Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Kruh_Lakota_Noc

Kruh ponoči spi... četrtek, 20. december 2007 @ 05:02 CET Uporabnik: Pozitivke Tako je rekla mama, kadar sem jo pozno zvečer prosil za še eno malico. Kruh je moral ostati v miru zaprt v kuhinjski omari. Veliko ga je moralo biti še za naslednje dni. Pa čeprav bi mama rada vsakomur odrezala še tako veliko zagozdo... Tako mi je zmeraj odvrnil ata, kadar sem mu pred spanjem potožil, da mi kruli v želodcu. Kolikor ga je dala mama, je bila pravšnja mera. Kadar mame ni bilo zraven, je bil hlebec neranljiv, nedotakljiv, tako rekoč svet... Tako mi je dejala celo stara mama, moja največja zaveznica v najbolj zgodnjih letih. Kruh smo spoštovali kot svetinjo. Ko ga je mama položila spat v omaro, ga ni smel več nihče motiti... "Mama, kdaj bomo spet imeli peko?" sem spraševal mamo skoraj vsak dan. Kadar je zakurila grmado v krušni peči, je bil praznik v hiši. Ne samo, da se je razgrela velika lončena peč, lepo je tudi zadišalo po smolnatem lesu in mehkem dimu po vsej domačiji. Ko je mama zamesila kruh, smo hodili po prstih po hiši, kot da bi se bali prebuditi vseh tistih sedem prijaznih škratov v pletenih peharjih. Ko je po peki vso hišo napolnil vonj svežega kruha, smo se počutili kakor grofje, ki nam nihče ne more več do živega. "Danes pa bova pekla!" se mi je nekega spomladanskega dne nasmehnila mama. Začuden sem jo pogledal. Moke ni bilo pri hiši, ata se je šele odpravljal na furo, borovnic v tem času ni bilo. Na začetku poletja je šla naša družina velikokrat po borovnice, mama jih je v Kamniku na trgu prodala, potem pa je kupila moko in doma smo imeli peko. Večjega praznika v hiši ni bilo. Ko je na mizi zadišal svež kruh, je bil to naš praznik hrustljave skorje, naš praznik dišeče sredice, naš praznik domačega kruha. "Kako pa bova pekla? Saj nimaš moke!" sem ji odvrnil. Zgodaj sem se hotel spoznati na vse, na peko pa najbolj. Ata se je moji zgodnji radovednosti rad smejal, češ: iz tebe pa še nekaj bo, čeprav si zrasel ob kislem krompirju. Tole o krompirju je bila čista resnica. Ko sem bil rojen, je šla iz hleva zadnja krava za obvezno oddajo. Tako za dojenčka ni bilo niti litra mleka. Zrastel sem ob kislem krompirju. Nasploh ob krompirju. Čeprav nas je bilo samo pet in čeprav je bila kmetija srednje velika, samo za zajtrk, za kosilo in za večerjo natepavali krompir. Krompir v oblicah, krompir v juhi, kisel krompir. "Saj ne bo velika peka. Le v štedilniku bova pekla. Pavšičev kruh!" me je mama pobožala po razkuštranih laseh in me prijazno pogledala. Ne bo velika peka, peka pa vseeno bo. Kadar ni bilo moke pri hiši, smo si spekli kruh kar v pečici štedilnika. "No, saj se tudi tam speče dober kruh..." sem ji moško odvrnil, čeprav sem imel tedaj komaj štiri leta. Za nas je bilo že to veliko razkošje, ko je mama poleti pripravila veliko lončeno skledo špehove solate. Pojedli smo jo kar zunaj na travi. Sedeli smo sredi vrta pred hišo, zajemali z velikimi žlicami topel krompir in mehko solato ter se ob tem pogovarjali same lepe stvari. Ko bo za kmeta boljše, ne bomo jedli več samo krompirja. Ko bomo otroci zrasli, bo špehova solata tudi čez imo. Ko bo pridelek z domačih njiv ostal doma, bomo celo tako bogati, da bomo imeli vsak dan svoj kruh. "Jaz zdaj grem... Do poznega večera me ne bo nazaj... V hlevu opravi..." je naročal ata mami kakor navadno. Napregel je našega starega *censored*sa in odšel na furo. Ata je rad odhajal k ljudem, pa tudi oni so ga imeli radi. Pa ne samo zato, ker jim ni znal računati. Z vsakim se je rad pogovoril, vsako stisko je globoko občutil, vsakemu je rad ustregel, kakorkoli je mogel. Mi - moja brata in jaz - smo vedeli samo to, da se bo ata vrnil z nekaj dinarji v žepu in nam bo šlo takoj laže. Zato ni bilo nobenemu težko opraviti tedaj v hlevu pri živini. "No, zdaj si pa ti gospodar!" mi je rekla mama, ko je ata odropotal z našim težkim vozom po cesti navzdol."Moral mi boš pomagati... Vsaj pri peki kruha..." Bratov tistega dne ni bilo doma. Oba sta bila starejša in sta že poskušala zaslužizi svojo skorjico kruha. Zato sem se doma z mamo počutil še toliko bolj odraslega. Na dvorišču se je malo pred večerom pokazala gospa Pavšičeva. Čeprav je bila žena tovariša predsednika kloja, smo ji vedno pravili gospa. Po poklicu je bila šivilja, po značaju pa prijazna in nadvse zgovorna ženska. Z mamo sta se večkrat prav po žensko zaklepetali, čeprav je bila ona kot žena predsednika krajevnega ljudskega odbora visoko nad nami. Tovariš Pavšič je bil tisti, ki je moral izvajati tudi pobiranje obvezne oddaje. Bil je glavni na vasi, najvišja oblast. Pri svojem delu je bil dosleden in strog, a ga zato nismo gledali postrani. Težko umljivo strogost ljudske oblasti smo jemali kot bič močnejšega. Tiste, ki so morali prenašati odločbe med ljudi, smo povsem razumeli. V Pavšičevem primeru selo pomilovali, ko pa je bila gospa Pavšičeva tako dobrotljivo in prijazno bitje. V rokah je nesla slamnat pehar, v njem pa je ždelo skrbno pokrito testo. Pri Pavšičevih so bili navadni stanovalci, živeli so v dveh podstrešnih sobicah pri nekem delavcu, zato sami niso imeli peči, štedilnik pa tudi slab. Kadar je bilo treba speči boljši kruh, ga je gospa Pavšičeva prinesla v našo pečico. Vrednost kruha najbolj zgodnjih let sem občutil prav zaradi nje. Medtem ko smo mi brez posebne slabe volje tolkli na kmetiji dan za dnem krompir, je gospa Pavšičeva tako vzorno skrbela za svojega moža, da mu je velikokrat spekla svež kruh. V trgovini se kruh tedaj ni mogel kupiti. Ker so Pavšičevi hodili k nam tudi po jajca, kumare in krompir, je bilo samo po sebi umevno, da smo jim z veseljem pekli tudi kruh. "Danes se mi pa tako mudi!" je rekla gospa Pavšičeva, ko je postavila pokrito testo na kuhinjsko mizo, mama pa ga je takoj odgrnila, stresla v naš pekač in porinila v pečico štedilnika. Sam sem navadno sedel na zapečku štedilnika. Počutil sem se kot kralj, ki ima pod seboj vso kuhinjo. Zviška sem opazoval tisto po seboj in bil trdno prepričan, da sem res glavni v hiši. "Oh, saj vam ni treba čakati, gospa Pavšičeva," je rekla mama ženi predsednika krajevnega ljudskega odbora."Ga bova že midva spekla... Fant je že tako velik, da zna kruh dobro peči..." Obe sta pogledali proti meni: mama z ljubečim pogledom, gospa Pavšičeva pa nekoliko nejeverno. "Samo da se ne bo zažgal..." "Ne bo, ne bo... Bo fant previdno nalagal drva na ogenj... Čez dobre pol ure bo kruh pečen..." "O, kako sem vam hvaaležna!" je plosknila z rokami gospa Pavšičeva in odhitela domov. "Malenkost, malenkost..." ji je med vrati odgovarjala mama, prav tako vsa topeč se od prijaznosti. Ko je gospa Pavšičeva zaprla vrata za sabo, je mama še dejala: "Kako prijazno sosedo imamo!" Prijaznost Pavšičevih nam je tu in tam res šla na roko. Čeprav smo morali oddati za obvezno oddajo prav toliko ko vsi drugi, je včasih od Pavšičeve vendarle priletela kakšna malenkost. Kilogram moke, nekaj žlic masti, nekaj ščepcev soli. Nekoč je gospa prinesla celo pol kilograma mesa. Za veliko noč. Dejala je, da je ne smemo izdati niti njenemu možu. "No, res pazi, da ne bo kaj narobe!" mi je rekla mama z resnim obrazom."Ko malce pogori, pa dodaj polena!" "Brez skrbi." Splezal sem na zapeček nad štedilnikom in se v mislih predal samo kruhu v pečici. Zdaj je še čisto bel. V obraz je takšen kot dojenček, ko se rodi, ob vročini pa bo začel rasti. Iz minute v minuto bo večji in bolj rumen. Če bom pridno nalagal na ogenj, bo kmalu nastal iz bledoličnega testa zagorel odrasel fant. Uf, kako bo dober! Hip zatem sem že skočil z zapečka. Kaj pa, če so polena v štedilniku že pogorela in je ogenj izgubil moč? Testo se v pečici lahko prehladi in umre. Brez toplote ne bo nastalo nič iz njega. Brž sem naložil nekaj dolgih polen v štedilnik. "Že kaj raste?" Odprl sem železna vratca pečice štedilnika in se zazrl v notranjost. Testo se še ni prebudilo. Komaj opazno se je vzdignilo samo ob straneh pekača. Za življenje potrebuje več toplote! Položil sem na ohenj še eno poleno. "Ali ga zebe?" Zbezal sem žerjavico prav do konca štedilnika, prav do pečice, da bi testo v pekaču objela čim večja vročina. Ko se je ogenj zajedel tudi v nova polena, sem se pomirjen vrnil na zapeček. To bo ata vesel, ko se bo vrnil s fure. Čeprav je bilo dela na kmetiji čez glavo, je moral iti za zaslužkom, da bi mama lahko ob koncu tedna spekla kruh. Kako bo srečen, ko ga bo svež kruh pričakal na mizi kar sredi tedna... In kako bosta tega vesela brata, ko se zvečer vrneta z dela domov. Imeli bomo praznik novega kruha kar nocoj... Za vse to pa imam zasluge jaz, gospodar v atovi odsotnosti, prvi pek najboljšega kruha pod Alpami! Ob tako velikih mislih sem začutil še večjo odgovornost. Kruh v pečici se mora zapeči enakomerno ob vseh straneh, ne sme biti ne preveč zapečen ne pramalo. Požrl sem slino in globoko v sebi začutil dobroto lepo zapečene rumene skorje. Mhm, kako dober kruh! Spet sem skočil na tla, naložil še dve poleni, potem pa znova previdno odprl vratca pečice. "Kako lepo se peče!" sem ugotovil z radostjo v srcu. Testo je začelo po vsej zgornji plasti lepo rumeneti. Bilo je videti kakor pšenica pred zorenjem. Tudi dišati je že začelo. Pred mojimi očmi je nastajala največja dobrota. "Pazi, da ga ne prehladipš!" se je na lepem znašla mama za mojim hrbtom."Kar naprej ga ni treba motiti. Kruh potrebuje mir..." Previdno sem zaprl vratca in se zlagal, da sem ga šele prvič pogledal. Sam pri sebi sem bil močno ponosen, da me je testo ubogalo in se začelo spreminjati v hrustljavo dobroto. Pri tem pa sem vse bolj pozabljal, da je testo Pavšičevo. Bolj ko se je spreminjalo v kruh, bolj se mi je zdelo, da je kruh naš, samo naš. Ko sem naslednjič odprl pečico, je bila zgornja skorja že vsa zlato rumena. Videti je bila kakor jutranja zarja na obzorju. Prelila se je čez in čez in se vse bolj spreminjala v rumeni dan. Kar stresel sem se ob misli, kako prijeten občutek naredi takšna rumena skorjica v mojem požiravniku. "Je že pečen?" je ponovno s skrbjo pogledala mama v kuhinjo. "Kmalu bo." "Zdaj ga pusti pri miru, ga bom že sama vzela iz pečice..." Mama se je vrnila čez nekaj minut. Slovesno je stopila k pečici in s predpasnikom zagrabila vroči pekač. Ko ga je potegnila iz pečice, je zadišalo po vsej kuhinji kakor ob pravi peki. Vonj svežega vročega kruha se je dotaknil tudi mojih nosnic. Počutil sem se kakor v malih nebesih. Posebno ponosen pa sem bil, da je moja zasluga, da se je tako lepo zapekel. Mama je položila pekač na mizo in zgornjo rumeno skorjo poškropila z nekaj kapljicami mleka. Omamna toplota se je vzdignila iznad mize in se razširila vse do zapečka. Kot da bi vstalo sonce in me objelo z mehkimi zlatimi žarki. "Malo naj še podremlje..." je rekla mama potem in odšla nazaj k živini. Vedno je pustila sveži kruh kakšne pol ure še na mizi, edinole špehovko ali štruklje smo lahko jedli takoj. Stopil sem h kruhu in previdno odgrnil prtiček. To sem storil tako od daleč, kot da bi se bal, da bo kruh skočil iz pekača na tla. Da, nisem sanjal! V pekaču je res dremal sveže pečeni kruh. Skorja se je prelivala iz rumene barve v zlato, zlata pa je dobivala vse bolj nadzemeljski odtenek. Kakor vratca, ki vodijo v nebesa... Kod ve, koliko časa sem stal ob kruhu in ga občudoval, pri tem pa požiral sline. Sam pri sebi sem se močno bojeval. Naj si odlomim kos zase ali naj počakam na mamo? Kruh je vedno delila samo mama. Tudi tega bo razdelila samo ona. Velik kos atu, dva velika kosa bratoma, velik kos meni kot najmlajšemu - da boš hitro rastel, kakor je vedno dejala mama - in še kos sebi. Ko se bodo naši zobje zajedli v rumeno skorjo in belo sredico, nam bodo vsem žarele oči. Tedaj bom ponosno pogledal po svoji družini in jim dal z očmi vedeti, da sem ta kruh spekel jaz. Da je tako rekoč moj kruh? Na lepem je udarila strela z neba. Odprla so se vrata in pred mano je stala nenavadno velika gospa Pavšičeva. Do tedaj se mi je zdelo, da je majhna, drobcena ženska, zdaj pa je bila mahoma velika in neprijazna. "No, si ga že spekel?!" je rekla z nenavadno osornim glasom. "Sem!" sem pribil na kratko in pri tem stisnil ustnice ter pomembno vzdignil glavo. "Prav lepo se je zapekel..." je stopila iz ozadja mama. Odkrila je prtiček do kraja in ponosno pokazala rumeno skorjo. Veljavno sem stal ob strani in pričakoval, da me bosta pohvalili. Pa se še zmenili nista zame. "Bog vam povrni!" je rekla gospa Pavšičeva, povila kruh v prtiček in ga previdno stisnila pod pazduho. Potem je meni nič tebi nič odšla... Kaj pa je zdaj to?! Kruh je vendar moj, kruh je vendar naš! Mama, gospa Pavšičeva nam hoče ukradti kruh! Rad bi bil od velike krivice, ki se je godila pred mojimi očmi, zakričal na ves glas, pa so mi besede obtičale v grlu. Gospe Pavšičeve pa tudi že ni bilo nikjer več... Mama pa je kar stala in stala sredi kuhinje in ni rekla niti besedice. Kakor brez glave sem se pognal sam za gospo Pavšičevo. Počutil sem se kot gospodar, ki si mora izbojevati nazaj našo po krivem izgubljeno dobrino. "Kruh, dajte nam nazaj naš kruh!" Gospa Pavšičeva se je naredila, ko da me ne sliši. "Kruh ste nam ukradli!" Za našim velikim lesenim podom sem jom v poltemi dohitel. Zagnal sem se v njeno krilo tako besen, da bi jo bil kmalu podrl. "Počakajte! To je naš kruh!" Mame ni bilo nikjer. Verjetno je tudi sama pričakovala, da bo gospa Pavšičeva vsaj meni odlomila krajec za uslugo, ker sem ji spekel tako dober kruh. Ker tega ni storila, se je mama raje prikrila v hiši. Meni pa je nesramnost gospe Pavšičeve segla prav do kosti. "Naš kruh!" Ker se je hotela gospa Pavšičeva narediti, kakor da se miška zaganja v slona, me je še bolj pogrelo. Skočil sem pred njo in ji z razprtimi rokami zaprl pot. Niti pedi ji ne pustim naprej. Tudi če me potepta v blato. Kruh je naš in ne bo nam ga ukradla! Tedaj se je zgodil čudež. Gospa Pavšičeva je obstala in se v mraku zagledala v moje razkačene oči. Njeno mehko srce se je v trenutku odprlo. Spoznala je, da nam je res storila krivico. Posebno pa še meni, ki sem ji tako lepo spekel njeno testo. Izpod pazduhe je vzela v prtiček zavito dobroto, prtiček previdno odvila, potem pa mi odlomila velik krajec. "Na, ker si ga tako dobro spekel..." Sredi večera je vame posvetilo sto sonc. Gospa Pavšičeva je bila tisti trenutek zame svetnica iz nebes. Na črnem nebu se je odprlo okno in sam Stvarnik mi je z roko gospe Pavšičeve podaril krajec kruha. "Bog lonaj..." sem ves zmeden komajda spravil iz sebe, zagrabil krajec in stekel z njim kot največjim zakladom na svetu proti domu. Mama me je rpičakala na pragu in me stisnila k sebi. "Ti si pa res pravi gospodar... Znaš se potegniti za nas..." mi je rekla mehko in me pobožala po razkuštranih laseh. Najraje bi se bil zavlekel nazaj na zapeček in pomlatil vso zagozdo kruha, a sem se le premagal. Moral sem pridobljeni kos kruha deliti z drugimi. Ko so se vrnili ata in brata, je mama razrezala veliki krajec kruha na štiri dele in nam ga dala. Sama si od krajca ni vzela niti drobtine. Če je za koga lahko kaj odtrgala, je storila to pri sebi. "Od kod pa kruh?" je bil začuden ata. Požvenketal je z dinarji, jih položil pred mamo na mizo in rekel: "Mislil sem, da boš pekla šele v soboto..." Mama se je obrnila proti meni in ponosno dejala: "On ga je priskrbel... Fantje so vse večji..." "Ja, je res že velik, tale naš Ivanček!" je zadovoljno prikimal ata in me vzel v naročje."Poglej, poglej, saj si kar čez noč zrastel!" Prelomil sem svoj košček kruha na pol in dal polovico mami. Kadar praznujemo, moramo praznovati vsi! Objela me je s hvaležnim pogledom, tako milo in nežno, da so mi zapele vse strune v srcu. "Vidiš, nocoj bomo kruh v omari lahko pustili spati..." Od tistega časa naprej sem čisto drugače razumel mamine besede, ki so ji šle tako težko iz ust. Ivan Sivec http://www.ivan.sivec.net/home/index.php Komentarji (0) www.pozitivke.net