NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

sreda 08-jul
  • Mala re:ciklarnica - Leteče ribe Koinobori

  • četrtek 09-jul
  • Bralnica: Predstavitev literarne revije Sejalec

  • sobota 11-jul
  • Zgodbe mojega kraja - natečaj za najboljšo zgodbo

  • ponedeljek 13-jul
  • Gorenjska muzejsko-planinska transverzala

  • sreda 15-jul
  • Henganje v Tivoliju

  • petek 17-jul
  • Grafika na žlico

  • nedelja 19-jul
  • Nedeljski bolšji trg - sejem starin

  • torek 21-jul
  • Trije spomini: Med Hajfo, Alepom in Ljubljano

  • četrtek 23-jul
  • Sončna delavnica

  • petek 24-jul
  • Poletje v Radol'c

  • sobota 25-jul
  • Poletni oddih: Ostani v srcu

  • nedelja 26-jul
  • Javno vodstvo po razstavi Videnje 20/20: Skupnost

  • torek 28-jul
  • Torkove igrarije z Lutkovnim gledališčem Velenje

  • sreda 29-jul
  • Milonga MCC

  • petek 31-jul
  • Poletno počitniško varstvo: Od paža do viteza

  • nedelja 02-avg
  • Svetovna serija v odbojki na mivki

  • torek 04-avg
  • Torkove igrarije z Muzejem Velenje

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Čas potem   
    ponedeljek, 5. februar 2007 @ 05:02 CET
    Uporabnik: Pozitivke

    Ne rečem, da nisem kdaj pomislila na smrt, a verjetno redkeje, kot nanjo pomisli večina. Kadar je kateri od otrok več ur zamujal iz šole, ko se mož nekaj dni ni oglasil s službene poti, sem se, razumljivo, ustrašila, a z navzočnostjo smrti nisem bila obsedena nikoli. Niti ob več mesecev trajajočih glavobolih in občasnih vrtoglavicah nisem pomislila na tumor v možganih. Sindrom izgorelosti, so mi postavili diagnozo in po enomesečni bolniški - daljše si nisem mogla privoščiti - sem nekaj tednov kasneje že bila v stari formi.

    Do tistega januarskega vikenda sem verjela, da če človek razmišlja pozitivno, potem se mu dogajajo pozitivne reči. In verjela sem, da to moje prepričanje kar nekaj ljudi v okolici potrjuje. Nekateri, ki so veliko razmišljali o bolezni, so tudi dejansko zboleli, in kolegica, ki se je bolestno bala prometne nesreče, jo je nato, ne po svoji krivdi, tudi sama doživela. Smrt je bila vselej za druge in nikoli zame, bila je v moji okolici, a nikdar v moji tesni bližini. Smrt je bila nekje daleč v prihodnosti in verjela sem, da si bo ljudi v moji bližini jemala generacijsko, po naravnem redu stvari.

    Nič zelo narobe ni bilo med nama, vsaj tako se mi je zdelo, in prav nič drugače, se mi zdi, najinega odnosa ni doživljal on. Bilo je povsem običajno sobotno jutro, ko sem se zbudila nenaspana in utrujena od minulega tedna. Večer pred tem sem bila že ob desetih v postelji in spala, skoraj trdno sem spala, četudi sem že od spodaj slišala njegove korake in sem začutila, kako se je zatresla postelja, ko je legel poleg mene. Ni se me dotaknil, ker je vedel, da spim, ni se me dotaknil, ker je vedel, da si zadnje tedne njegovih dotikov ne želim.

    Toda tistega hladnega sobotnega jutra me je v polsnu pogladil po hrbtu. Prebudila sem se in si želela, da roko odmakne. Ni odnehal in je z dlanjo zdrsel okoli boka na moj trebuh, a kadar nočem dotika, tedaj najmanj prenesem, da me kdo pogladi po trebuhu. Nehaj, sem šepnila ostro, on pa se je privil k meni in pomislila sem, da bi se prejšnji večer lahko vrnil mnogo prej, ker bi tako pozno popoldne lahko opravila nekaj najnujnejših reči, malemu bi kupila smučarske čevlje, hčeri bundo in škornje, lahko bi šla pogledat za nov pralni stroj, lahko bi opravila kar nekaj reči in bi nam ostalo več od sobote.

    Ko je s trebuha zdrsel po mojih stegnih in se dotaknil mojega spolovila, sem z naglico vstala, si ogrnila haljo in odšla v kuhinjo. Pristavila sem vodo za kavo. Bil je eden tistih neznosnih dni, ko bi bilo najbolje, da bi bila sama, kar pa ni bilo mogoče, kar še dolgo ne bo mogoče, sem pomislila. Stala sem ob štedilniku in zaslišala njegove korake. Slabe volje si, te spet boli glava, me je vprašal. Nisem odgovorila. Ko je voda zavrela in sem zvrhano žlico kave želela stresti v posodo, je stopil za mano. Pogladil me je po laseh, jaz pa sem ga močno odrinila, da se je kava raztresla po vroči plošči in vnela. Pusti me, sem zavpila in ga v istem stavku vprašala, ali je prejšnji dan v čistilnici dvignil oblačila, kar sem ga vprašala zgolj zato, ker sem vedela, da je pozabil. Ni bilo časa, mi je odvrnil in tedaj sem se obrnila k njemu in začela vpiti, da ga ne prenašam več, da naj izgine, da ga nočem več videti. Ni bilo prvič, da sem tako vzrojila, kot ni bilo prvič, da se je on molče umaknil. Podobne situacije se dogajajo tudi drugim parom in tako kot pri drugih so se tudi med nama same od sebe pomirile. In niti pomislila nisem, da bi bilo lahko tokrat drugače.

    Odšel je iz kuhinje v spalnico. Sede za mizo sem pila kavo in začutila bolečino, ki se je v glavi vijugala kot razžarjena kovina. Iz zgornjih prostorov sem slišala odpiranje omar. Čez četrt ure se je vrnil, oblečen v smučarsko opremo. Brez besed se je ustavil na kuhinjskem pragu, za hip sva se spogledala, nato sem pogled umaknila. Skozi okno sem opazila, da je začelo snežiti. Bilo je mrzlo, sovražno, neprijetno jutro. Slišala sem odklepanje vhodnih vrat, odpiranje garaže, slišala sem vžig avtomobila, ki ga je zapeljal na dvorišče. Nenadoma me je spreletelo, naj vstanem, odidem za njim in mu rečem, naj se vrne. Da je bil najin prepir popoln nesmisel, naj ostane doma, ker da se bom počasi stuširala in uredila, on naj medtem zbudi otroka, nato vsi skupaj odidemo po opravkih, naslednji dan, če bo lepo, pa gremo na smučanje... A že v naslednjem trenutku sem pomislila, da je spet še enkrat ubral najlažjo pot, sebično je pobral svoje stvari in se umaknil brez besed. Nisem vstala. Nisem šla za njim. Sede za kuhinjsko mizo sem poslušala njegove korake in nato surov zvok, ko je zaloputnil avtomobilska vrata in odpeljal z dvorišča.

    Ko sem nekaj ur kasneje z otrokoma pomerjala smučarsko opremo, sem opazovala mladega moškega in žensko s hčerko, ki so se ob enakem početju zelo očitno zabavali. Morda njihovo življenje ni tako drugačno kot moje, morda je ta prizor le njihov redek, naključen srečen trenutek, me je obšlo, a sem vseeno ob tem začutila žalost in bes, iz torbice izvlekla telefon, na hitro ošinila ekran, ali me ni morda klical oziroma mi poslal sporočila, in telefon izklopila.

    Doma sem po kosilu zlikala perilo in pospravila stanovanje ter otroka nagnala k učenju. Okoli petih popoldne sem odšla v spalnico, legla in pri priči zaspala. Sanjala sem, da sem takšna kot nekoč, pred leti, preden sva se poročila, ko še nisva imela otrok in kupa izčrpavajočih obveznosti. Sredi pepelnato bele peščene pokrajine sva hodila po sipinastem hrbtu, pod katerim so se na površini žvepleno žoltega jezera oljasto razlivali vijoličasto rdeči madeži. Stopala sem pred njim in nenavadno bledo limonasto sonce mi je pršilo pogled. Naenkrat je peščeno škripanje njegovih korakov za mano utihnilo. Obrnila sem se in videla, kako se pesek pod njegovimi nogami neusmiljeno usipa. Ponudila sem mu roko, on je sprožil svojo, a najini prsti se nikakor niso mogli stakniti, med najinima rokama je bil kot žolto jezero gost prazen prostor, ki ga ni bilo mogoče predreti… Sredi sanj me je prebudil zvonec. V naglici je verjetno pozabil ključe, sem pomislila, in v halji na pol v snu odšla do vhodnih vrat.

    Prizor, ki sem ga zagledala na pragu, sem poznala iz filmov. Pred vrati sta v temi stala policista. Tudi če ne bi rekla ničesar, sem po njunih obrazih, po načinu, kako sta se obotavljala, preden sta karkoli izrekla, vedela, kaj se je zgodilo. Prvi hip nikakor nisem razumela, nisem mogla verjeti, da človeka, s katerim si preživel desetletje, ki se te je še pred nekaj urami dotikal in si čutil njegovo sapo, dokončno ni več. Ujela sem le njune posamične besede … prometna nesreča … zdrs na ovinku … smrt … Uspelo se mi je oprijeti podboja, nato se ne spominjam več. Nekaj ur kasneje sem nad posteljo zagledala svojo mamo in zdravnika in ko sem po injekciji začela padati v temo, sem si želela, da se ne bi nikdar več zbudila.

    Odtlej je drugače vse. In predvsem sem drugačna sama. Smrt ni več oddaljena tujka, ampak bližnjik, ki me ne zapusti. Kadar kdo od otrok zakasni, me obsede panika in čutim, da me duši. Kadar svojih staršev ne morem priklicati po telefonu, sedem v avto in odhitim k njima preverit, ali me mračna partnerica morda ni prehitela in na njunem zatilju že ne drži svoje hladne dlani. Zvečer ležem v posteljo, gledam zaprte omare in ko sprožim roko na desno polovico postelje, si bolj kot vse želim, da bi moja dlan začutila toplo telo. Telo, ki bi se ob mojem dotiku vznemirilo in se tesno privilo k meni. A najhujša so jutra, zgodnja jutra po nočeh, v katerih živim vzporedno življenje in sanjam, da z njim počnem najbolj običajne reči - pijem jutranjo kavo, hodim po nakupih, se ljubim in z njim govorim. Kadar po takšnih sanjah odprem oči, si želim, da pred mano ne bi bilo več nobenega jutra niti svetlobe. Le še prazen čas niča, ki bi me povsem vsesal in v katerem bi za vedno izginila.

    Lahko si predstavljam bolečino, ki spremlja umirajoče in njihove bližnje. A čas dolgotrajnega umiranja je priložnost, zadnja priložnost za izrekanje tistega, kar je leta ostajalo nemo in kar že dolgo ali nikoli ni bilo izrečeno. Z nenadno smrtjo, ki nepričakovano zareže v življenje, pa je konec vsega, tudi časa za popravke. Bolj kot sama smrt me bolijo besede, površno in nepremišljeno izrečene besede tistega hladnega januarskega jutra, pa tudi one druge, ki bodo za vedno ostale neizrečene - moje in njegove neizrečene besede. Tisto, kar mi je želel reči po telefonu, v svojem zadnjem telefonskem klicu, kot so mi povedali policisti, ki je bil namenjen meni, med mojim popoldanskem spancem, ko sem sanjala z izklopljenim telefonom ob sebi. In boli me to, kar mu že dolgo, zelo dolgo nisem izrekla, ker ni bilo časa, ker čas ni bil pravi in česar mu ne bom mogla povedati nikoli. Besede, katerih moči dotlej nisem razumela. Površno in nepremišljeno izrečene besede in one druge, neizrečene besede, ki so dokončno spremenile vse.
    Mojca Kumerdej
    www.dnevnik.si

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • www.dnevnik.si
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * Zgodbe iz sebe

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20070128151825881

    No trackback comments for this entry.
    Čas potem | 3 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Čas potem

    Prispeval/a: danaja... dne ponedeljek, 5. februar 2007 @ 09:56 CET
    Hvala za to zgodbo. Močno se me je dotaknila, globoko presunila.

    (Veliko večjo sporočilnost in učinek imajo resnične življenjske zgodbe, tako iskreno napisane, kot ta, kot pa teoretiziranja nevemkakšnih strokonjakov - ki so namenjena pravzaprav temu, da polnijo strani časnikov ter revij in vabijo kupce… )

    Ko to berem, šele razumem, kakšen dar mi je dala mama, ki je večkrat, čeprav je zgledalo mimogrede, rekla: "Bodi hvaležna za vsak dan z njim in vsak dan mu to pokaži – nikoli ne veš, kdaj je zadnji… "
    Tako kot pravi tista lepa pesem: … povej ji danes, da jo ljubiš, morda je jutri več ne bo…


    Ja, Mojca, verjamem, da bolj kot smrt, boli neizrečeno… in grobo izrečeno... - A ne očitaj si!
    In on ni tako daleč! Nista znala uporabljati govorice srca takrat (zaradi vseh »obveznosti« sta na to pozabila; ja, vsi poznamo to.) - povej mu sedaj!
    V samotnih nočeh, v grenkih jutrih, vzemi svinčnik v roke, izlij svojo žalost, svoj obup, svojo samoto...
    Piši zgodbe, piši pesmi… Piši zase, piši zanj - in piši za nas…

    Z ljubeznijo,
    Danaja




    Čas potem

    Prispeval/a: titanic dne ponedeljek, 5. februar 2007 @ 13:15 CET
    Najprej sem zjutraj prebrala zgodbo, ki verjamem, se godi mnogim parom, ki so naveličani, utrujeni, napeti.... človeški. Le redko kateremu pa se zgodi preizkušnja, ki je opisana v članku. Kruto in resnično in zelo domače.

    Vsakodnevne obveznosti, napetosti in nezadovoljstva zaradi neizpolnjenih pričakovanj, nas delajo nesrečne in obenem napadalne do svojih partnerjev. Vsak dan, vsak trenutek se je potrebno zavedati hvaležnosti nekoga, ki je ob nas, ki nas ljubi brez besed, ki nas objame in želi z dotikom izkazati naklonjenost. Nič ni lepšega, kot objem ljubljene osebe, čeprav so kupi nepomite posode, nezlikano perilo, sitni otroci in neuresničena pričakovanja.

    Trenutek, ki ti ga partner nakloni z dotikom, objemom je sporočilo, da te ima rad kljub vsem težavam, ki so vidne vse naokoli, kljub obveznostim, utrujenostim in tempu življenja. Vsak trenutek je človek pomembnejši od mrtvih stvari – kateremu moramo nakloniti pozornost, ki si jo želi dobiti in nam jo on dati. Če ne.... je mogoče... kot v tej zgodbi.... že naslednji trenutek prepozno za vedno.

    Tako mnoge preobremenjene žene mnogokrat pozabljajo, da tako izgubijo ravno nežnosti in naklonjenosti svojih princev, saj se naveličajo vedno znova dvoriti in kot one rade rečejo »negovati ljubezen«, ko v zameno dobijo zavrnitev, odriv ali sitni obraz.

    Ni pomembno kje, kdaj in kako – prijazna beseda, topel objem, poljub morati biti na prvem mestu, pred obveznostmi, ki lahko počakajo vedno.

    Objem Melita


    Čas potem

    Prispeval/a: Nives75 dne sreda, 7. februar 2007 @ 13:04 CET
    Takšne zgodbe me vedno pretresejo..

    Kar živo sem si začela predstavljati, kako bi bilo z mano. Ob nenadni izgubi partnerja... Zelo podobno sem že doživela.. Od danes na jutri sem izgubila očeta... Od tega je minilo že dobra štiri leta, vendar še vedno boli... Boli, ko razmišljam, kaj vse bi mu rada povedala, kaj vse bi še rada doživela z njim...

    Saj si govorim, da je vedno zraven mene in ve, kako mi je hudo, kaj sem mu še vse želela povedati...

    Mene tolaži dejstvo, da je dosti njegovih značilnosti in karakterja v meni.. Mojca, poglej svoja otroka - sigurno se v njima odraža tvoj partner, vedi, da živi dalje v njih in ob tebi... Verjemi, da ti bo vedno na nek način pomagal in te bodril... Pa še to - čas je relativen in kmalu bosta spet skupaj......

    Veliko močne volje!


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2020 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 1,49 seconds