Kletka brez ključavnice

nedelja, 25. marec 2007 @ 05:02 CEST

Sedim in opazujem kako se moje življenje dviga med oblake. Z vsakim dihom čutim motor letala, ki poganja in me pelje daleč. Daleč stran. Vsak potnik, ni važna vera, polt ali spol, se podaja na neko novo pot in vsak ima drugačen razlog. Na sedežu pred mano, mlada mamica tolaži svojo majhno punčko in ji govori, da bo vse vredu, naj se ne boji letenja in naj misli samo na to kako srečna bosta babica in dedek, ko bosta zopet videla svojo malo vnučko.

Prijazne stevardese hitijo mimo, mirijo potnike, jih sprašujejo, če je vse vredu in ali jim lahko prinesejo kaj, da se bodo počutili bolje ter pripravljajo še zadnje stvari, da se lahko pustolovščina začne. Pilot prijazno, z žametnim, vedrim glasom pozdravi potnike in nam zaželi prijetno potovanje. Začelo se je. Adrenalin se dviga in drobne kapljice potu mi močijo čelo, krč v trebuhu postaja vedno močnejši in zvonenje v ušesih je neznosno. Kaj je zdaj to? Ali se tako bojim letenja? Pa saj sem vendar že velikokrat potovala z letalom, ampak tokrat so občutki močnejši, vsak dih, me spomni na cmok, ki ga imam v grlu, duši me. Zdi se mi, da traja večno, vendar se par trenutkov za tem vse spremeni. Ko zagledam oblake, se takoj počutim bolje in misli mi začnejo uhajati drugam, nazaj domov.

Predstavljam si obraze, obraze ljubljenih oseb. No, niti več ne vem ali jih sploh še lahko tako imenujem. Včasih so bili prijazni, ljubeči, lepi, sedaj pa mi spomin na njih povzroči slabost in bolečino v srcu. Nič več niso prijazni, zdijo se mračni, zaskrbljeni, odtujeni in vzvišeni. Le kako jim je zdaj? Kako se počutijo, ko berejo pisma? Moja pisma, namenjena vsakemu posebej. Ali čutijo bolečino ob vsaki napisani besedi? Ali se sprašujejo samo… Kaj za božjo voljo se spet gre? Ali samo zakaj? Ali je res bilo potrebno iti tako daleč? Oditi? Kam? Da, potrebno je bilo oditi pa tudi če samo zato, da se bom bolje počutila en trenutek, ko bom enemu ali mogoče trem, dokazala, da ni bilo zaman. Da je bilo vedno tako, kot da bi govorila steni, da so vsi moje besede jemali za rezervo in da je vse skupaj trajalo predolgo.

Žalostno, da moraš ves svoj bes in vse kar ti leži na srcu, napisati na beden list papirja in oditi, zato da vidi svet, da misliš resno. Ves čas skrivanja in govorjenja, da je vse O.K. in da mogoče ni tako slabo… je slabo, še slabše je. In zakaj vztrajati, če ni nikomur mar? Da se bom počutila bolje zato, ker se oni počutijo bolje? Ne, to pa res ni nobena rešitev. In še to, če bodo svoje napake spoznali samo s pomočjo enega pisma, polnega slovničnih napak in pomešanih, čustveno zmedenih stavkih… se res ni splačalo.

Iz vsega zmedenega razmišljanja in jeze se spet zavem… da mi solze še vedno polzijo po licu, da je moja postelja še vedno v otroški sobi pri mojih starših in da moje srce še vedno pripada napačnemu človeku… jaz pa še vedno nisem spoznala, da se ne izplača vztrajati…
Allegra
www.mojuspeh.com

0 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20070323221927560