Odpravimo se naprej proti Bodoju, kamor prispemo sredi dneva in se postavimo v vrsto za trajekt, ki nas bo popeljal preko morja na Lofotske otoke. Na trajekt čakamo dobre tri ure in si medtem ogledujemo pristanišče. Pojemo nekaj malega v pristaniški restavraciji, spijemo kavo, jaz celo dve, kajti s prvo sem polil sebe in dobršen del restavracije, ko se mi je prevrnila.

Kava je tu na Norveškem taka polliterska in vodena. Zato vsako jutro pijemo našo kavo, ki jo imamo s seboj. Tukaj pade tudi znameniti Markov izrek, ki ga zlepa ne bom pozabil. Sredi vožnje je presekal tišino s stavkom: »Od sedaj naprej, se mi vožnja od Celja do Ljubljane in nazaj, sploh ne bo več zdela dolga.« Za sabo pa imamo komaj cca. 3000km od predvidenih 10000km.

Piše: Igor Petek

Že pred letom dni se je Zoranu porodila ideja, da se odpravimo preko širne Skandinavije do vrha Evrope, torej do skrajnega severa Norveške Nordkappa. Ko mi je potovanje omenil, sem bil seveda takoj za. Tako je nastala ekipa Zoran, njegov sin Marko in jaz. Za prevozno sredstvo pa je bil določen Zoranov terenec Toyota Land Cruiser. Začele so se priprave, načrtovanje poti, kje spati, kaj vzeti zraven in podobno. Potrebno je bilo nabaviti hrano, kajti na skandinavskem polotoku je le ta izjemno draga.

Določili smo tudi okvirno traso potovanja, zbirali smo informacije o cestah, zbirali smo informacije, kje se je dobro ustaviti, česa se izogniti in kako čim bolj smoterno izkoristiti dneve, kajti potovanje je bilo zaradi omejenosti z dopustom predvideno za maksimalno 21 dni.

Srce neba in Srce zemlje sta zaslišala to globoko tihoto, ki se je razlezla po vesolju.
"Kaj se je zgodilo?" sta se vprašala. "Kaj je ta tihota, ki jo slišiva? Zakaj je tolikšna žalost na svetu?

Povprašala sta hribe in reke in odgovorili so jima: "Gospoda, veter bo zagotovo vedel." In vprašala sta veter, ki jima je ponižno odgovoril:" Oče in mati, razlog, iz katerega so vse živali vode, zemlje in zraka utihnile, je otožnost. Nalezli so se je drug od drugega, dokler se ni razlezla vsepovsod. Toda vir vsega, začetek te tragedije je v srcu gozda, kjer je žalost preplavila Pala de Hormiga."

Moji spomini na slovenskega pesnika, pisatelja, dramatika in prevajalca Mateja Bora segajo v davno leto 1955, ko je pripravljal izdajo svoje mladinske zbirke Slike in pesmi o živalih .

Matej Bor s pravim imenom Vladimir Pavšič iz Grgarja pri Novi Gorici je prihajal na uredništvo Primorskih novic v Solkanu, kjer sem bila tedaj zaposlena. Prinašal je razne prispevke s književno in gledališko kritiko, ki smo jih objavljali.

Nekega dne me je glavni in odgovorni urednik Rudi Vogrič predstavil Mateju Boru kot mlado dekle, ki rado pesni in kaj napiše. Matej Bor je rad delal z mladino in mlade spodbujal k literarnemu delu. Beseda je dala besedo, pogovarjala sva se o poeziji in Matej Bor mi je obljubil, da me bo obiskal na mojem domu v Solkanu.

(Moj futuristični blog)

Medtem, ko se ljudje radi gredo igrice, kaj bi počeli zadnji dan življenja, ga nekateri tudi zares preživljajo, hropejo in se borijo z zadnjimi dihi in izdihi. Kmalu bo polnoč in mnogi so se skoraj rešili demoklejevega meča, ki je celi dan visel nad njimi in preživeli dan. So notranje izpolnjeni, saj so skoraj z gotovostjo vedeli, da to ni njihov zadnji dan in so ga navkljub vsem strahovom, preživeli mirno in spokojno. Mnogi pa svojo agonijo umirjanja in borbe za preživetje nadaljujejo in se trpinčijo v hudih mukah.

Priznati moram, da me je nekoč kar pošteno vznemiril dan, ki se mi je približal z mojim skoraj zadnjim dihom. Priznam, da me je bila kar groza nad umišljenim življenjskim stanjem o zadnjem dihu in tudi priznam, da sem se zelo obremenila, ker sem pomislila, da bi lahko šlo zares.

Maribor odkod lepote tote? Rojen v komunizmu pišem v kapitalizmu.
Odraščal sem pri starih starših v starejši hiši v Mariboru.
Sosedi so bili tud nunice in jehovci. Nisem bil verni, verjel pa sem kot otrok, da ljubi Bog obstaja.
Pri osmih letih meseca februarja sem šel z prijateljem Milanom, ki je imel takrat devet let, v center mesta Maribor. Domov sva se vračala ob reki Dravi. Milan je opazil, da je pri Stolpu reka zamrznjena. Ustavila sva se in opazovala ledeno ploskev, ki je zgledala kot drsališče. Rekel je
Grema se drsat
Padla boma v vodo
Eh, saj pa je debel led, kaj si taka boječka
Gledal sem ga
Poglej
In vrgel je debel kamen na led, ki se je lepo zadrsal

Prvič sem videla dokumentarec The Secret / Skrivnost pred dobrim letom. Kljub temu, da nisem izvedela nič presunljivo novega, me je pristop filmske ekipe popolnoma prevzel. Ob zaključku filma sem bila prijetno optimistična, dobre volje in polna energije. “Tokrat pa res!” sem si rekla. “Tokrat se bom pa res držala teh načel.”

V istem času sem ravno zbrala dovolj samodiscipline, da sem napisala prvi osnutek mojega prvega mladinskega romana Prekletstvo družine LeRoy in hkrati sem zbrala dovolj poguma, da sem z mojim novim početjem seznanila mojo družino, sorodnike in prijatelje. Po glavi se mi je pletla množica strahov in osebnih negotovosti.

Velikokrat se mi pojavlja vprašanje, kaj je usoda. Ali jo lahko spremenimo?
Prav zdaj, v mesecu Marcu, je v Beogradu potekala mednarodna astrološka konferenca in med drugimi se je pojavilo tudi to vprašanje.

Čas pred Veliko nočjo, to je pred pomladnim enakonočjem, ki so ga častili tudi naši Slovanski predniki ponuja odgovor na to vprašanje. Vse se prebuja, dnevi postajajo čedalje bolj prežeti s svetlobo in ta pomladanska vrata lahko občutimo na svoji koži, to je v svoji majhni celici.

Narava diha v popolni urejenosti. Planeti upravljalo s hormoni, uravnavajo procese živalim in rastlinam. Življenje tako teče, se razvija z vso evolucijo.

Jezusa so obsodili na smrt tedanji duhovniki, med drugim tudi zato ker je učil, da ubijanje živali in uživanje mesa ni dovoljeno. V delu Jezusov evangelij, Kaj je bilo pred 2000 leti? Rottweil 1986, ki ga cerkev ni želela uvrstiti med biblične spise, med drugim piše:

Juda je dobil od velikih duhovnikov in farizejev četo oboroženih hlapcev in stotnikov. Prišli so s svetilkami, baklami in orožjem. Ko so Jezusa prijeli, so Ga peljali h Kajfi, visokemu duhovniku. Kajfa pa je bil tisti, ki je Judom svetoval, da bi bilo koristno, če bi en človek umrl za grehe ljudstva. Kajfa ga je med drugim vprašal: »Koga delaš iz Sebe? Kaj učiš?” In Jezus mu je odgovoril: “ Zakaj sprašuješ Mene? Njih, ki so Me poslušali, vprašaj, kaj sem jim govoril; glej, ti vedo, kaj sem povedal.”

V knjigi To je Moja Beseda – Alfa in omega, v Jezusovem evangeliju je zapisano: »Medtem, ko so Me videli Marija in nekateri apostoli in učenci, je bilo Moje zemeljsko telo podvrženo spreminjanju. To spreminjanje Mojega fizičnega telesa je bilo ljudem nevidno. Dogajalo se je do vnebovzetja. Ker je Moje duhovno telo popolnoma presvetlilo Moje fizično telo, so duhovni atomi postopoma absorbirali Moje zemeljsko telo.

Večna Očetova moč, pramoč, je torej spremenila Moje grobosnovno telo, tako da je bila materija, ki sem jo presvetlil, odvzeta grobosnovni materiji. Kdor postavlja križ z mrtvim telesom in ga po Božje časti, ta povzdigne fizično telo in s tem človeštvu pomotoma predstavlja Moj poraz. Ta časti mrtvo telo, namesto da bi molil k vstalemu, k Notranji luči, Očetu v Meni, Kristusu. Simbol vstajenja, vnebohod, je križ brez telesa.«

KLOŠARJI - Zleknjeni klošarji na železniški postaji: Adi, zapoj nam pesem o klošarjih!

Bravo Adi, al' ga boš spil z nami en šluk.

ADI: Nikar me ne vprašajte, krivo bi mi blo, če ga ne bi spil. Bog vas živi!

Adi zabrenka in zapoje:

Sem klošar, še sam ne vem od kdaj,
od vekomaj, se mi že zdi,
nič nimam, nič nočem, tako je, pa kaj,
nekako vseen se živi.

Povsod me dovolj je in ni me nikjer,
so klošarske čudne poti,
nenehno me vodi v življenju nemir,
pijača pa me umiri.

Stari hrast na stričevem dvorišču je lani zadnjič zelenel. Zadnjič so redki rjavo-rumeni lističi jeseni obarvali dvorišče. Ko je stric videl, da je sok življenja zapustil drevo, je pohitel izkoristit les, preden zgnije. Suhe veje so obetale dobro kurivo za zimo, iz debla pa je hotel narediti novo mizo in klopi, če bi ga bilo dovolj, pa še posteljo.

Ob podiranju drevesa se je zbrala vsa družina. Pomagali so tudi sosedi, saj je bilo treba zelo paziti, da krošnja ne bi oplazila strehe. Veliko spretnih rok je posel opravilo brez napake. Čez nekaj ur so bile vse veje že oklestene in polena zložena v skladovnico ob drvarnici. Deblo so odvlekli do žage na koncu vasi. Bilo je prvovrstno - ravno prav suho, brez velikih grč in črvivih lukenj. Oluščili so z njega debelo lubje, potem pa ga po širini razsekali na trimetrske hlode. Hlode so enega za drugim po dolžini razžagali na različno debele deske. Stric je žagarju v hrupu na ves glas razlagal, kakšne deske potrebuje in zakaj.

Nekoč so v Majhni Soseski med ostalimi živeli tudi gospod Bayer, gospod Nestle in gospod Doktor. Bili so dobri prijatelji in so se družili med seboj. Gospod Bayer je prodajal vsa možna zdravila, za vsako bolezen, ki je obstajala, gospod Nestle je proizvajal vsakovrstno hrano in gospod Doktor je zdravil ljudi z vsemi mogočimi boleznimi.

V svoji stroki so bili zelo uspešni, vse dokler niso prišli do točke, kjer več ni šlo naprej. Dosegli so nek maksimum svojih zmogljivosti. Vsi obupani se tako dobijo skupaj in začnejo tarnati vsak nad svojimi problemi. Gospod Doktor je rekel, da s svojo tehniko tako dobro zdravi, da mu je enostavno zmanjkalo pacientov, gospod Nestle je rekel, da je njegova hrana že tako dobra in tako podobna tisti naravni, ki ljudem zraste na vrtu, da enostavno več ne kupujejo in si jo pridelajo sami.

Mati in institucije preprečujejo stike, celo pisma, ki so namenjena sinovom, zato jih objavljam javno

TIMOTEJ 
Dolgo se že ne vidiva in ne slišiva, zato sem ti hotel par stvari napisati, saj drugače ne morem priti v stik s teboj. Tako te pogrešam, rad bi te objel, dal ljubčka in se s tabo pogovoril. Večkrat stojim pri tvoji novi šoli, da te lahko vsaj za trenutek vidim, ko greš k pouku ali pa se od njega vračaš.

Ker mi je težko pri srcu, stojim za vogalom in te opazujem. Ti me niti ne opaziš, ker se skrijem, saj vem, da ti je tako lažje in ti nočem povzročati nepotrebnih travm. Nočem te prizadeti. Rad te imam in močno te pogrešam! Par krat sem vseeno stal tako, da si me opazil in te popolnoma razumem zakaj tako od reagiraš. Tudi k hiši kjer si sedaj pridem kar pogosto. Tudi tam stojim za vogalom in gledam v okno kdaj te bom opazil.

Pa začnimo: že, ko sem se rodila, je moja stara mama ob pogledu name rekla: » Deklica, če bi le vedela…«
Moja mama je bila zdravnica, imela je tri otroke, jaz sem bila najmlajša. Imam še brata in sestro. Se spomnim, da, ko sem bila mala, sem v sanjah letela preko zvezd na obalo na nek mavrični planet, kjer me je vedno čakala lepa deklica in se z mano pogovarjala. V teh sanjah sem bila zelo srečna… Kar naenkrat so se sanje razblinile in izginile, in tako je bilo tudi v življenju…

Ampak, ko boste brali to zgodbo, morate vedeti, da nisem nikoli pozabila verjeti v Boga, vsako solzo, vsako bolečino sem sprejela z ljubeznijo k Njemu in z vero, da mi stoji ob strani in, da mi bo vedno pomagal, pomagal popraviti napake, ki sem jih naredila…

Mrači se. Sprehod po plaži ob svežem zahodnem vetru mi še kako godi. Vsako sekundo se na temnem nebu prikaže nova zvezda. Luna še dolgo ne bo vzšla.

Odkar vem zase, občudujem morje - razburkano gladino in nepredvidljive globine pod njo. "Prav tako je kot človek," pomislim. "Majhna sapa naredi val, ki z obale odnese kamen ali nanj naplavi školjko. Globina pa ..." postanem in se zastrmim v Veliki voz, ki se že bledo svetlika nad skalovjem ob obali, "... ostaja skrita."

Na rtu se kamnita obala položno steka v morje. Tu je konec poti. V temi je voda videti kot nafta, ki val po val obliva zadnje velike skale s črnino.

"Oj, dedi, kva dugaja? A si kul?"
Takšnega pozdrava pa sploh nisem pričakoval, najmanj od vnuka. Ali sem jaz iz enega drugega časa, ali pa moj vnuk nima nobenega odnosa do našega lepega Slovenskega jezika.

Ko je mulec videl, da ga gledam kot marsovčka, se je nasmehnil in dejal:
"Dedi, sej kul, sam da ti ne štekaš. Jest grem zej mav žurat, a štekaš, ti pa se skulirej. Se ti bo še kukovco šla u maloro. Nč bat, če kej ne boš koj štekov!"

Samo po rami me je butnil: "oj" in šel. Bog so danes čudni časi, sem metal po glavi. Pa sem vedno govoril, da se ne bom postaral toliko, da ne bi sledil mladim.

Kadar sem šel v mladih letih v Komendo na pokopališče, sem šel zaradi stare mame. Umrla mi je, ko mi je bilo poltretje leto. Vse bolj pa se mi zdi, da ni umrla. Samo odšla je prek travnikov. Še vedno jo čakam, da se vrne. V tisti svoji dolgi sivi obleki, z naglavno ruto, zavezano globoko na čelo, v visokih kmečkih čevljih s črnimi vezalkami. Ko se zagledam v spomenik, kjer so izklesane njene letnice rojstva in smrti, se mi zdi, ko da bi zagledal pred seboj list popisanega papirja, na katerem piše ena sama velika beseda: LJUBEZEN.

Bila je še ena tistih slovenskih ženic, ki v življenju ne okusijo nič dobrega. Od rojstva do smrti je garala na kmetiji, se predajala delu od zore do mraka, izgorevala v skrbi za svoje otroke in kmetijo. Vidim jo, kako vneto pere ob potoku, kako se s srpom sklanja nad snopje, kako z burkljami poriva v peč lončeni lonec s kosilom. S svojim možem, mojim dedom, ki pa je umrl prej, preden sem jaz zgledal luč sveta, menda nista imela najbolj prisrčnih odnosov.

Dr. Manca Košir o smrti

Misel o smrti je ena temeljnih človeških. Kako jo razvijate tekom različnih življenjskih obdobij?
Kot otrok o smrti nisem razmišljala. Kot mladenka na pogrebe nisem hotela hoditi – se mi je zdelo, da ljudje na videz lepo govorijo o pokojnem, se delajo, da žalujejo za njim, v resnici pa se je med pogrebom slišalo vse kaj drugega, pogosto opravljanje, kako je kdo grozno oblečen, pa katera je z onim, ki je bil lani z neko drugo … Skratka: opravljanje. To pa je početje, ki meni ni bilo nikoli blizu.

S smrtjo sem se zares srečala  24. aprila leta 1990, v bolnišnici na Golniku. Prihitela sem k prijatelju Marjanu Rožancu, ki me je dopoldne poklical z zagrobnim glasom, da sem sedla v avto in nemudoma pohitela k njemu, najpomembnejši prijateljski duši mojega življenja. Marči me je čakal -- suh in utrujen, z velikimi podočnjaki na izpitem obrazu -- na hodniku bolnišnice, v rokah je pestoval svojo novo knjigo Manihejska kronika.

Resnična zgodba, ki nam jo je zaupala neka ženska:
V restavraciji smo bili edina družina z majhnim otrokom. Erika sem posadila v visok otroški stolček ob mizi. Ljudje so jedli in se tiho pogovarjali. Nenadoma Erik glasno zavriska in zakliče: »Zivjo!« S svojimi okroglimi ročicami tolče po ročajih stola. Oči se mu živo svetijo in brezzoba usta so razpotegnjena od smeha, ko se zvija in hihita od veselja.

Ozrem se naokrog in zagledam vzrok njegovega navdušenja. To je bil možakar, sedeč z na pol odpeto zadrgo na hlačah, s čevlji, iz katerih so štrleli prsti, v umazani srajci in z umazanimi, nepočesanimi lasmi. Bil je neobrit, njegov nos je bil prepleten z modrimi žilicami kot zemljevid. Bil je predaleč, da bi zaznali njegov vonj, ampak prepričana sem bila, da je zaudarjal.

Piše: Dr. Manca Košir

V ŽIVLJENJE, KI JE ČUDEŽ
Jaz, na primer, sploh ne vidim drugega kot čudeže, pa naj hodim po cestah Manhattna
ali vržem pogled čez hiše, strehe proti nebu ali brodim bos po obrežju – tik ob robu vodá
ali stojim pod drevjem v gozdovih ali kramljam podnevi s kom, ki ga ljubim, ali ponoči
spim s kom, ki ga ljubim, ali s kom drugim za mizo sedim pri kosilu,
...
to in vse drugo, vsak in vsi so zame čudeži,
vsi celota, vendar vsak drugačen in na svojem mestu.
Walt Whitman

Tudi jaz ne vidim drugega kot čudeže, ki jih prinaša reka življenja, ko plujem z ladjo in na njen nisem več kapitan, temveč potnik. Popotniku se življenje zablešči v čarni svetlobi, da znotraj žari. In se zgrnejo temni oblaki, da vse obmolkne. Da boli. Tudi to je čudež. Ko boli, veš, da SI. Ko sveti in žari, si oddahneš, se spočiješ v čudežu biti, da potem preneseš potopitev na dno, in zaupaš, da bo kljub vsemu šlo.

Božič, čudoviti praznik ljubezni, ko praznujemo Jezusovo rojstvo - in velika noč, čas, ko praznujemo Njegovo vstajenje, veljata za največja praznika, ki ju praznujejo skoraj po vsem svetu. Zakaj se ju pravzaprav tako zelo veselimo? Zato, ker vsak, prav vsak človek globoko v sebi hrepeni po čudovitem miru in harmoniji, po povezanosti in ljubezni ter po varnosti, ki jo lahko občutimo samo v Božjem naročju.

In prav te občutke nam pričarata ta dva praznika. V tistih dneh se nam zdi, da nam je vse to, po čemer najbolj hrepenimo, tako zelo blizu. Jezušček v jaslih v nas prebudi občutek Božje bližine in ko se na veliko noč spomnimo Jezusove žrtve na križu in na Njegovo vstajenje, spet občutimo bližino Boga in Njegovo ljubezen do vsakega človeka, na ljubezen, ki je tako neskončno iskrena, da je bil Kristus pripravljen za nas ljudi trpeti in umreti.

Tako je rekla mama, kadar sem jo pozno zvečer prosil za še eno malico. Kruh je moral ostati v miru zaprt v kuhinjski omari. Veliko ga je moralo biti še za naslednje dni. Pa čeprav bi mama rada vsakomur odrezala še tako veliko zagozdo... Tako mi je zmeraj odvrnil ata, kadar sem mu pred spanjem potožil, da mi kruli v želodcu.

Kolikor ga je dala mama, je bila pravšnja mera. Kadar mame ni bilo zraven, je bil hlebec neranljiv, nedotakljiv, tako rekoč svet... Tako mi je dejala celo stara mama, moja največja zaveznica v najbolj zgodnjih letih. Kruh smo spoštovali kot svetinjo. Ko ga je mama položila spat v omaro, ga ni smel več nihče motiti...