»Kaj te spet muči? Rad bi to od tebe izvedel, ne od koga drugega,« jo je skoraj rotil, naj mu le pusti bliže.
»Jezna sem in žalostna obenem. Jezna sem na sebe, ker se kar naprej pretvarjam pred teboj, da je vse v najlepšem redu, samo da bi ti bilo lepo, žalostna pa sem zato, ker ti vedno nasedeš tem mojim sladkim lažem…«
»Žal nisem dovolj pameten, da bi vedel, kaj mi pravzaprav skušaš dopovedati v teh svojih šifrah.«
»A se ti ne zdi malce nenavadno, da se vedno vedem, kakor da sem povsem brezskrbna in srečna? Si se kdaj vprašal, kaj se skriva pod to brezhibno urejeno zunanjostjo in ali sem morda hotela kaj prikriti s svojim uglajenim vedenjem, ki naj bi bilo predvsem tebi všečno?«
»Ti moja filozofinja! Ko pa si tako zagonetna in skrivnostna. Da, opazil sem, da ti nikakor ne morem priti do živega, ne zlepa in ne zgrda.«
»Veš, to je samo videz nedostopnosti, da se z njim branim. Čeprav te imam zelo rada, ne zmorem koraka dlje, da bi se ti popolnoma predala, da bi ti dovolila tudi v najbolj skrite kotičke svojega sveta. Bojim se, da bi izgubila sebe, bojim se, da bi me odneslo…«
»Skušam te razumeti, kakor vem in znam. A tvojih strahov se tudi jaz bojim. Takšna, kot si se mi zdaj pokazala, me begaš… Res je, zelo malo vem o tebi. Mislil sem, da je dovolj, pa ni… Kaj bova torej storila, da bo prav za oba?«
»Veš, ta proces bo dolgotrajen. Ves čas najine skupne poti naju bo spremljal, zlahka mu ne bova kos… Če bova le dovolj vztrajna, se zna zgoditi, da bova v tem procesu našla celo ugodje – ugodje, ki pride sočasno z vloženim naporom…«
»Se mi zdi, da sva tako abstraktna, neoprijemljiva in da sva že zatavala nad oblake… Premalo si stvarna, deklica moja. Svetoval bi ti zmernost… Saj so mi všeč diskusije s teboj, rad razrešujem miselne probleme, ki mi jih zastavljaš… Verjetno te kdo drug ne bi prav razumel…«
»Ah, ne menim se več za druge, naj mislijo, kar jih je volja. Jaz sem sama svoja in razmišljam na svoj način. Veš, kako enkratno doživetje je urediti svoje misli, in ko dozorijo, podeliti jih z nekom, ki ti je najbližje. In ti se mi zdiš vreden tega zaupanja.«
»Zdaj pa res razumem, kaj si mi hotela sprva povedati… Želela si se pogovoriti, želela si mi nekako utreti pot v svoj svet, popeljati si me hotela po poteh, katere ti ubiraš. A to ni vselej čista harmonija, ampak prihaja tudi do pretresov, presenečenj, predvsem pa mnogokrat prihaja tudi do trenja med nama, saj se popolnoma ne znava prilagoditi drug drugemu. A vseeno bom rekel, da sva si kar sorodni duši.«
»Da, dragi! Želela sem, da me nekako sprejmeš, da ugledaš tudi to, kar je navidez zakrito. Predvsem sem te želela opozoriti na dogajanje v meni, na mojo bit. Veš, zdi se mi pomembno, da me želiš poznati vedno bolje, a ne v enem dušku, ampak mi pustiš, da si vzamem čas. Veš, ti najini pogovori so mi tako ljubi. Ravno zaradi njih te imam najraje…«
»Kaj te spet muči? Rad bi to od tebe izvedel, ne od koga drugega,« jo je skoraj rotil, naj mu le pusti bliže.
