Ta oblika članka je prirejena za tiskanje, za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
http://www.pozitivke.net/article.php/20070106194149392




Pridi, povabim te v svoje življenje

nedelja, 21. januar 2007 @ 05:01 CET

Uporabnik: Pozitivke

»Pridi, povabim te v svoje življenje. Tako mi je samotno in pusto, ker so pozabili, da sem sploh še živ…«
»Malo se vas bojim, ko začnete tako kot sedaj govoriti v pesniškem jeziku.«
»Nikar. Saj me vendar poznaš. Veš, kakšen sem. In mislim, da nisem slab. Saj nikomur nič žalega nočem, pa me vsi narobe presojate. Za vas sem preveč drugačen in nepredvidljiv. Očitno sem izvenserijski model, ki na tržišču ni preveč zaželen…«
»Ah, gospod Josi, ne govorite tako. Čisto v redu človek ste, samo predobro srce imate, to je vse.«
»Tako je pač življenje, Klara, in jaz ga tako rad živim. Sem svoboden kakor ptički na nebu, kaj mi pa manjka? Sit sem, opran tudi, žena in otroci me imajo radi. Včasih še kam pridem in koga srečam. Vidim še tudi za silo. Lahko še sam za sebe poskrbim, vsaj tisto najnujnejše. Moj razum je tudi še zdrav, čeprav eni pravijo, da nikoli ni bilo prav vse vredu z mojo glavo. Staramo se, staramo…«

»Dobro izgledate, Josi, za vaša leta. Ste kot kak mladenič! Kje pa so vaše gubice, da nobene ne opazim? Kam ste jih le dali? Vidim, da vam je usoda mila.«
»Sem bil vse življenje zmeren v vsem, imam mirno vest, zares skregal se nisem nikoli, še manj, da bi sejal kakšne zamere in razprtije med drugimi. Pošte nisem nikoli prenašal. In delal sem, dokler sem le zmogel. Po naravi sem pa tudi zapriseženi optimist, tako da mi nič ne more do živega. Skrbi imam, pa jih ne obešam na veliki zvon. Res pa je tudi, da nobenega truda nisem obžaloval…«
»Sedaj ste mi povedali recept za dolgo življenje. Kaj pa ste mislili s tistim verzom »Pridi, povabim te v svoje življenje«?
»Sem se samo ene pesmi spomnil, ki sem jo napisal v svojih mladih letih. Samo da takrat ni imela takega nadaljevanja, kot si ga prej slišala.«
»Jaz pa sem mislila, da ste jo prej kar iz rokava stresli. Kako pa gre v celoti, če se je še spomnite?«
»Otrok moj, saj veš, da mi že spomin nagaja, pa tudi te pesmi pozneje nisem shranil, tako da je vse čas vzel. Resda sem jo takrat objavil v enem glasilu, a kje so že tisti časi…«
»Dajte no, gospod Josi, nekaj pa se ja spomnite.«
»Ko si že tako tečna, nimam druge izbire. Torej poslušaj. Ne vem, če ti bo všeč. Gre pa tako:

Pridi, povabim te v svoje življenje.
Čimprej vstopi, bova dva.
Vem, da sem nate čakal,
zdaj si najdena.
Brez tebe vse bilo je sivo,
niti črne ni bilo,
ti prinašaš mi paleto mavrično.
Pridi, dobrodošla v mojem življenju,
postani mi sopotnica,
mojemu dnevu daj še svojo barvo,
daj, da mrtvo oživi.
Vem, da tvoj vrt že cveti,
zato, najdražja, mi odpri
kadar bom zunaj podoknico pel,
da si tvoj cvet bom s ponosom pripel.

»Josi, morate mi jo napisati. Vsa sem ganjena. Gotovo ste jo namenili svoji ženi.«
»Takrat je še nisem poznal. Bil sem še zelo mlad in to je bila moja prva velika ljubezen. Moral sem si jo šele osvojiti, saj so tudi drugi fantje pogledovali za njo. Bila je tako prikupna in nežna, skoraj še otrok. Bilo ji je tedaj 16, meni pa 20.. Bila je od tam, kjer je moja rodna vas, z Velikih Lašč. Bila sva skoraj soseda, toda prej se nisem nikoli zavzel zanjo.«
»Zakaj ste premolknili ravno sedaj, ko je najbolj napeto. Morate mi povedati, kaj je bilo potem.«
»O tem nerad govorim, čeprav me na Zalo vežejo sami lepi spomini. Veš, vsega ni dobro povedati, nekaj mora ostati samo tvoje. Te bo že življenje naučilo te modrosti, sedaj si še mlada.«
»Če pa vam na očeh vidim, da bi radi povedali.«
»Ne morem ti do živega. Ne vem, po kom si le tako trmasta. Kolikor poznam tvoje, ni nobeden tako neobvladljivo neugnane narave kot ti. Torej se vdam. Ne bom pa ti povedal vsega, besede, ki sem jo dal sam sebi, ne mislim prelomiti. Veš, najina zgodba je bila preveč lepa, da bi ti jo znal povedati z besedami. Povedal ti bom samo toliko, kot se mi zdi, da je potrebno. Ne vem točno, kaj naj ti povem. Bilo je toliko vsega, da ne vem, kje naj se lotim. Ti res moram takoj zdaj povedati? Veš, rad bi se malo zbral in uredil svoje misli. Počakaj do jutri. Lahko prideš mirne duše k nam, te povabim na kosilo. Na srečo moja žena ni prav nič ljubosumna in mi ne zameri teh mojih spominov. Ja, zlata je, ne vem, kaj bi brez njene podpore. No, njej sem seveda povedal vse in je razumela, kot sem že rekel, ni bilo nobene sledi kakršne koli ljubosumnosti. Od časa do časa še pomislim na Zalo, sva le bila skupaj najini dve leti, potem se je s starši preselila v Opatijo, kjer so podedovali hišo in od takrat sva izgubila skoraj vse stike. Tudi ona se je medtem že poročila, ima svojo družino in je sedaj babica. Pa počakaj do jutri, bom še svojo Marjano vprašal, če se še ona spomni kaj takega, kar sem jaz že pozabil. Torej jutri.«
»Zdaj ste pa vi zmagali. Pa naj vam bo. Rada pridem, me že dolgo ni bila pri vas. Boste vsi doma?«
»Saj veš, da ta mladi delajo, Jurij in Boštjan sta v šoli, Jakec pa v vrtcu. Sami bomo in ne bomo se pustili motiti. Še enkrat lepo vabljena. Zdaj pa moram iti, sicer bo Marjano skrbelo, kod tako dolgo hodim. Že zdavnaj bi moral priti iz trgovine. Srečno, Klara.«
»Na svidenje, Josi. Pa doma pozdravite vse. Pa ne pozabite, da ste mi dolžni napisati to pesem.«

Danijela Premzl

0 komentarjev.


Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20070106194149392







Domov
Powered By GeekLog