Vzela je pisalo v roke in se zastrmela v snežno belino pole pred seboj.

Bojevala je težek boj, v katerem si je z vsemi možnimi sredstvi skušala pokoriti nepremagljivo višjo silo – Domišljijo. Želela se je polastiti njene moči. Domišljija je sprejela izziv, saj je bila radovedna, kako le se je bo lotila neka čisto navadna smrtnica.

Ni se pretirano branila, samo blizu ji ni pustila. Kljub svoji očitni premoči pa ni bilo v njej zlobe, samo porednost otroka, ki preizkuša, kako daleč lahko gre. Ko se je naveličala igre »mačka in miš«, se je napravila čisto brezbrižno in obmirovala.

Všeč ji je bila dekletova vztrajnost in sklenila je, da jo poduči… Spregovorila je:

» Poslušaj me, deklič, kaj ti bom zdaj povedala. S svojo taktiko pri meni ne boš veliko dosegla. Preganjaš me, kot da bi lovec šel nad divjad, kot da sem tvoja trofeja. Pa ne veš, da ga ni orožja, ki bi me prisililo k pokorščini. Moja moč je neizčrpna in se samodejno vedno znova obnavlja.

Prihajam in odhajam, kakor me je volja in kamor se mi zdi vredno iti. Poznam take, ki bi me na vsak način radi izkoristili v svoje namene in take, ki me iščejo iskreno. Veš, na nek način si mi prirasla k srcu, ker sem opazila, da si v svojem iskanju pristna in v svoji zagnanosti odločna. Le to ti lahko svetujem, da se sprostiš in da ničesar ne počneš zaletavo in na silo. Veš, del tebe sem.

Tega doslej še nisi vedela, ker si me iskala tam, kjer me ni… Izsiljevati se ne dam nikdar, a trenutno sem pri volji, da se ti razkrijem. Samo prepusti se in mi sledi, kamokoli te povedem in stori tako, kakor ti bo rekel nek notranji glas. To je vse, kar lahko in moraš storiti, za ostalo bom poskrbela sama…«

»Kaj naj rečem? To presega moja pričakovanja. Počaščena sem, da si mi spregovorila in me povedla v svoj skrivnostni svet,« je zajecljala deklica.

»Veš, jaz začutim, kdo me je vreden in kdo me bo zlorabil. Izzvala pa sem te sama, nisi ti mene prva izbrala. Že od samega spočetja dalje si z menoj zaznamovana. Samo vprašanje časa je bilo, kdaj boš začutila neznano hrepenenje po nečem, kar te presega. Hkrati pa je res, da te potrebujem tudi jaz. Ti mi omogočaš obstoj. Brez tebe sem samo neoprijemljiv pojem, nezajezena, nikomur potrebna energija.

Tvoja tenkočutna narava mi ustreza, zato sem se naselila v tebi. Tudi, če se ti bo kdaj zazdelo, da sem se ti izneverila, vedi, da sem nekje globoko v tebi prisotna ves čas. Obdarila te bom s svojo močjo, da boš zmogla uresničiti svoj življenjski sen. Zablestela boš zaradi mojega imena, ki ga boš proslavila, kajti dala ti bom vse, kar najboljšega imam…«

Danijela Premzl