|  Mrači se. Sprehod po plaži ob svežem zahodnem vetru mi še kako godi. Vsako sekundo se na temnem nebu prikaže nova zvezda. Luna še dolgo ne bo vzšla.
Odkar vem zase, občudujem morje - razburkano gladino in nepredvidljive globine pod njo. "Prav tako je kot človek," pomislim. "Majhna sapa naredi val, ki z obale odnese kamen ali nanj naplavi školjko. Globina pa ..." postanem in se zastrmim v Veliki voz, ki se že bledo svetlika nad skalovjem ob obali, "... ostaja skrita."
Na rtu se kamnita obala položno steka v morje. Tu je konec poti. V temi je voda videti kot nafta, ki val po val obliva zadnje velike skale s črnino.
"Če sem že prišla do sem, pa grem do konca," skakljam v temo, naprej od konca poti, čez ostre skale vse do zadnjega grebena. Naprej noge ne morejo, oči pa še naprej preverjajo teren pred menoj, kot da bi iskale primerno mesto za naslednji korak.
Sedem in opazujem valove. Zdi se, kot da obala sesa vase tekočo temo. Naliva se z njo. Prav zares. Imam vtis, da mrak drsi po gladini in leze proti meni. Čudno.
Naenkrat uzrem rob črne gladine, kako se mi bliža, za njim pa ostaja temna, kristalna modrina. "Morje bi moralo biti tako, da!" me presune. Temna plahta počasi leze v skalo - še pet metrov, štiri, tri, dva ... en meter ... Zadnjih nekaj centimetrov svileno plapola v valovih.
Ne čutim nog, rok, vratu. Ne smem pogledati čez ramo! Oči se same od sebe trdno zatisnejo. Prizor iz filma o Drakuli se mi zavrti pred očmi - nagne se nadme in mi zasadi zobe v mehki vrat.
Čakam.
Nič.
Sedim na robu tekoče črne halje in se sprašujem, komu pripada.
Besede mi bezljajo po glavi: "Ali naj pogledam? Ne."
Srce tolče!
"Poglej no trapa, kaj pa bi sploh lahko bilo!"
Srce udriha!
"Daj no! Obrni se!"
Črna plahta se premakne naprej ...
... in jaz z njo!
"Neeeee!" zakričim in se sunkoma obrnem. Rada bi dihala, pa ne morem. Ne čutim ostrega kamenja, čeprav z veliko hitrostjo drsim po njem.
"Joj, kdo bo ugasnil pralni stroj!"
Ne morem se načuditi, kakšne skrbi mi gredo po glavi!
"Zberi se, punca!" si rečem in pohitim nazaj v tukaj in zdaj. Res sedim na robu plašča temačnega bitja. Negibna sem. Nimam nadzora nad svojim telesom. Samo gledam naokrog. Senco pred seboj vidim le odzadaj. Prekriva obrise obzorja in kos zvezdnatega neba. Samo ugibam lahko, ali sploh ima obraz. Nič ne čutim, nič ne vonjam, nič ne slišim. Virtualna realnost je menda taka, le da tam imaš nadzor nad seboj.
V misli mi začenjajo kapljati vprašanja: "Kam greva? Kdo ali, bolje rečeno, kaj je ta senca, ki me vleče? Kako to, da ne čuti moje teže? Zakaj se mi sploh to dogaja?" Bil je še eden tistih trenutkov, ko vprašanja izzvenijo v prazno in ostane le tišina.
"Mogoče pa moram sama ugotoviti, kaj se mi dogaja?" zaslišim eho iz sebe. Vrača se z veliko zamudo in v obliki vprašanja, a je le dobrodošel. Nisem ravno Poirot ali Holmes, da bi se z veseljem ubadala s takimi ugankami, a nimam izbire.
"Pa poglejmo, kateri detajl me bo vodil k odgovoru," si rečem in usmerim pogled na temno figuro. Iščem na njej kakšno gubo, madež, črto ali piko.
Nič.
Ko gledam naokoli, mi je jasno le to, da se vračava proti domu po isti poti, po kateri sem prišla do rta. Luč pred hišo je vedno bliže. Vidim le rahel sij okoli črnega lika. Vedno svetlejši je. Vstopava na dvorišče. Skozi glavna vrata. Najprej gre do kopalnice. V pralni stroj naliva mehčalec. Slišim klikanje gumbkov in vem, da jih nastavlja na ustrezen program. Slišim zvok stroja. Slišim korake. Slišim! Pa se mi je prez zdelo, da je to nemi film.
Zdaj, ko sem na luči in malo bolje vidim obris sence, me spominja na obris mojega telesa. Kot da bi padla iz lupine in bi lupina sama delala vse, kar sem prej delala jaz ... Imam občutek, kot da sem dva metra za njo, a naju ne more ločiti več kot dva decimetra. Kako bi sicer ona sedela na straniščni školjki, za katero je stena. Če sem dva metra zadaj, sem zunaj. Pa nisem; očitno sem v kopalnici. Na smeh mi gre. Ta analna arija je fascinantna!
Po stopnicah gre v spalnico. Leže v posteljo. Še vedno jo vidim, čeprav v povsem temni sobi. Zadaj je za nianso svetlejši strop. Počutim se res trapasto. Mislim, da bom tudi jaz zaspala ...
Jutro. Ko lupina vstane, sem že budna. Odguga se od spalnice do kuhinje in spotoma v hodniku pobere časopis. Enako bi storila sama. Sede za mizo in začne listati po njem. Ne vidim, kaj bere, ker mi zakriva pogled. Slišim samo šelestenje papirja.
Nenadoma prvič od prejšnjega večera začutim nekaj v sebi. Mravljinci. Senca naglo vstane in čutim njeno osuplost, nevero, strah. Čutim grozo!
Čutim! Odličen film!
Vonjam hladen znoj, ki se ji zliva po neobstoječem trupu, okušam slana, suha usta.
Senca se krči. Zdaj je velika kot oreh. Pogled mi pade na časopis. Prvi naslov v črni kroniki pravi: Najdeno žensko truplo.
"Poirot! Kaj to pomeni!"
Mrak!
Oreh teme me hipoma zapre vase. Vse ugasne.
Hm, a bodo kmalu prižgali luči?
Nara Petrovič
www.zdravduh.org |
NE ZAMUDITE
