Tega dne je doma tiho posedala in se predajala svojim mislim. Nikomur in ničemur ni dovolila, da bi jo zmotil v teh trenutkih zbranosti. Bilo ji je lepo, sama ni vedela, zakaj.

Tega občutja ni znala in niti ni hotela pojasnjevati ali kakorkoliže obelodaniti – zdelo se ji je, da bi ga sicer oskrunila. To je bilo nekaj, kar se je tikalo samo nje in njene duše. Nikoli nikomur ni dovolila, da bi vstopil v to skrivnostno kamrico, kjer je bilo njeno varno pribežališče.

Tega dne nikogar ni pogrešala, saj se niti najmanj ni čutila samo. Z vsem svojim bitjem se je predajala temu lepemu občutju, ki mu ni vedela imena. To se ji ni dogajalo zelo pogosto, zato je te trenutke milosti znala toliko bolj ceniti.

Danijela Premzl