(Komedija za posebne trenutke erotičnih občutij)

Ponudim vam ga v celofan zavitega, kajti to je pravi bonbonček. Ni niti prevelik robavs, niti zavrtež, niti kakšen goreče socializiran povprečnež, ki ga obiskuje kakšen sindikalist ali sam nadangel Rafael. Sicer pa sami presodite.

Vse je lepo in prav, če človek meri na veliko potenco, če ima v stolpnici v WTC-ju v New Yorku ali pa v BTC-ju v Ljubljani veliko pisarno in družinsko podjetje pa še kup pomembnih funkcij zraven, razkošen avtomobil, lepo soprogo in kup lepo oblečenih nevzgojenih otrok. Takšen vsakodnevno zapušča za sabo le marker svojega neizmernega zadovoljstva »postati uspešen in bogat«.

V teh stolpnicah in velikih poslovnih hišah živijo tudi takšni, ki noža ne potegnejo iz zabodenega človeka, ki pred njimi umira kot bankrotiranec. Edini kriterij, da si ta nekdo poteši svojo individualno lakoto je, da si v medijih razlepi ustnice s poslovnostjo, ki je definitivno zrela za instinkte komolcev in pesti.

Poleg denarnice je ustna votlina najbolj reprezentativna odprtina, iz katere švigajo kleptomanske strasti. Povsod po svetu obstajajo bogati in načitani bedaki, ki se odlikujejo z dostojanstvom ujetnikov nizkih strasti. Najverjetneje je po zakonih dobrega in zla tako, da se duh očetov pogosto reinkarnira v sinovih.

Nekega dne je naneslo, da sem srečala nekega uspešneža, ki so ga imenovali gospod Mikrob. Meni še danes ni prav jasno kdo in zakaj mu je nadel takšno ime. Bral je časopis in se vehementno razburjal. Ni hotel potrditi govoric o domačem terorizmu na mirni plemenski parceli sožitja, kjer dehtijo nacionalna kultura in same vrline. Vendar po daljšem pogovoru je le priznal, da idealnega terorizma, ki bi zadovoljil vsem vse želje, enostavni ni.

Dopolnil je svoje izjave z ugotovitvijo, da sploh nima v mislih bombaškega terorizma, temveč tiste majhne pasje bombice, s katerimi odraščajo in se bojujejo nekateri politiki, poslovneži in drugi vidni vplivni ljudje. Igrajo se skrivalnice in skavte z ljudmi, z malo karbidovko demokracije v roki, in tako odraščajo in se spreminjajo v karieriste s prirejenim čipom za svojo popolnost.

Logika vedno funkcionira, posebno če ljudje spoštujejo red. Gospod Mikrob pa ima še eno značilnost: vselej artikulira kot označevalec. Njegov racio je absoluten in nedosegljiv. Sam o sebi pravi, da je sicer rojen v polulanih plenicah, da pa je potem po zaslugi svojega vplivnega očeta, odraščal v srajčki buržuja. V bedni iluziji premoči je pogosto je asimetričen. Zafiksiran je z lastno uniformnostjo. Visoko leti in gleda nižine s ptičje perspektive. Ima svoj čisti in neomadeževan emšo in svoje plemenito rodbinsko ime, vendar ga malokdo bolj konkretno pozna, kajti ko leti na druge kontinente, se spremeni v ptico ujedo. Zaradi visoke modrosti, ne nosi klobuka, zato se mu ni treba pred nikomer odkrivati. Nekaj pa je zagotovo: na nečem boluje. Lahko bi ga preiskal psihiater ali veščak za notranje bolezni, diagnoza bi bila vselej ista. Zelo je potenten in poželjiv. Lahko bi ga primerjali s kakšnim ideološkim konstruktom, ki ima sorodne vezi z zgodnjo meščansko civilizacijo. Se rad zajčka, svinga in se dela genija ljudskega duha.

Gospod Mikrob meni, da je kar simpatičen človek, saj se vedno norčuje iz drugih, nikoli iz sebe. Če bi objavil svojo fotografijo na Pozitivkah, bi ga težko prepoznali po njegovih klimatskih posebnostih. Ima tudi neizmerne sposobnosti za redistribucijo, zelo je kontekstualen in multikulturalen, obvlada kompleksne družbene procese in je vključen v dominantno družbo.

Mi se pa kar naprej poslabšujemo in smo tako pomanjkljivo duhovno oblečeni, da mu ne sežemo niti do gležnjev in nimamo v primerjav z njim, kaj prinesti v kraljestvo duha, moramo se bojevati s krvjo in življenjem na bojišču pasjih bombic. Kako se tudi ne bi, saj radoživo žanjemo ob obpotni koruzi svojo demokracijo, pravičnost in socialo in stopamo po rodovitnemu blatu gospoda Mikroba in njemu podobnih ter pojemo hvalnice njegovim velikanskim sposobnostim!

Vsaka podobnost je zgolj naključna. Samorefleksija pa nikomur ne škodi.