NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

petek 03-jul
  • Živa knjižnica: zgodbe udeležencev izmenjav

  • nedelja 05-jul
  • Nedeljski bolšji trg - sejem starin

  • torek 07-jul
  • Odprtje Bralnice: Sonce in sončice po vsem svetu

  • četrtek 09-jul
  • Bralnica: Predstavitev literarne revije Sejalec

  • sobota 11-jul
  • Zgodbe mojega kraja - natečaj za najboljšo zgodbo

  • ponedeljek 13-jul
  • Gorenjska muzejsko-planinska transverzala

  • sreda 15-jul
  • Henganje v Tivoliju

  • petek 17-jul
  • Grafika na žlico

  • nedelja 19-jul
  • Nedeljski bolšji trg - sejem starin

  • torek 21-jul
  • Trije spomini: Med Hajfo, Alepom in Ljubljano

  • četrtek 23-jul
  • Sončna delavnica

  • petek 24-jul
  • Poletje v Radol'c

  • sobota 25-jul
  • Poletni oddih: Ostani v srcu

  • nedelja 26-jul
  • Javno vodstvo po razstavi Videnje 20/20: Skupnost

  • torek 28-jul
  • Torkove igrarije z Lutkovnim gledališčem Velenje

  • sreda 29-jul
  • Milonga MCC

  • petek 31-jul
  • Poletno počitniško varstvo: Od paža do viteza

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Kletka brez ključavnice   
    nedelja, 25. marec 2007 @ 05:02 CEST
    Uporabnik: Pozitivke

    Sedim in opazujem kako se moje življenje dviga med oblake. Z vsakim dihom čutim motor letala, ki poganja in me pelje daleč. Daleč stran. Vsak potnik, ni važna vera, polt ali spol, se podaja na neko novo pot in vsak ima drugačen razlog. Na sedežu pred mano, mlada mamica tolaži svojo majhno punčko in ji govori, da bo vse vredu, naj se ne boji letenja in naj misli samo na to kako srečna bosta babica in dedek, ko bosta zopet videla svojo malo vnučko.

    Prijazne stevardese hitijo mimo, mirijo potnike, jih sprašujejo, če je vse vredu in ali jim lahko prinesejo kaj, da se bodo počutili bolje ter pripravljajo še zadnje stvari, da se lahko pustolovščina začne. Pilot prijazno, z žametnim, vedrim glasom pozdravi potnike in nam zaželi prijetno potovanje. Začelo se je. Adrenalin se dviga in drobne kapljice potu mi močijo čelo, krč v trebuhu postaja vedno močnejši in zvonenje v ušesih je neznosno. Kaj je zdaj to? Ali se tako bojim letenja? Pa saj sem vendar že velikokrat potovala z letalom, ampak tokrat so občutki močnejši, vsak dih, me spomni na cmok, ki ga imam v grlu, duši me. Zdi se mi, da traja večno, vendar se par trenutkov za tem vse spremeni. Ko zagledam oblake, se takoj počutim bolje in misli mi začnejo uhajati drugam, nazaj domov.

    Predstavljam si obraze, obraze ljubljenih oseb. No, niti več ne vem ali jih sploh še lahko tako imenujem. Včasih so bili prijazni, ljubeči, lepi, sedaj pa mi spomin na njih povzroči slabost in bolečino v srcu. Nič več niso prijazni, zdijo se mračni, zaskrbljeni, odtujeni in vzvišeni. Le kako jim je zdaj? Kako se počutijo, ko berejo pisma? Moja pisma, namenjena vsakemu posebej. Ali čutijo bolečino ob vsaki napisani besedi? Ali se sprašujejo samo… Kaj za božjo voljo se spet gre? Ali samo zakaj? Ali je res bilo potrebno iti tako daleč? Oditi? Kam? Da, potrebno je bilo oditi pa tudi če samo zato, da se bom bolje počutila en trenutek, ko bom enemu ali mogoče trem, dokazala, da ni bilo zaman. Da je bilo vedno tako, kot da bi govorila steni, da so vsi moje besede jemali za rezervo in da je vse skupaj trajalo predolgo.

    Žalostno, da moraš ves svoj bes in vse kar ti leži na srcu, napisati na beden list papirja in oditi, zato da vidi svet, da misliš resno. Ves čas skrivanja in govorjenja, da je vse O.K. in da mogoče ni tako slabo… je slabo, še slabše je. In zakaj vztrajati, če ni nikomur mar? Da se bom počutila bolje zato, ker se oni počutijo bolje? Ne, to pa res ni nobena rešitev. In še to, če bodo svoje napake spoznali samo s pomočjo enega pisma, polnega slovničnih napak in pomešanih, čustveno zmedenih stavkih… se res ni splačalo.

    Iz vsega zmedenega razmišljanja in jeze se spet zavem… da mi solze še vedno polzijo po licu, da je moja postelja še vedno v otroški sobi pri mojih starših in da moje srce še vedno pripada napačnemu človeku… jaz pa še vedno nisem spoznala, da se ne izplača vztrajati…
    Allegra
    www.mojuspeh.com

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • www.mojuspeh.com
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * Zgodbe iz sebe

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20070323221927560

    No trackback comments for this entry.
    Kletka brez ključavnice | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2020 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 1,42 seconds