Spoštovane bralke in spoštovani bralci,

Sobota in ravnokar sem vstala, spila kavo in videla, da sem bila izzvana. Zato bom povedala svoje mnenje. Fredi se je očitno odločil, da bo zgodbo objavil v štajerskem narečju, da bo zgodbo črpal iz svoje otroške duše, ki je ostala nedotaknjena in neokrnjena v težkem trenutku preizkušnje, ko se je boril za svoje življenje. Zdelo se mu je pomembno, da ne spreminja in "prevaja" doživetja v knjižni jezik. Kot jaz razumem, se Fredi pogosto zateče v svoje globine zavesti in izvleče iz sebe stara izvirna čutenja, pričevanja in vedenja. To pretresljivo zgodbo se je odločil objaviti pač tako, kot jo je kot otrok doživljal. Tako je, kot bi danes človek vzel je iz zaprašenega predala sliko, ki jo je človek narisal v otroštvu in vam jo posredoval popravljeno z risarskim znanjem in tehnikami barv, ki jih ima danes na voljo in razpolago. Imam tudi lektorirano zgodbo iz Fredijevih rok, kar dokazuje, da Fredi obvlada poleg narečja tudi slovenski knjižni jezik. Je poseben človek, kapo dol! Zgodba v narečju pa ima tako globoko sporočilo, da ga vsak ne razume. Kajti za razumevanje te zgodbe moraš občutiti v srcu ljubezen in usmiljenje do bližnjega.

Ker imam zgodbo v narečju in knjižnem jeziku, vam jo posredujem in izvolite si jo prebrati.

Prijazni pozdrav
Tatjana


MOJE RESNIČNO DOŽIVETJE NA MEJI S SMRTJO

Ljubi Bog, me ljubi!

Maribor odkod lepote 'tote', se pogosto vprašam. Rojen sem v komunizmu, pišem v kapitalizmu. Kar nekaj časa je preteklo. Opisal bom resnično življenjsko zgodbo, doživetje na meji smrti.

Odraščal sem pri starih starših, v starejši hiši v Mariboru. Med sosedi so bile tud nune in jehovci, sicer sami prijazni ljudje.

Nisem bil posebno veren, verjel pa sem kot otrok, da ljubi Bog obstaja.

Nekega mrzlega dne v mesecu februarju, sem kot osemletni otrok, šel s prijateljem, devetletnim Milanom v center mesta Maribora. Domov sva se vračala ob reki Dravi. Milan je opazil, da je pri Stolpu reka zamrznjena. Ustavila sva se in opazovala ledeno ploskev, ki je zgledala kot drsališče.

Rekel mi je: »Se greva drsati«.

»Padla bova v vodo«, sem mu odgovoril.

»Eh, saj pa je debel led, kaj si taka 'boječka'«

Gledal sem ga. »Poglej!« mi je odvrnil.

Vrgel je debel kamen na led, ki se je lepo zadrsal.

»Si videl, led je cel, pridi se drsat!«

Skočil je na led in se lepo na čevljih drsal po ledu. Ni mi bilo vseeno, strah me je bilo ampak, sem zbral sem pogum. Sploh, ko sem se videl, kak bi lahko lepo drsal. Skočil sem na led, prava 'uživancija' se je drsati.

»Tu se drsaj, kot sem se drsal jaz, 'ja', priden bodi, če boš šel tja, se ti lahko led udre in boš padel noter v vodo«, mu pravim.

Malo sem se drsal in tudi padel, ker mi je spodrsnilo, zato me je Milan držal in se z mano vred drsal po ledu. Gledal sem proti robu ledu, kjer je mimo tekla reka. Privlačil me je občutek, da je tam na ledu najlepše. Milan me je spustil in jaz sem podrsaval in sem se podrsal skoraj do roba ledu.

»Fredi, stoj, nazaj pridi!, A slišiš, led se ti lahko zlomi.« je rekel Milan.

Slišal sem ga, ampak sem gledal proti mostu, led se mi je zdel dovolj močan in želel sem iti tako počasi po tankem ledu do mosta, ker me je privlačila ta ledena potka. Naredil sem korak na tej potki in led se je vdrl z mano vred. Padel sem v Dravo. Zrak je imel takrat minus 20 stopinj, Drava pa je bila na ledišču. Pravo ledeno kopanje in tunkanje je bilo. Nisem znal plavati in sem potonil kot kamen v vodo.

Pod vodo nisem miroval, ampak sem motovilil z rokami in nogami tem ter tja in še glavo sem obračal. Nisem se imel kje za prijeti. Izgubljen pod vodo pričofotam na površje, kjer zadiham. Čuden občutek je bil to, kot da se zbudiš iz sanj. Upal sem, da sanjam, vendar me je iz teh sanj prebudil Milanov glas, ki se je drl: »Fredi, pa kaj sem ti rekel, zdaj bom pa jaz kriv!«

Čuden občutek krivde je tudi mene prevzel, čutil sem krivega, ker nisem bil dovolj pazljiv in priden deček. Joj, kaj bo mama rekla, ko bom prišel ves moker domov, ampak saj nimam šanse, ugotovil sem, da nimam več upanja, da bi prišel iz vode. Spet sem se potunkal pod vodo in nisem več slišal Milana, temveč le sebe. Grozen občutek se me je polastil, dojel sem, da bom umrl. Utopil se bom, pa bom lahko tako živel, če sem 'hin', sem 'hin'. Vprašal sem se, mogoče pa lahko diham vodo, poskusim malo dihati, a ni šlo, skoraj bi se zadušil pod vodo. Z bolečino v sapniku sem motovilil na površje.

»Ah«, sem izdavil, kratko zakašljal in spet potonil brez zraka z bolečino v sebi in tedaj sem vedel, da če bom dihal pod vodo, da sem gotov, Brez dihanja sem motovilil z rokami in nogami in spet prišel na površje do zraka. Počutil sem se kot, da je življenje sedaj sestavljeno le še iz tunkanja gor dol gor dol, Milan se je pa drl:

»Kaj naj naredim?«

Bil je izgubljen, ni bilo časa, da bi se mi zdaj smilil. Spet sem potonil pod vodo in tuhtam, saj mogoče pa bi lahko tak živel, da bi priplaval na površje, zajamem zrak, grem malo pod vodo in ostanem v vodi. »Brezveze«, razmišljam. Nimam šanse, tak ni možno živeti v vodi. Samo zunaj lahko živim. V vodi pa živijo ribe, mogoče bi me sprejele med sebe. Kaj bo pa mama rekla? Umrl bom, zares bom umrl. Škoda, sem si mislil. Ko bi bil odrasel, bi se lahko poročil, zdaj pa sem sam kriv, da sem 'glih v toti' vodi. Eja, tako je življenje, počutil sem se osamljenega. Rekel sem si, pa saj nisem tako sam, tako je pač tako življenje. Kdo je že on, 'aja', 'vredi', bom vsaj videl, če bo res name jezen. Dobro, ker nisem 'glih' priden, se bom pa popravil , 'ziher', obljubim. Prosim vas, ljubi Bog, pomagajte, da bom odrasel, da se bom lahko oženil, to bi še rad doživel, da vidim kako zgleda biti oženjen, če je možno. Če pa ni, te ljubi Bog, pač rad mam, vse vas mam rad, ljubim. In glej, sem spet pričofotal na površje, preklopil sem misli in si rekel,da bo treba čofotati, tu, zdaj, tako sem več časa zunaj, malce dlje na površju, ampak sem spet potonil in spet pričofotal na površje in se zadrl: »Milan!«

Spet sem potonil in spet sem prišel na površje. Vse kar opisujem, se je bliskovito hitro dogajalo.

»Pomagaj zdaj!

Milan je v joku zatulil: »Ja, kako?

Potonil sem in spet pričofotal ven.

»Daj mi roko«, pravim.

»Si nor, bom še jaz noter padel.«

Nato je sledil potop in spet površje.

»Fredi, grem po pomoč«, pravi Milan.

Ni 'cajta', ni 'cajta', vpijem.

Spet tunk in ah, kisik.

»Se je Milan umiril, kaj pa je? se sprašujem.

Se spet potunkam in odtunkam malce jezen. Se mi je zazdelo, da me prav zdaj zafrkava, ko mi je najtežje. V trenutku sem se pomiril, ker sem verjel, da mi mogoče le lahko pomaga sicer…

»Milan sedaj je čas, da zdaj pomagaš!«

Jaz pa doli in gori,

»Pri miru bodi, na površju bodi!«, mi zavpije Milan.

»Joj, zrak, pomagaj!«

Milan počasi podrsava bliže, vztrajam koliko se da na površju in čofotam z rokami po vodi in nogami pod vodo.

»Saj pa tu je trdi led, kako si te lahko noter padel, pa manj špricaj, če hočeš, da ti pomagam.«

Milan se je odmikal, ker sem preveč čofotal in sem ga malo pošprical z vodo. Umiril sem je poskusil manj čofotati, nato sem potonil. Umirjeno pričofotam na površje.

»Roko, prosim, Milan?«

»He, he, zdaj me pa prosiš za roko, če me boš pošprical, grem stran.

Nato spet globina in zrak.

»Prosim«, mi je Milan rekel usmiljeno.

!Oprosti, Fredi!«

»Ja, Milan«

»Daj mi hitro roko!«

Podam Milanu roko, me zgrabi za roko in izgubi ravnotežje. Jaz se spet potunkam. Milan je padel preko glave v vodo. Pričofotam na površje. Pogledal sem na površje in Milan pričofota na površje. Zadre se: »Ah, pomagajte!«

In se je potonil, ni znal plavat, dolgo ga ni bilo ven. Ko je pričofotal, se je spet zadrl: »Ah, na pomoč!«

Mislil sem mu reči, tak plavaj, pa me mu nisem mogel. Spet sem bil gori in se zadrl: »Tako, zdaj plavaj!«

»Kako?«

Tako in sem čofotal na površju. Milan je med nočnim čofotanjem spet potonil, hudo mi je bilo zanj. Klical sem: »Milan….«

Milan ni odgovoril. Spet sem potonil. Ampak to ni bilo več hudo zame, ker sem vedel, da bom spet prišel po zrak, ko bom priplaval na površje.

Med tem naju je tok Drave že malo bolj oddaljil od obale. Videl sem ga na levi strani kako čofota. Čudno, sem si mislil, saj je prej bil na desni strani. Popolnoma sem se umiril. Narahlo sem krilil z rokami

Po površju vode in ugotovil, da počasi plavam na gladini vode. Super! Takoj sem pogledal k Milanu in v reko.

»Milan, tako zdaj plavaj!«, sem rekel.

Ni mi odgovoril in je čofotal naprej. Mislil sem si, ali me slabo sliši zaradi čofotanja ali pa je jezen name, ker je padel v vodo in sem za to jaz kriv.

»Oprosti Milan«

»Ja, Fredi, tak plavaj«, si rečem.

Milan mi ne odgovoril. Mislil sem si, da je mogoče tako jezen, če je

prej odgovoril. Najboljše je, da grem kar ven po pomoč, da mu bodo pomagali. Ljubi Bog, pazi nanj. Priplaval sem do obrežja, se potegnil iz vode in že sem stal na zemlji. Kakšno olajšanje, si mislim. Nič me ni zeblo, zelo lahkotno sem se počutil, poln moči. Stekel sem po obrežju. Nikogar nisem srečal. Stekel sem do roba obrežja, da bi Milanu povedal, da ni nikogar, da bi pomagal in da

bi mu še enkrat pokazal kako naj plava. Tedaj sem zagledal Milana v vodi kako počasi čofota po vodi.

Milan tak plavaj mu kažem z rokami. Ni mi odgovoril. Niti me ni pogledal na obrežje, temveč je gledal desno. Pogledal sem in sem videl, da je v vodi še nekdo levo njega.

Gledam ga kar čudno, kdo pa je zdaj še padel v vodo, se vprašam.

Pogledam malo bolj 'totega' in opazim sebe. Kako pa je to, da samega sebe vidim v vodi? Če sem tu na obrežju, kako je mogoče, da sem v vodi? Tedaj mi je postalo vseeno, ali sem v vodi ali sem na obrežju reke. Razmišljal sem kako naj sedaj Milana pa 'totega' sebe iz vode spravim. Dobro, plavati tako zdaj že znam. Milanu je treba pomagati. »Toti' bo pa kar sam ven prišel, če znam plavati pa bom itak ven prišel pa še 'totemu? bom pomagal. Zares čudno, saj niti ni tako slabo, celo v redu je, škoda je, da sva v vodi, saj bi se lahko zunaj igrali.

Nato opazim 'toti' sebe, da se brez čofotanja počasi utaplja. Joj, čofotati bi moral v vodi. Kaj pa zdaj, kaj če se utopi in jaz bom ostal

Zunaj. Pomagati je treba. Vendar kako? Znam plavati, nazaj moram priti. Takoj v hipu sem se znašel v vodi s pogledom na obrežje reke

med potapljanjem. Potonil sem in že mi je bilo žal, da sem se vrnil v vodo, pa še tako mrzla in mokra je.

Zdaj je kakor je. Saj znam plavati. Pričofotal sem na površje in poskusil čofotati k obrežju.

Ni šans. Joj, to sploh ni plavanje. Ugotovim, da nimam pojma o plavanju. Potunkal sem se pod vodo, se obračal, motovil z rokami.

Z Milanom se vidiva. Umirim se. Čisto malo. Navzgor krili z rokami,

Kot bi me učil kako naj plavam. Dober je. Kako se je tako hitro naučil plavati. Najraje bi mu rekel: »Dober si, Milan! Rad te imam, ampak pod vodo je težko govoriti. Milan me gleda nasmejan. Mogoče pa vse to že ve. Nasmehnil sem mu nazaj. Moram po zrak.

Se vidiva zunaj, Milan. Pričofotam umirjeno na površje. Čakam Milana kdaj bo prišel ven. Ni ga bilo. Stemnilo seje. Kako hitro pride noč.



Milana pa nikjer ni bilo videti. Mogoče je splaval ven po pomoč, da ga nisem videl. Upam, da bo hitro prišel nazaj. Utrujen sem. Opazim nad sabo svetlobo, kot da je lep sončni dan, okrog pa noč. Lepa modra svetloba, široka kakšen meter do dva, tanka kot las, je razpotegnjena na desno.

Tedaj sem ugotovil, da je modrina zame rešitev. Ampak kako priti

do nje. Stegnil sem roko proti modrini pa sem potonil v temno globino vode. Občutil sem strah v temi, pričofotam spet na površje, poskusim prijeti modrino. Nisem uspel. Spet se že zelo utrujen potopim pod vodo. Kar mežim od strahu, bojim se teme. Razmišljam, da bo to zadnji poskus priti na modrino, ker nimam več moči, da priplavam spet na površje, če spet potonem v vodo. Z

zadnjimi močmi sem pričofotal na površje, utrujeno sem stegnil

roko proti modrini in čakal, da bom spet tokrat zadnjič potonil v vodo in se utopil.

Naenkrat sem se znašal izven vode. Ležim. Uf, olajšanje. Malo mirujem, ker sem utrujen. Kje sem? Ne plavam, previdno se zravnam, ugotovim, da so pod menoj trda tla. Niti utrujen nisem več. Ni niti mrzlo, niti toplo. Čudovito je. Kako dobro. Uspelo je, sem si mislil. In že sem si mislil, da bom nazaj padel v vodo. Kako je to možno?

Nimam pojma. Glavno je, da sem zunaj iz vode. Pogledam, če je kje Milan. Nikjer ga ni. Kam naj grem? Pogledam nad vodo v svetlobi, ki se je začela počasi temniti. Nad vodo sem bil kakšen meter

in se hitro dvignil višje. Paziti moram, ker lahko še padem nazaj v vodo. V tej smeri se mi zdi, da se modro konča. Tam lahko dol padem. Grem raje v to smer, ki je videti brez konca. Upam, da bom kdaj prišel do konca. Nimam pojma. Grem. Lahko kam pridem. Od roba sem šel bolj na sredino modrega in hodil po modrini. Malo sem še občudoval. Zares lepo modro barvo po kateri sem hodil. Videl sem tudi reko skozi modrino kako teče. Kako lepo modro zgleda. Zazrl sem se naprej. Le modra ravna pot daleč naprej zavije v desno. Nad modrino od roba do roba je bila sama tema. Prosojen moder hodnik, obkrožen z temo, talno osvetljen z modro barvo. V redu, grem. Nekam pač moram priti. Škoda, da Milana ni zraven. Bi se lahko igrala. Tako lepo je tu. Hodim dolgo. Postaja mi dolgčas. Sam na tako dolgi poti. Bom sploh kam prišel?

Zagledal sem svetlobo višje, daleč naprej na modri poti. Vedel sem, da se ta pot enkrat konča. Grem dalje. A tu ni bilo vrat, čeprav je svetloba zgledala, kot da so vrata. Le kam grem, kaj je notri? Zelo je svetlo. Razen svetlobe ni videti ničesar drugega kot svetlobo. Lahko padem spet v vodo. Če dalje ni modre poti, ali bi šel naprej, ali bi ostal tu. Tu je varno. Pogledam malo postrani 'toti' hodnik. Vidim, da je temen, čutim, da se tema od zadaj približuje. Sploh nočem narediti koraka nazaj. Še pogledati se bojim, da bi spet v vodo padel. Čutim kot, da me je tema požrla. Za mano je lepa modra pot. Joj, moram naprej! Bo kar bo. Z zaprtimi očmi naredim hiter korak v svetlobo v bojazni, da bom padel. Obstojim v svetlobi. Navdaja me občutek, kot bi na mestu letel, odprl sem oči, gledal navzdol. Videl sem belino. Pa saj to ni bela barva, temveč je svetlo kot belina. Padem skozi. Vidim belino, pa saj to ni belina, temveč bela svetloba, skozi katero padam. Zravnam pogled in naenkrat vidim obraz. Obstanem, šokiran od strahu. Starejši me gleda nasmejan. Strah mi popusti. Omehčam se. Pomislim, da nisem več sam.

Ljubi Bog, hvala! Starejši pokima in se mi nasmeje. Sedi. Opazim, da ob njegovem krilu sedita deklica in fantek in ob nogah so tudi otroci. Vsi me veselo gledajo. Kar nekam čudno se mi je zdelo, da sem bil med njimi. Le kdo so ti otroci in kdo je on?

"Jaz sem in moji otroci, pri nas doma."

"Nimam pojma, ne razumem. Kdo pa si?

»Dobrodošel si, od kjer koli prihajaš«, mi odgovori.

»Po poti iz vode«, mu odgovorim. Zelo me je bilo sram, počutil sem se tako praznega, umazanega, mokrega in krivega. Nad mano je visela sramota. »V redu si Fredi, čist in lep«, mi odgovori.

Narahlo pokimam. Ime mi je kar nekam izpuhtelo. Malce me je bilo še sram pred otroci. Deklica mi je rekla: »Res si lep!« Nasmejala se je in fantek me je vprašal: » Ali se bomo igrali?

»Da, igrajmo se.« Otroci so govorili in se nasmejali. Vprašujoče sem gledal vse. Starejši mi je rekel: »Lahko se igraš, kar hočeš lahko delaš, ampak žalosten izgledaš, ali koga pogrešaš?«

Se nisem mogel takoj spomniti koga pogrešam. Vedo pa, da sem pogrešal nekoga. Opazil sem na desni strani, da prihaja počasi Milan. Vedel sem, da odnekod prihaja. Iz vode, toda po kateri poti? Bil sem sam na poti, vendar to niti ni tako pomembno. Le da je rešen. Vesel sem, ljubi Bog. Hvala! Starejši me je prijazno pogledal in pokimal ter pogledal Milana, ki je stal mirno s pogledom navzdol. Milan se je vesel nasmejal, ni ga bilo več strah. Radosten je bil. Jaz sem mu rekel: »Zdravo Milan!«

Pogledal me je, pokimal in se šel igrati k otrokom. Starejši mu je rekel: »Milan, Fredi te je pozdravil.« Milan me je še enkrat pogledal in rekel: »Zdravo Fredi!«

Pokimal sem mu. Mislil sem ga vprašati, če je mogoče še jezen name zaradi vode, pa se je že igral dalje z otroci, verjetno ni jezen, ker zgleda zelo vesel. Tako veselega še nikoli nisem videl.

S starejšim se pogledava. "Povej ali lahko grem domov?" ga vprašam.

Nasmehnil se mi je in pokimal. Lahko pa si z mano za zmeraj tu.

Spomnil sem se stare mame, hudo mi je bilo ob misli, da me bo pogrešala in ji bo hudo. Zajokal sem. »No, no, saj ti ni treba jokati, lahko greš domov k mami, ki te ima rada in ti njo.

Takoj sem se umiril in vesel pomislil na staro mamo, ki mi je kot mama.

"Videla se bova pa zagotovo."

»Vi veste«, mu odgovorim.

»Vem Fredi, ljubim te!«

»Enako, tudi jaz vas imam enako rad, gospod.«

»Hvala, zmeraj bom s teboj.«

»Me zanima, kje se pa bova videvala.«

» V srcu, veš.«

»V srcu, ali veš kje si zdaj?«

»Ne vem«, sem odgovoril.

»Iz srca si odgovoril pravilno«

»Res se me boš iz srca v srcu spomnil, takrat Fredi, vedi, da bom v srcu zmeraj steboj!«

»Res si srčkan otrok, kaj naj ti še rečem?«

»Adijo!« Nasmehnil se je. »Adijo, Fredi!«

Pomežiknil mi je z očesom, svetloba se je trenutku premaknila in se iz oči bliskovito oddaljila. Praznino osamljenosti je v tem trenutku zapolnila vidna ljubezenska spremljava v življenje, ljubeča spremljava je bila vidno prozorna, ko se je vid napolnil z žarko temno svetlobo, odprl sem oči v avtu, kjer mi je ženska dajala dihanje usta na usta.

»Odprl je oči, živi!« je rekla.

Gledal sem jo od blizu v oči in pomežiknil. »Gospod!«

Veselo je rekla: »Prej sem gospa kot gospod, sem pa tovarišica, to ni pomembno, počivaj zdaj, glavno, da si mi pomežiknil in da živiš.«

Malo se je odmaknila. Gledal sem navzgor v lučko na stropu avta, ki je bledo svetlikala. Tako temno je, žal mi je bilo, da sem se vrnil v to sivino. Zamižal sem, da bi se vrnil v svetlobo in čez čas počasi spet odprl oči. Tu sem, zdaj je, kakor je, življenje je pač treba odživeti in dopolniti. Doma bom videl svojo mamo, rad jo imam.

Milan Babulc se je utopil, v Dravi so ga našli meseca aprila. Milan Pirc je za hrabrost prejel od mesta Maribor zlato rožo, ker je rešil življenje otroku. Ta srečnež sem bil jaz. Večno mu bom hvaležen. Težko mi je za Milana. Bil mi je dober prijatelj.

Ljubi Bog, hvala za milost, veselim se snidenja z vami v ljubezni.

[ Odgovori na to | # ]