Odpravimo se naprej proti Bodoju, kamor prispemo sredi dneva in se postavimo v vrsto za trajekt, ki nas bo popeljal preko morja na Lofotske otoke. Na trajekt čakamo dobre tri ure in si medtem ogledujemo pristanišče. Pojemo nekaj malega v pristaniški restavraciji, spijemo kavo, jaz celo dve, kajti s prvo sem polil sebe in dobršen del restavracije, ko se mi je prevrnila.

Kava je tu na Norveškem taka polliterska in vodena. Zato vsako jutro pijemo našo kavo, ki jo imamo s seboj. Tukaj pade tudi znameniti Markov izrek, ki ga zlepa ne bom pozabil. Sredi vožnje je presekal tišino s stavkom: »Od sedaj naprej, se mi vožnja od Celja do Ljubljane in nazaj, sploh ne bo več zdela dolga.« Za sabo pa imamo komaj cca. 3000km od predvidenih 10000km.

Končno prispe naš trajekt, ki je dokaj velik. Začne se tri urna plovba proti Lofotom. Bolj, ko se oddaljujemo od obale, bolj postaja mrzlo in vetrovno. In tako se selimo iz salona na palubo in zopet v salon, da se pogrejemo. Da bi celotno doživetje plovbe preživeli v salonu, se nam zdi škoda. Medtem pa, ko mi oblačimo bunde, domačini posedajo zunaj v kratkih rokavih, otroci tekajo sem in tja bosi in v kratkih hlačah. Kmalu ne vidimo več kopnega. Marko je v škripcih, kajti na ladji se počuti ujet in komaj čaka, da stopimo na suho.

Po treh urah plovbe, ki je potekala v povsem oblačnem vremenu, ugledamo v daljavi, kako sonce trga oblake in bliže ko smo Lofotom, bolj se nam kaže sanjski prizor. Iz morja štrlijo ostri vrhovi gora, ki so do polovice oviti v meglo, vrhovi pa so obsijani s soncem. Res veličastno je vse skupaj. Spominja me na začetek filma Jurski park, ko helikopter prispe do otoka in se kar naenkrat iz megle izluščijo strmi vrhovi. Tu na Lofotih je svet podoben.

Končno pristanemo in se odpeljemo na skrajni konec otoka, kjer leži kraj z imenom A(z krogcem nad A). To je kraj z najkrajšim imenom na svetu. Je lepo ribiško mestece, s pretežno rdečimi, lesenimi hišami in povsod se sušijo ribe, ki jim pravijo bakalar. To je sušena polenovka, ki živi v teh severnih morjih. Sprašujemo se, kako to, da jih galebi pustijo pri miru. In pridemo do sklepa, da verjetno zaradi tega, ker jih pred sušenjem dajo v dim. In ko smo se ustavili in sprehodili med temi sušečimi ribami, je grozno smrdelo. Sicer pa je to njihova specialiteta in že vedo, kaj je dobro.

V A-ju poiščemo kamp in že nekoliko razvajeni najamemo kočo. Marko nekako ni več za stvar, da postavljamo šotor. Lepše se mu zdi pod streho. Medtem, ko z Markom pripravljava večerjo in urejava kočo, Zoran s svojim Nikonom izgine in ga ni nazaj dobri dve uri. Ni zdržal do jutra, da bi posnel okolico. Sicer je pa tako vseeno, tukaj je celo noč svetlo. Tema je za nekaj časa pozabljena.

Zjutraj se odpravimo po cesti proti celini in cesta vodi iz otoka na otok preko slikovitih mostov. Celotni Lofoti so zelo slikoviti, vseskozi se nad nami dvigujejo strmi in koničasti vrhovi. Skala je na celotni Skandinaviji iz črnega granita, ponekod so vmes nekakšni kristali, ki se zelo svetijo. Tudi ceste se ponekod svetijo, kot bi bilo po njih razsuto steklo. In posebno doživetje je, ko gledaš črne skale, vmes pa zaplate belega snega. Skale so tako trde, da so tudi številni tuneli kar usekani v skalo in potem nič zabetonirani. Čisto naravni so videti in stene nepravilnih oblik. Skratka nekaj čisto novega za nas. Laerdal tunel je dolg 24,5 km in ima notri tri razširjene dele, podobne podzemnim jamam, stene so pobarvane belo in osvetljene v dveh z modrimi lučmi in v tretji z oranžnimi, v kjer se lahko zaustaviš, se sprehodiš in fotografiraš.

Po Lofotih se vozimo iz vasice v vasico, cesta je ozka in vijugasta. Vasice so ob morju, kjer so nakopičene na ozkih pasovih ravnine pod strmimi skalami. Zmanjkalo nam je kruha, vendar smo pozabili, da je nedelja in da bodo trgovine zaprte. Na Norveškem ni opaziti takšnih velikih shoping centrov, kot pri nas in tudi ob nedeljah je vse zaprto. Zato za kosilo pojemo napolitanke in pijemo vodo. Kaj bolj konkretnega bomo zaužili, ko se bomo zaustavili v kampu nekje pred Tromsom, ki je naša naslednja postojanka. Vendar je do tja še daleč. Da pa bi se ustavljali in med potjo razstavljali našo premično kuhinjo, pa se nam ne ljubi. Sicer imamo zraven dovolj hrane, od testenin do riža, konzerve Ete Kamnik in kup druge hrane. Pokukamo tudi v gostilno in izračunamo, da bi pošteno kosilo po osebi znašalo med 30 in 50€, tega pa si ne moremo privoščiti. Torej nadaljujemo naprej podkrepljeni samo s napolitankami.

Na Lofotih opazujemo gore in pokrajino in pridemo tudi do prekrasnih plaž, ki so posejane z belim peskom in čisto nasprotje gor, ki so vseskozi črne. Ko opazuješ takšno plažo in čisto modro morje, te kar zamika, da bi se vrgel v vodo. Vendar je zunaj 8 stopinj, morje pa je hladno. Ko naredimo postanek za fotografiranje, se mimo pripeljeta motorista, ki nam trobita in pomahata in vidimo, da sta iz Slovenj Gradca. Vendar se ne ustavljata. Tudi mi se odpravimo naprej in čez nekaj ur prevozimo še zadnji most in že smo na celini.

Zavijemo proti Narviku, ki je sicer nekaj kilometrov iz naše poti. Norvik je najbolj znan po Nemški severnomorski bazi, kjer je bilo pristanišče in baza najbolj krvoločnih nemških podmornic iz druge svetovne vojne. Sicer je Narvik večje mesto, ki pa je danes pomembna norveška tovorna luka in industrijsko središče. Mesto je pusto, videti je suhoparno sivino in blokovska naselja. Odpeljemo se do pristanišča, kjer se nahaja nekaj pomolov in privezov in ne moremo ugotoviti, kje je bila nemška baza. V pristanišču naredimo nekaj fotk in se odpravimo naprej proti Tromsotu, v lepše kraje. V Narviku vidimo tudi prvi policijski avto odkar smo na Norveškem.

Sicer se policije niti ne bojimo, saj se vseskozi držimo omejitev, kajti Norvežani so znani, da nimajo radi prehitrih voznikov. Tudi vijugaste in ozke ceste ne dopuščajo velikih hitrosti. Na nekaterih delih, kjer je cesta bolj ravna in malo širša, je dovoljeno voziti 90 km/uro. Je pa zanimivo, da se večina avtomobilov drži omejitev, mogoče se spustijo v dir kakšnih 10 km/uro več kot je omejitev. Nekakšna posebnost pa je to, da so  najhitrejši tovornjaki, ki se omejitev ne držijo, kot da imajo sklenjen kakšen pakt s policijo. Kar naenkrat te dohitijo, tako, da smo vseskozi naprej spuščali tovornjake in vlačilce.

Po naporni vožnji se okoli 80 km pred Tromsom zaustavimo v kampu in najamemo kočo. Marko najprej preveri, če imamo na voljo brezžično omrežje za internet in tudi tukaj ga ni. S sabo smo imeli dva prenosna računalnika, da bi med potjo poslali kakšen mail, prebrali kakšno novico na spletu, ampak do spleta nikakor nismo prišli. Po drugi strani pa je to tudi dobro, kajti, če bi prišli do spleta, bi namesto spanja surfali. Tako pa si pripravimo okusno pojedino, potem malo pokramljamo in zatem v posteljo. Čeprav je zunaj vso noč svetlo, spimo trdno in do devete ure zjutraj. Zbudimo se v prekrasen sončen dan, obsijan s soncem, gore in zaplate snega so se lesketale v jutranjem soncu.

Po zajtrku se odpravimo proti Tromsu, za katerega je Zoran nekje prebral, da je to Norveški Pariz. Ko prispemo do mesta, sicer ni sledu o Parizu, se pa vidi, da je mesto bolj mondeno, na kar kaže kar nekaj ekskluzivnih hotelov. Mesto leži na otoku in do njega je treba čez dokaj dolg in lep most. Sicer so pa vsi mostovi v Skandinaviji narejeni tako, da izgledajo impozantno, z visokimi stebri, ki nosijo jeklenice. Sprehodimo se po mestu, naredimo nekaj fotografij, v marketu se oskrbimo s kruhom. Temperatura kaže 12 stopinj, mladi pa v parku poležavajo v travi v majčkah. Zgradbe so slikovite, raznobarvne. Naletimo na nekaj ulic, kjer je veliko lokalov in imajo mizice na pločnikih. Ta del res spominja na pariške ulice. Kupimo tudi nekaj spominkov, se napotimo še v pristanišče, kjer je zasidranih nekaj lepih ladij. Morje je čisto, tipičnega smradu po industrijskem pristanišču ni začutiti. Počasi se odpravimo do avta in krenemo naprej.

Se nadaljuje

Igor Petek
Foto: Zoran, Marko, Igor

Popotovanje po Skandinaviji do Nordkappa 1.del