NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

četrtek 04-jun
  • Zgodbe mojega kraja - natečaj za najboljšo zgodbo

  • petek 05-jun
  • Predstava Zgodba o Lipici

  • sobota 06-jun
  • Kraljevska ponudba knjig, zgoščenk, izdelkov

  • nedelja 07-jun
  • Mesto bere ... zgodbe iz Avstralije in Oceanije (2019-2020)

  • ponedeljek 08-jun
  • E-knjige Biblos za vse!

  • torek 09-jun
  • Likovna delavnica z naslovom DREVO

  • sreda 10-jun
  • 30.000 brezplačnih filmov na MKLJ Kanopy

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Moji spomini na Mateja Bora   
    torek, 8. julij 2008 @ 05:02 CEST
    Uporabnik: Tatjana Malec

    Moji spomini na slovenskega pesnika, pisatelja, dramatika in prevajalca Mateja Bora segajo v davno leto 1955, ko je pripravljal izdajo svoje mladinske zbirke Slike in pesmi o živalih .

    Matej Bor s pravim imenom Vladimir Pavšič iz Grgarja pri Novi Gorici je prihajal na uredništvo Primorskih novic v Solkanu, kjer sem bila tedaj zaposlena. Prinašal je razne prispevke s književno in gledališko kritiko, ki smo jih objavljali.

    Nekega dne me je glavni in odgovorni urednik Rudi Vogrič predstavil Mateju Boru kot mlado dekle, ki rado pesni in kaj napiše. Matej Bor je rad delal z mladino in mlade spodbujal k literarnemu delu. Beseda je dala besedo, pogovarjala sva se o poeziji in Matej Bor mi je obljubil, da me bo obiskal na mojem domu v Solkanu.

    In res, nekega dne je potrkal in me prijazno pozdravil: "Zdravo, mlada pesnica, o čem se bova danes pogovarjala?" Odhitela sem po svoje zapiske in sem mu pokazala nekaj svojih pesmic o domotožju, pomladi in podobne. Nekatere od teh še danes hranim. Za pesnjenje nisem imela kakšnega posebnega znanja, besednega zaklada in rutine, saj mi je novinar Primorskih novic in pesnik Lojze Kante nekaj pesmic lektoriral in me podučil kako se moram pesniško izražati.

    Tako lahko rečem, da je neka pesem z dvema kiticama Pomlad, ki je objavljena v moji pesniški zbirki Sončevo oko bolj delo Lojzeta Kanteta kot moje, čeprav predelana, mi je ostala pri srcu, ker je bila ena mojih prvih pesmi. Nekaj sem jih napisala tudi za stenčas na ajdovski gimnaziji, a se niso ohranile.

    Matej Bor je moje pesmi prebral in mi rekel: Ali ne bi pisala basni za mladino. Odgovorila sem mu, da čeprav sem živela med vojno v otroštvu na kmetih, da se na življenje živali ne spoznam najboljše, da sem sicer prebrala nekaj Ezopovih in Fontaniejevih basni in da jih poznam nekaj tudi od Valentina Vodnika, saj smo jih imeli v šoli kot obvezno čtivo. Vse pa poosebljajo živali z oponašanjem človeških lastnosti in da bom morala o njegovem predlogu še razmisliti.

    Res nisem bila prepričana, da bom njegovi pobudi sledila. In res, bajala nisem nikoli. Bolj so mi ležale lirske pesmi, ki izražajo čustva in razpoloženja. Med njimi je bilo tudi nekaj domovinskih pesmi. Vendar Matej Bor je čutil potrebo, da se piše za mladino in ta oblika se mu je zdela tudi najbolj primerna, ker je tudi sam posvečal veliko svojega časa in literarnega ustvarjanja prav mladinski poeziji.

    V pogovoru z Matejem Borom in tudi ob branju njegovih pesmi sem opazila, da se je pesnik znal vživeti v otroško dušo in se približati mladim. Rad je tudi vzgajal. Vesel je bil, ko sem mu rekla, da sem brala njegove pesmi v Cicibanu in Pionirju in da sem si v Ljubljani, ko sem bila še tam v šoli, ogledala film Vesna, za katerega je pripravil scenarij.

    Mateja Bora imam v spominu kot očetovsko avtoriteto, saj me je kot mlado dekle poučil o veliko pomembnih stvareh za življenje. Med nama je pogovor stekel zelo sproščeno. Poslušala sva glasbo in ohranila sem v prav lepem spominu njegovo gesto, da se mi je priklonil in me zaprosil za ples.

    Ko sva odplesala se mi je priklonil in se mi zahvalil. Name je naredil zelo lep vtis, skoraj očetovski, saj je bil letnik mojega očeta in tako pokroviteljski. Rekel mi je, naj pošljem kakšno svojo pesem na revijo Mlada pota in res sem jo poslala. Na uredništvu so me pohvalili in opogumili, naj pišem in pesnikujem še naprej. Matej Bor mi je ob obisku pripovedoval razne zgodbe iz partizanskega življenja in njegovega udejstvovanja v kulturi v času vojne. Prišla sva tudi na pogovor o mamini sestrični dramski igralki Emi Starčevi.

    Povedal mi je, da so ga po ustanovitvi partizanskega narodnega gledališča poklicali v Črnomelj in da je bila tam tudi Ema Starčeva, ki jo osebno dobro pozna, saj je v Črnomlju predaval in vodil tečaj za odrske talente iz brigad. Povedal mi je, da so partizanski umetniški repertoar začeli z deli Ivana Cankarja. Govorila sva kako se je Ema Starčeva dobro uveljavila s Klopčičevo igro Mati, ki jo je odigrala zares nepozabno.

    Ko je prihajal pozneje na Primorske novice, me je prišel vedno pozdraviti in me je vprašal kako gre. Nagovoril je tudi glavnega in odgovornega urednika Primorskih novic naj me spodbuja za pisanje basni. Basni nisem nikoli pisala, a Mateja Bora sem ohranila v lepem spominu.

    Ponosna sem na to, da sem poznala velikega moža naše kulture, slovenista, profesorja, slovenskega pesnika, prevajalca, kritika dramatika, novinarja, partizana, častnika, spomeničarja, Prešernovega nagrajenca, scenarista, rednega člana SAZU in mladinskega pesnika, ki je napisal več kot 12 dram in del za mladino, ki je prevajal tudi Shakespearjeva dela in preučeval tudi venetščino (venetske besede v slovenskem jeziku).

    Njegove glavne pesniške zbirke so:
    • Previharimo viharje (1942)
    • Pesmi (1944)
    • Pesmi (1946)
    • Bršljan nad jezerom (1951)
    • Sled naših senc (1958)
    • Podoknice tišini (1983)
    • Sto manj en epigram (1985)

    Mladinsko delo:
    Za mladino je objavljal v Cicibanu, Pionirju, Pionirskem listu, Najdihodci (priloga Dela), Malem Rodu (Celovec) in The voice of youth (Čikago). Borove pesmi za otroke so objavljene tudi v osnovnošolskih berilih. Otroškemu svetu in mladinski literaturi skuša približati revolucionarno pesniško občutje.

    Borove zbirke za mladino:
    • Uganke (1951)
    • Slike in pesmi o živalih (1956)
    • Sračje sodišče ali je, kar je (1961)
    • Pesmi za Manjo (1985)
    • Ropotalo in ptice (1985)
    • Palčki - pihalčki (1991)

    Matej Bor mi bo ostal v spominu kot velik mož, ki me je opogumil in spodbudil k pesnjenju. Ponosna sem, da sem ga poznala. Ta spomin sega na sam začetek mojega zavedanja, ko sem začutila potrebo po literarnem ustvarjanju, zato mi je toliko bolj dragocen.

    www.tatjana-malec.si

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • www.tatjana-malec.si
  • Več od avtorja Tatjana Malec
  • Več s področja * Zgodbe iz sebe

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Moji spomini na Mateja Bora | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2020 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 1,47 seconds