Včasih kar ne morem verjeti, da se še vedno dogajajo tako krute stvari in to le nekaj korakov stran od nas. Življenje v miru, svobodi ter neizmernem blagostanju se nam zdi samo po sebi umevno. Zato imamo čas, da se obremenjujemo s tem, kaj nam je kdo rekel, zakaj ni vse po naše, zakaj otrok ni dobil v šoli petice in zakaj je ravno nas šef skregal, ko pa vsi delajo tako in še in še bi lahko naštevali.

A pomislimo kdaj, da smo lahko srečni, ker se mirno sprehajamo po mestu? Ker lahko hodimo po naravi in dihamo svež zrak, ker se lahko smejemo, ker imamo prijatelje in vsak dan novo priložnost za učenje? Šele ko se kaj zgodi, nas malo predrami in začnemo razmišljati tudi o drugih stvareh.

Pred kratkim mi je v roke prišla knjiga Sužnja, ki je napisana po resnični zgodbi. Govori o mladi deklici, ki je s svojim plemenom in družino živela v Nubski pokrajini. Življenje je bilo kljub nenehnemu boju za obstanek lepo in polno ljubezni. Hodila je v šolo, učila se je brati, pisati in se odločila, da bo postala zdravnica, ker pri njih ni bilo daleč naokoli nobenega zdravnika. Bila je najboljša v razredu in v velik ponos očetu in materi, ki sta pridno delala na njivi in skrbela za svoje 4 otroke. Deklici je bilo 12 let, ko se je sredi noči zbudila. Vas so napadli arabski roparji, ki so zažigali celotne vasi, pobili ljudi, deklice pa ugrabili in jih kasneje prodali za sužnje. Kot otrok najprej ni dojela, kaj se sploh dogaja, ampak kar hitro se je morala privaditi na drugačno življenje. Prodali so jo družini, pravzaprav gospodarici, ki jo je vsaki dan pretepala, zmerjala. Delati je morala od jutra do večera. Spala je v majhni mrzli sobici. Vse, kar je imela, je bila žimnica in kos oblačila. Vsako večer je zaspala v solzah in prosila Boga, da jo reši teh muk.

Minevala so leta in na vse te stvari se je že navadila. Sprijaznila se je z usodo, da bo tam do konca življenja in da bo tudi tam umrla. Potem pa so ji povedali, da jo bodo poslali v Anglijo, kjer bo služila drugi družini. Čeprav je izgledalo, da je ta družina prijaznejša in da jo obravnavajo drugače, se je tudi to kar hitro spremenilo. Ponovno je bila nihče in nekdo, ki je ostanke. Začela je razmišljati o pobegu in to je kar hitro izkoristila, ko je bila družina na dopustu in je lahko šla v mesto. Ker ni nikogar poznala, je gledala obraze in ljudi, komu bi lahko pristopila po pomoč. Skoraj je že obupala v milijonskem mestu, ko je naletela na mehanika in ga prosila za pomoč. Moški je bil iz njene države in je hitro uredil vse za pobeg. Končno ji je uspelo. Lahko se je svobodno sprehajala po ulicah, čeprav so jo kar nekaj časa iskali in ji grozili. Potrebovala je precej časa, da se je navadila. Srečala je novinarja, ki je bil zelo zainteresiran za njeno zgodbo in izdala je knjigo. Mineval je čas in hoteli so jo poslati iz države, ker ni imela vize. Po velikem pritisku medijev, novinarjev, znanih igralcev, ji je uspelo, da je dobila vizo in da je ostala v državi. Sedaj je punca stara 25 let, hodi po svetu in se zavzema za odpravo suženjstva. Uči se za bolniško sestro, kasneje pa hoče postati zdravnica.

Ta je le ena od mnogih, kateri se je uspelo rešiti iz teh suženjskih okov, ampak koliko pa je tistih, ki jim to ni uspelo. Vprašamo se, kaj lahko naredimo. Neposredno malo, ker je celoten sistem skorumpiran, ampak poskusimo biti vzgled otrokom, svoji družini, ne delajmo razlik med rasami, barvami kože, drugačnimi verami. Tako kot je rekel Gandi: ''Bodi sam sprememba, ki jo želiš v svetu. Naredi najboljše in najboljše se bo vrnilo k tebi."

Ko nam kaj ne gre, smo jezni ali tečni, nas kaj boli, se spomnimo, da to ni najhujša stvar na svetu in se raje osredotočimo na to, kaj vse imamo. Naj bodo naše oči uprte v hvaležnost!

Amadeja
http://www.forbetterworld.com