knjige.

Na koncu, je prijatelj le primoral Mousisa, da mu je razložil poanto dotikanja in poljubljanja knjige evangelijev. Menih mu je rekel:"Evangeliji so življenjepisi Jezusa Kristusa. Mi verjamemo, da so evangelisti bili sveti ljudje in da so prav zapisali Jezusovo zgodovino. Jezus je veliko čudežev naredil z močjo svoje besede. Te besede so v evangelijih zapisane. Zato verjamemo, da bomo tudi mi ozdravljeni, če se le dotaknemo njegovih besed. Iz evangelijev vemo, da je bila krvotočna žena ozdravljena samo zato, ker se je z vero dotaknila Jezusa." Prijatelju se je vse to zdelo kot nekakšno razodetje in razsvetljenje.

Ko mi je to pripovedoval, nisem mogel zdržati, da ga ne bi dopolnil. Zato sem zinil:"No, no! To je pa tako približno, kot je zapisano v svetovno znani knjigi Pripoved ruskega romarja. V tej knjigi pripoveduje ruski romar, kako je na svojem popotovanju srečal nekega čudnega oficirja, vojaka. Bil je ta oficir malo čudaški. Bil je nekako ozdravljeni alkoholik. Pa ga je romar vprašal, kako mu je to uspelo. Pa je vojak odgovoril, da je imel veliko srečo, da ga je nekoč obiskal nek pobožen starec. Ta starec mu je podaril Sveto pismo in to v grščini. Rekel mu je, da naj vsakič, ko ga bo prijela želja po alkoholu, prebere nekaj iz le-tega. Vojak mu je odgovoril, da brati že zna grške črke, toda razume pa prav nič. Starec mu je odgovoril, da ga to naj ne skrbi. Glavno je, da hudič, ki je v tebi razume. Hudič pa zna vse jezike. Hudič bo počasi moral pobegniti pred močjo božje besede. "

Prijatelj je zavzdihnil:"Pa si mi le moral pokvariti veselje, da sem ti povedal nekaj čisto novega." In sva se začela oba krohotati na vse pretege.