…danes sem pokopala sina. Večkrat sem mu govorila, da ta ženska ni za njega, da se ne ujemata, da nimata nič skupnega, on pa me ni poslušal…, kot da bi ga začarala, potem, ko sta se spoznala…, naenkrat me ni več poslušal. V življenju sem mu vse nudila…, po razvezi mi je ostal edino upanje in tolažba v tem svetu, sedaj ostajam sama, danes se bo poročil, z žensko, ki je ne maram, ki mu nič ne pomeni, moj sin je od danes mrtev…
…spoznal sem jo na plesu, naenkrat med množico zagledam žensko-privlačno, kot je še nisem videl, da se je meni nasmehnila, je to le sreča, skoraj ne morem verjeti. Prvič v življenju imam žensko, ki mi je resnično všeč, ki mi nekaj pomeni. Potem sem vse storil, da jo obdržim, postopoma sem naredil celo to, da sem zaradi nje opustil skoraj vse svoje konjičke, postala mi je vse na svetu, obseden sem bil z njo. Veliko se pogovarjava, načrtujeva skupno življenje, le midva. Vendar me vseeno nekaj moti, v zadnjem času se počutim vse bolj utesnjenega, nekaj se je spremenilo med nama, pa ne vem kaj, v postelji nisva več takšna, kot sva bila enkrat, ona je vse bolj razdražljiva, z ničemer ji ne morem ugoditi, sam postajam zmeraj bolj neodločen in ujet…, ali sem se zmotil, ali sva postala drugačna, da se več ne poznava…
…nisem se še rodil, ne vem, kaj je to življenje, čeprav ga že živim, v maminem trebuhu…, še nerojeni otrok sem, ne fantek in ne deklica.. Vse je lepo, tu pri meni je toplo in prijetno, vse je dobro. Ne vem ne za dobro ne za slabo tega sveta. Ne vem, čemur naj rečem veliko ali majhno, kaj naj ljubim ali sovražim, kaj je dragoceno in česar se naj izogibam. Vse to se bom moral še naučiti, če mi bo dano…, o moji smrti ali življenju odločajo drugi…, po današnjem pregledu bom prestopil skozi vrata smrti…
Svoja leta lahko opišem z besedami, sem kot zrela jesen življenja. Videl sem pol sveta, doživel vsega po malo, okusil življenje z dobre in slabe strani. Poraze in vzpone, nikoli se nisem predal…, zaradi jutrišnjega dne, zaradi otrok, zaradi svojih načel. Vihrava mladostniška narava v meni je z leti postala umirjena voda, ki ima danes le eno smer, živeti. Ne bojim se ničesar, tudi če jutri umrem, spravil sem se z ljudmi in z Bogom. Življenje je ena sama polnost, živim jo iz dneva v dan…
…vozil je avto. Smejal se je, jaz pa sem mu še ravnokar govorila o najinih načrtih, o mojih in najinih sanjah. Naenkrat je počilo…, od takrat naprej se ne spomnim ničesar več…zbudila sem se po šesttedenski komi, v bolnici, sama. Njega ni bilo več ob meni. Od takrat naprej več nimam veselja do življenja, znova hodim v službo in tavam, brez cilja, ničesar več ni ostalo, le še on…smejal se je, ko je vozil, vedno se je smejal, jaz pa le še jočem…, danes je dvanajst let od takrat, ko se je čas za naju dva ustavil…, moj spomin nanj pa je vsak dan bolj živ, bolj oster, kot z nožem reže po moji glavi zakaj, zakaj meni…, živa sem in mrtva hkrati.
…danes sem pokopala sina. Večkrat sem mu govorila, da ta ženska ni za njega, da se ne ujemata, da nimata nič skupnega, on pa me ni poslušal…, kot da bi ga začarala, potem, ko sta se spoznala…, naenkrat me ni več poslušal. V življenju sem mu vse nudila…, po razvezi mi je ostal edino upanje in tolažba v tem svetu, sedaj ostajam sama, danes se bo poročil, z žensko, ki je ne maram, ki mu nič ne pomeni, moj sin je od danes mrtev…
