Srce neba in Srce zemlje sta zaslišala to globoko tihoto, ki se je razlezla po vesolju.
"Kaj se je zgodilo?" sta se vprašala. "Kaj je ta tihota, ki jo slišiva? Zakaj je tolikšna žalost na svetu?
Povprašala sta hribe in reke in odgovorili so jima: "Gospoda, veter bo zagotovo vedel." In vprašala sta veter, ki jima je ponižno odgovoril:" Oče in mati, razlog, iz katerega so vse živali vode, zemlje in zraka utihnile, je otožnost. Nalezli so se je drug od drugega, dokler se ni razlezla vsepovsod. Toda vir vsega, začetek te tragedije je v srcu gozda, kjer je žalost preplavila Pala de Hormiga."
Tedaj sta Srce neba in Srce zemlje odšla k Palu de Hormigu in ga vprašala, kaj se dogaja z njim.
"Oče in mati," je odvrnil Hormigo,"oprostita mi, ker sem s svojo otožnostjo okužil vse vesolje. Zgodilo se je, da sem se leti tako prepojil z glasbo, da mi žvižganje vetra skozi veje ni več dovolj.
Oče in mati: rad bi prepeval, nujno moram izvleči iz sebe vso svojo moč glasbe, ki živi v meni!"
Tako je rekel gospod Hormigo Srcu neba in Srcu zemlje.
Srce zemlje, mati narava, mu je odgovorila: "Otrok moj, ne bodi več žalosten," mu je rekla, "saj veš, da ima vsako bitje v stvarstvu svojo nalogo, s katero naj bi doseglo ubranost." In dodala je: "Veš tudi, da je bilo vsakomur dodeljeno, naj po svoje pove svetu, kaj čuti. Drevesa morajo žvižgati s pomočjo vetra, kot morajo votline zavijati in reke ter potoki prepevati."
Mati je nadaljevala: "Kljub temu naju je tvoja žalost ganila. Posvetovala se bova s starim očetom Soncem in staro materjo Luno in jutri navsezgodaj bo priletel quetzal z blečečimi peresi, sedel bo na najvišjo tvojih vej in ti na uho zašepetal sporočilo stare matere in starega očeta. "Starša sta se poslovila od Hormiga z besedami:"Ne bodi več žalosten, dragi otrok, želiva te videti spet veselega, tako da bodo vse živali zraka, vode in zemlje spet polnile s svojimi zvoki štiri vogale vesolja." Naslednjega dne se je s prvimi spreleti svetlobe pojavil quetzal. "Stara mati Luna je povedala svoje mnenje, "je rekel," in pošilja ti ploho žadastega prahu, da bi odplavila otožnost, ki je oslabila tvoje korenine, tvoje deblo in tvoje liste. Odslej boš z drobovja gozda prenašal nalezljivo veselje in voljo do življenja. Tvoje seme se bo raztrosilo po gozdovih in tisoče Palov de Hormigov bo naselilo zemljo.." Quetzal je zajel sapo in nadaljeval:" Stara mati Luna je razsodila, da je usoda dreves žvižgati z vetrom in da prepevanje ne sodi v njihovo naravo.
Kakor koli že, ganjena ob tvoji žalosti ti stara mati podeljuje dar glasbe in prosila me je, naj ti pojasnim, kaj se bo zgodilo v prihodnosti."
Quetzal je ponovil besede stare matere:"Ustvarjeni bodo ljudje koruze, da bodo naselili Zemljo in častili ime tvojih starše in starih staršev. Ljudje koruze bodo modri in naučili se bodo obdelovati zemljo ter gojiti znanost in umetnost. Ženske in moški bodo nosili v svojem duhu dar glasbe, enak tistemu, ki smo ga podelili tebi, Palu de Hormigu." In še je govoril quetzal: "Človek koruze bo odkril, da je v tvojem lesu, Palo de Hormigo, zgoščen duh petja ptic. Ko bo to odkril, bo nasekal tvoj les na kratke palice in dolge palice in imenoval jih bo deščice in tiste deščice bodo, ko bo udarjal po njih z leseno palico, ki bo imela na vrhu kroglico iz kavčuka, oddajale najbolj čist zvok, najprijetnejšo glasbo v vesolju in vse deščice, položene skupaj in pritrjene na velike suhe buče, bodo, ko bodo igrali nanje, naselile zrak gora z enako ubranostjo, kakršno prinaša dež ob mirnih popoldnevih ali milina potokov, ki se spuščajo z gora, ali jutranji ščebet ptic. Glasbilo, ki ga bodo izdelali ljudje , da bodo izvlekli galsbo iz tvojega drobovja, se bo imenovalo marimba in razveseljevalo bo ušesa ljudi na praznovanjih in plesih, v trenutkih počitka in premišljeanja. Samo tako bo vzniknila iz tebe vsa glasba, ki jo varuješ kot zaklad."
In tako se je gospod Palo de Hormigo spremenil v marimbo, Odkar so bili ustvarjeni ljudje koruze, pridobivajo iz njegovega duha dar glasbe, ki sta jim ga dala stvarnika. Od nekdaj vedo, da je v drobovju Pala de Hormiga glasba, ki bo razveselila njihova praznovanja in jih bo naučila plesati: glasba, ki bo lahko spremljala tudi njihovo žalost kot spomin na čas, ko je Palo de Hormigo obolel za otožnostjo.
To so zgodbe, ki mi jih je pripovedovala babica, zgodbe, ki mi jihh je pripovedoval dedek. Pripovedujem jih, kot so mi bile povedane. Stare zgodbe so, stare kot svet, in posluša se jih ponoči, ob ognju, tik preden zapremo oči in zdrsnemo v sanje.
Rigoberta Menchu je Nobelova nagrajenka za mir, ki se že leta in leta bojuje za reveže in obrobneže, zlasti pa za staroselska ljudstva na planetu. S svojim delom nas seznanja s svojo kulturo.
Z nakupom njenega dela ji morda korak s korakom, ramo ob rami pomagamo v njenem boju in obagatimo z zgodbami tudi sebe.
Srce neba in Srce zemlje sta zaslišala to globoko tihoto, ki se je razlezla po vesolju.
