Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Zgodba_Sanje_Kmet

Sanje sreda, 13. junij 2007 @ 05:02 CEST Uporabnik: Sonce Živel je enkrat v eni dolini nek kmet, ki je živel najbolj običajno a dostojno življenje. Pošteno je delal, pošteno zaslužil, se veselil vsakega jutra s ptičjim petjem in drugih malenkosti ki jih prinaša povsem običajno in skromno življenje na deželi. Potem je prišla vojna. Prišli so tujci in začeli pobijati vsevprek. Pobijali so ljudi, pobijali so ptice, zažigali so polja in hiše in vse kar so vaščani in njihovi dedje s trudom in ljubeznijo ustvarjali skozi toliko družinskih rodov. Kmet ni razumel, zakaj. Ni razumel, od kje ta srd in jeza in vzrok da je treba vse pobiti in požgati, ko pa je svet vendarle lep in jutranje ptičje pesmi vendarle najbolj spevna melodija na svetu. Da ne bi pobili tudi njega, je tako na zadnji predvečer ušel iz svoje vasi, pobegnil v gozdove in taval in taval. In taval in taval in taval in taval, v mrazu in vetru in zimi in snegu. Dokler ni prišel do nekega križišča z velikimi skalami ob razpotju, ki so se tja nakotalile kot posledica nekdanjega velikega plazu. Ena teh skal je bila ravno prav visoka in oblikovana tako, da je človek lahko pod njo počepnil in ga je njen previs varoval pred dežjem in snegom. Poleg tega sta pred to skalo ležali drugi dve skali, ki sta zakrivali pogled, razen če se ni zunanji opazovalec sklonil oziroma usedel na katero izmed drugih od plazu skotaljenih skal na križišču. V sedečem položaju se je namreč videlo tudi pod kmetovo skalo s previsom. Kmet se je torej iz izmučenosti, izčrpanosti in lakote zatekel pod to skalo, dalje ni več zmogel. Bil je vesel da se je izognil vsaj dežju in snegu, čeprav je bil čepeč položaj neznosen in povsem nečloveški, saj udje sčasoma poznajo le še ta telesni položaj in postanejo ob gibanju okoreli, zakrknjeni in komajda še uporabni. Naključje je hotelo, da se je v križišču ustavljalo mnogo ljudi, se posedlo na skale ter si med potovanjem privoščilo odmor ali okrepčilo. Kmet se je bal da ga bodo odkrili, zato ni nikoli niti pisnil z besedo, čeprav so bile dobrote obiskovalcev ter vonjave iz njihovih posod še kako zapeljive. Na enem izmed takih počitkov sta se ustavila tudi dva vojaka, čeprav je bilo vojne že zdavnaj konec, in sta opravljala le še administrativno delo, a sta pogrešala vzburjenje ki sta ga dnevno doživljala v vojnih norijah in okrutnih pobojih. Enemu izmed teh dveh vojakov je ob srkanju žganja padla čutara na tla. Med pobiranjem je ves presenečen opazil kmeta pod skalo, razmršenega, poraščenega, divjega, ki je bolj spominjal na žival kakor pa na človeško bitje. Povabil je kmeta ven iz skale, in ta se je nerodno skobacal po vseh štirih, čeprav se je na smrt bal saj je videl enake puške in mitraljeze na bokih vojakov v svoji vasi že tolikokrat poprej. A bolje ubogati kot se upirati. Vojak mu je ponudil žganje iz čutare. Kmet ni več verjel v človeško dobroto in plemenito srce, a je vseeno ubogal, vzel čutaro v svoje obtolčene roke s skrivenčenimi prsti, in skušal piti ne kot žival, marveč kot običajno človeško bitje. Zaradi nevajenosti se mu je tekočina zlivala po razmršeni, umazani in divji črni bradi, polni prahu in uši. Medtem pa je mladi vojak hitro in neopazno vzel vžigalico, ter kmetu iz čiste zlobe prikuril žganje in s tem vnel plamen na kmetovi veliki črni bradi. Kmet se je sunkovito dvignil, začel opletati z rokami, saj je po obrazu gorel, ter se v smrtnem strahu mrzlično skušal rešiti. Vojaka sta gledala kmeta v smrtnem plesu, pri tem ploskala in se sploh imenitno zabavala. K sreči se je v tistem trenutku na nebu utrgal veliki nevihtni oblak ter nad vse tri zlil ogromno dežja in sprožil nevihto ki je trajala tri dni in tri noči. Kmet se je hvaležno nastavil nebu ki mu je pogasilo ogenj in s tem rešilo življenje. Vojaka pa sta med preklinjanjem narave hitro spakirala ter odšla svojo pot. Kmet se je vrnil pod svojo skalo in se odločil da se nikoli več ne vrne med ljudi. Da bo ostal pod svojo skalo za vekomaj, saj je lažje biti samotar v zavetju skale kot pa človek med hudobnimi ljudmi s še bolj hudobnimi nakanami. Ni razumel od kje toliko zlobe. Ni razumel zakaj je potrebno mučiti ljudi, požigati vasi, ubijati ptice, ko pa so ptice tiste, ki prve prinašajo jutranjo pesem in tako naredijo sleherni nov dan za najlepši dan na svetu. Odločil se je da se bo umaknil iz sveta ljudi in živel v svetu ptic. Skrivenčen, star, umazan, zapuščen, potolčen in pohabljen je živel slabše življenje od pasjega. A ptičje petje mu je pomagalo, da je bil vsak nov dan svet, od Boga podarjen, vreden življenja, pa čeprav pod skalo na križišču brezpotja. Dnevi so prihajali in odhajali, na križišču se je ustavilo še mnogo mnogo popotnikov, a kmet je prednje skale sedaj nastavil tako, da ga na noben način nihče ni mogel več opaziti. Živel je svoje samotarsko življenje, daleč stran od vseh in vsega, le ptice in sonce in drevesa in voda so bili njegovi zavezniki. Lepega dne pa ga preseneti šum od zadaj. Kmet se sunkovito obrne, saj nikoli ni pričakoval napada izza hrbta, ko pa je le imel tako močno skalo za sabo. A točno pri vrhu je spregledal majhno ozko špranjo, skozi katero se je ob lepem vremenu in sončni svetlobi dalo videti pod skalo v njegovo zavetišče. Skozi to špranjo je kukalo dvoje otroških oči, radovednih in sijočih, polnih iskrenja in čudenja in neizgovorjenih vprašanj. Kmet se je nadvse ustrašil, saj je v svoji osamelosti povsem pozabil kako izgleda otrok, kakšne so njegove otroške oči in njegov otroški nasmeh. A še preden se je lahko kakorkoli odzval, se zaščitil ali pobegnil, mu je otrok pomolil risbo. Risbo, ki jo je narisal sam, in na kateri je bil z živimi barvami in potezami narisan kmet. A namesto potolčenih komolcev, razbitih gležnjev, razžrte kože, uši po bradi, neznanskega smradu in gnilih zob, je iz slike sijala podoba ponosnega in dostojanstvenega gospoda s sijočim obrazom, polnim ljubezni in prijaznimi očmi, ki so razkrivala veselje do ptic, veselje do dreves, vero v življenje, modrost narave in poznavanje njenih globokih skrivnosti. Kmet je bil presunjen. A otrok mu je že pomolil naslednjo risbo, na kateri je bil prav tako narisan on, tokrat med svojimi pticami, na svojih poljih, med travami in pšenicami, kjer se dotika rastlin, jih sprašuje o vremenu in soncu, ter polno in zadovoljno živi svoje skromno življenje. Kmetu je zastal dih. Otrok je videl v njem nekaj, česar niti sam že dolgo ni videl več in je trdno zaklenil v zadnji kot svoje notranje duše. Izgubil je vero v ljudi, izgubil je vero v svet, izgubil je vero v svoje srce in svojo lepoto. Ta otrok pa je vse to začutil in po dolgih letih vse to na risbah privlekel na plan. Kmet ni mogel verjeti, da bi njemu nekdo posvetil nekaj takšnega iz čiste dobrote in ljubezni, razmišljal je kje je nastavljena past. Ni mogel verjeti da nekaj takšnega na tem svetu še obstaja, raje se je predajal pticam in si predstavljal da bo v naslednjem življenju letel z njimi med oblaki in soncem svobodnega neba. A ko je videl ta otroški pogled, ki je brez kakršnihkoli namenov preprosto le zrl v življenje in svet ter sproti porisoval vse na kar je naletel, je vedel da ljubezen še obstaja. Da še obstaja upanje in smeh in radost v očeh in pesem in sonce in žar v dlaneh. Takrat se je odločil da bo zapustil skalo, se pogumno spopadel s svetom v katerem živi, poskrbel za svoje ude in skrivenčene sklepe, umil v potoku svojo razžrto in zajedeno kožo, porezal svojo brado ter poskusil znova. Saditi drevesa, sejati rastline, vzrejati konje, zalivati cvetlice. Začel bo saditi življenje in ljubiti življenje. Začel bo ljubiti sebe. In nekoč, čez dolgo dolgo let, bo morda celo začel ljubiti ljudi. Tina Jelenc Komentarji (0) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog