Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20080521203906209

Ljubi Bog ljubi sobota, 24. maj 2008 @ 05:01 CEST Uporabnik: Fredi Maribor odkod lepote tote? Rojen v komunizmu pišem v kapitalizmu. Odraščal sem pri starih starših v starejši hiši v Mariboru. Sosedi so bili tud nunice in jehovci. Nisem bil verni, verjel pa sem kot otrok, da ljubi Bog obstaja. Pri osmih letih meseca februarja sem šel z prijateljem Milanom, ki je imel takrat devet let, v center mesta Maribor. Domov sva se vračala ob reki Dravi. Milan je opazil, da je pri Stolpu reka zamrznjena. Ustavila sva se in opazovala ledeno ploskev, ki je zgledala kot drsališče. Rekel je Grema se drsat Padla boma v vodo Eh, saj pa je debel led, kaj si taka boječka Gledal sem ga Poglej In vrgel je debel kamen na led, ki se je lepo zadrsal Si vido, led je celi led, pridi se drsat Skočil je na led in se lepo na čevljih drsal po ledu. Ni mi blo vseeno, strah me je blo ampak sem zbral pogum, sploh ko sem se vido kak bi lahko lepo drsal, in skočil na led, prava uživancija se je drsat Tu se drsaj ko sem jaz Ja Priden bodi, če boš tja šao se ti lahko led vdere in boš pado not v vodo Ja Malo sem se drsal in tud pado, ker mi je spodrsnilo, zato me je Milan držal in se z mano vred drsal po ledu. Gledal sem proti robu ledu kjer je reka mimo tekla, privlačil me je občutek, da je tam najlepše na ledu. Milan me je spustil in se podrsaval, sam pa sem se podrsal skoraj do roba ledu Fredi, stoj, nazaj pridi, slišiš, led se ti lahko zlomi Slišal sem ga ampak sem gledal proti mostu, led se mi je zdel dovol močan in želel sem iti tak počasi po tankem ledu do mosta, ker me je privlačla ta potka ledena, naredil sem korak na potko in led se je vdrl z mano vred. Padel sem v Dravo, ki je imela takrat -20 stopinj. Pravo ledeno kopanje in nasploh tunkanje. Nisem znal plavat in sem potonil kot kamen v vodo. Pod vodo nisem miroval ampak sem motovilil z rokami in nogami in še glavo sem obračal. Nisem se imel kje za prijet. Izgubljen pod vodo pričofotam na površje, kjer zadiham. Čuden občutek je to kot, da se zbudiš v sanjah in misliš, da sanjaš. Upal sem, da sanjam ampak me je iz teh sanj prebudil Milan, ki se je drl Fredi, pa kaj sem ti reko, zdaj bom pa jaz kriv Čuden občutek krivde sem tud dobil, kriv sem, ker nisem priden, joj, kaj bo mama rekla ko bom prišo moker domu ampak saj nimam šanse, ugotovil sem, da nimam šanse, da pridem iz vode kar tak, spet sem se potunkal, pod vodo nisem slišal Milana ampak sebe, grozen občutek, dojel sem, da bom umrl, vtopil se bom, pa bom lahko taki živel, če sem hin sem hin, mogoče lahko diham vodo, probam malo, skoraj bi se zadušil pod vodo, z bolečino v sapniku sem primotovilo na površje Ah Sem izdavil, kratko zakašljal in spet potonil brez zraka z bolečino v sebi, zdaj sem vedo, da, če bom dihal pod vodo sem gotov, brez diha sem motovilil z rokami in nogami in spet prišel na površje do zraka, počutil sem se kot, da je življenje sedaj pač sestavljeno le še iz tunkanja gor dol gor dol, Milan se je drl Kaj naj naredim Bio je zgubljen, ni blo časa, da bi se mi zdaj smilil, spet sem potonil, pod vodo tuhtam, saj mogoče pa bi lahko tak živel, da bi priplaval na površje, zajamem zrak, grem malo pod vodo in zdaj sem v vodi, brezveze razmišljam, nimam šanse, tak ni možno živet, zunaj ja, tu v vodi pa živijo ribice, mogoče bi me sprejele med sebe, kaj bo pa mama rekla, pa, umrl bom, zares bom umrl, škoda, sem mislo, da se bom lahko poročil, da bom kdaj odrasel, zdaj pa sem sam kriv, da sem glih v toti vodi, eja pa tako življenje, počutil sem se osamljen, pa saj nisem tak sam, to je pač tako življenje, pa kdo je že on, aja, vredi, bom vsaj vido, če bo res name jezen, dobro, ker nisem glih priden, bom se pa popravo, ziher, obljubim, prosim vas ljubi Bog pomagajte, da bom odrasel, da se bom lahko oženo, to bi še rad doživel, da vidim kak zgleda bit oženjen, če je možno, če ni te pač ni, rad vas mam, vse vas mam rad, ljubim, in sem spet pričofotal na površje, preklopo sem se, mislo sem si treba čofotat, tu, zdaj, tak sem bol dugo vuni, in sem bil malce dlje na površju ampak sem spet potonil in spet pričofotal na površje, zadrl sem se Milan Ja Spet sem potonil, pridem na površje Pomagaj zdaj Ja kak Je zatulil od joka, potonil sem in pričofotal vun Daj roko Si nor, bom še jaz not pado Potop in površje Fredi grem po pomoč Ni Tunk in ah kisik Cajta, ni cajta Se je Milan umiro Kaj pa te je Potunkam in odtunkam malce jezen, se mi je zazdelo, da me glih zdaj zafrkava ampak sem se v trenutku pomiro, ker sem verjel, da mi mogoče lahko pomaga sicer… Čas je, da zdaj pomagaš Doli in gori Pri miru bodi Ja Na površju bodi Gulp in ah luft Pomagaj Počasi podrsava bliže, vztrajam kolko se da na površju in čofotam z rokami po vodi in nogami pod vodo Saj pa tu je trdi led, kak si te lahko not pado, pa manj špricaj, če hočeš, da ti pomagam Se je odmikal, ker sem preveč čofotal in sem ga malo pošprical z vodo, sem se umiro in probal manj čofotat, potonil sem, umirjeno pričofotam na površje Roko, prosim Milan He he, zdaj me pa prosiš ha, če me boš pošprico grem stran Globina in zrak Prosim Usmiljeno je reko Oprosti Fredi Ja Milan Daj hitro roko Podam roko, me zgrabi za roko in zgubi ravnotežje, se potunkam, Milan pade preko glave v vodo, pričofotam na površje, pogledam kje je, pričofota na površje še Milan, takoj se zadere Ah, pomagajte In je potonil, ni znal plavat, dolgo ga ni blo vun, ko je pričofotal se je spet zadrl Ah, na pomoč Mislo sem mu rečt, tak plavaj, pa me je že sfalilo ampak sem bil hitro spet gori, da sem se takoj zadrl Tak plavaj Kak Tak In sem čofotal na površju, Milan je med močnim čofotanjem spet potonil, hudo mi je blo zanj, klical sem Milan Ni odgovoril, sem spet potonil ampak mi ni blo več hudo zame, vedo sem, da bom spet prišo do zraka in res sem priplaval na površje, med tem časom naju je tok Drave že malo bolj oddaljil od obale, vidim Milana na levi strani kak čofota, čudno, prej pa je bil na desni, popolnoma sem se umiro, narahlo sem krilim z rokami po površju vode in ugotovo, da počasi plavam na gladini vode, kak super, takoj sem pogledo k Milanu in reko Milan tak plavaj Ni mi odgovoril in je čofotal naprej, mislo sem si al slabo čuje od čofotanja al pa je jezen name, ker je v vodo pado in sem zato kriv Oprosti Milan Ja Fredi Tak plavaj Ni odgovoril, mislo sem si, saj mogoče ni tak jezen, če je prej odgovoril, najboljši, da grem kar vun po pomoč, da mu bojo pomagali, ljubi Bog pazi na njega prosim in sem priplaval do obrežja, se potegnil iz vode in že stal na zemlji, kako olajšanje, nič me ni zeblo, zelo lahkotno sem se počuto, poln moči, stečem po obali, nikjer nikogar, stečem nazaj do roba obale, da Milanu povem, da ni nikogar, da bi pomagal in da bi mu še enkrat pokazal kak naj plava, vidim Milana v vodi kak počasi čofota po vodi Milan tak plavaj In kažem z rokami, ni odgovoril, niti me ni pogledo na obalo ampak gleda desno, pogledam in vidim, da je v vodi še en levo od njega, njega gleda, čudno, kdo je še te not pado, pogledam malo bol totega in vidim, pa kak je te to zdaj, samega sebe vidim v vodi, ziher, pa kak, če sem pa tu kak sem te lahko spet not, pa nisem not tu sem, mi je blo skoro vseeno za samega sebe notri v vodi, študiral sem kak naj zdaj Milana pa oviga sebe še vun iz vode spravim, dobro, plavat tak zdaj že znam, Milanu treba pomagat, toti sam pa bo tak sam vun prišo, če pa znam plavat al pa bom še te totemu vun pomago, čudno ampak ni slabo, zelo vredu je celo, škoda, da sta glih v vodi, bi se lahko tu vuni igrali, opazim toti sebe, da se brez čofotanja počasi vtaplja, joj čofotat bi moral notri, kaj pa zdaj, kaj, če se vtopi, bom ostal zunaj, nimam pojma, pomagat treba, kak, znam plavat, moram nazaj prit v totega sebe, nimam pojma, bom že znal plavat, če zdaj znam, moram nazaj, takoj v hipu se znajdem v vodi s pogledom na obalo med potapljanjem, potonil sem, mi je že blo žao, da sem se vrnil v vodo, pa še tak mrzla in mokra je, zdaj je kak je, ampak kak, aja, saj znam plavat, pričofotam na površje in probam čofotat k obali, ni šanse, joj, to sploh ni plavanje, ugotovim, da nimam pojma o plavanju, se potunkam in pod vodo obračam od motoviljenja z rokami, se vidima z Milanom, umirim se malo, mirno navzgor krili roke kot, da mi kaže kak naj plavam, dober je, kak se je te tak hitro naučo plavat, najraje bi mu reko dober si, rad te mam Milan ampak pod vodo je težko govorit, nasmejan me gleda, mogoče pa to že ve, nasmehno sem se nazaj, moram po zrak, se vidima vuni Milan, pričofotam umirjeno na površje, čakam Milana kdaj bo prišo vun, ni ga, stemnilo se je, kak je hitro noč, Milana pa nikjer za videt, mogoče je tak vun odplavo po pomoč, da ga nisem vido, upam, da bo hitro prišo nazaj, utrujen sem, opazim nad sabo, svetlo je kot na lep sončen dan sicer pa okrog noč, lepa modra svetloba, široka kaki meter do dva, tanka ko las in razpotegnjena na desno, ugotovim, da je modrina zame rešitev ampak kak prit na njo, sem stegno roko proti modrini pa sem se potunkal v temno globino vode, občutil sem strah v temi, pričofotam spet na površje, probam prijet modrino, nisem uspel, spet se že zelo utrujen potopim, pod vodo kar mežim od straha, bojim se teme, doštudiram, da bo to zadnji poskus priti na modrino, ker nimam več moči, da priplavam spet na površje, če spet padem v vodo, z zadnjimi močmi sem pričofotal na površje, utrujeno sem stegno roko proti modrini in pričakoval, da bom spet tokrat zadnjič padel v vodo in se vtopil, naenkrat se znajdem izven vode, ležim, uf, olajšanje, malo mirujem, ker sem utrujen, kje sem, na plavem, previdno se zravnam, ugotovim, da je trdno, niti utrujen nisem več, ni mrzlo ni toplo, čudovito je, kak dobro, uspelo je pa sem že mislo, da bom nazaj v vodo pado, kak je te to možno, nimam pojma, glavno, da sem vuni iz vode, pogledam, če je kje Milan, ni ga nikjer, kam naj grem, pogledam na vodo v svetlobi, ki se je začela počasi temnit, nad vodo sem bil kaki meter in se je hitro dvignilo višje, pazit moram, ker lahko še ki prek padem nazaj v vodo, v tej smeri se mi zdi, da se plavo konča, tam lahko dol padem, grem raje v to smer, ki je videti brez konca, pa bom kdaj prišo do konca, nimam pojma, grem pa pridem kam pridem, od roba sem šel bolj na sredino plavega in hodim po modrini, malo še občudujem res lepo modro barvo po kateri hodim, vidim tud reko skozi modrino kak teče, lepo modro zgleda in se zazrem naprej, le modra ravna pot daleč naprej zavita desno, nad modrino od roba do roba tema, ko prosojen moder hodnik obkrožen z temo osvetljen talno z modro barvo, pa dobro, grem pač kam pridem, škoda, da ni Milan zraven, bi se lahko igrala tak je lepo tu, hodim dolgo, dolgocajtno je gratalo tak sam na na taki dolgi poti, bom kdaj sploh kam prišo, zagledam zelo svetlo svetlobo višje daleč naprej na modri poti, vedo sem, da se tam pot konča, pa dalje, le kaj bo dalje, bom že vido, pa kar daleč je do tja, al ni, sem že tu, ni vrat čeprav svetloba zgleda ko vrata v, le kam, kaj je notri, svetlo je zelo, od svetlobe ni videt nič druga kot svetlobo, lahko padem spet v vodo, če dalje ni poti modre, bi šao naprej al bi tu ostal, tu je varno, pogledam malo postrani toti hodnik, vidim, da je temen, čutim, da se tema od zadaj približuje, sploh nočem naret koraka nazaj niti pogledat, bojim se, da bi spet v vodo padel, čutim kot, da je tema požrla lepo modro pot od zadaj, joj, moram naprej, bo kaj bo, z zaprtimi očmi naredim hiter korak v svetlobo v pričakovanju al padem al obstojim, v svetlobi občutek kot bi nič letel, na mestu letim, odprem oči, gledam navzdol, vidim belo, pa saj ni belo ampak je svetlo ko belo, lahko skozi padem, makaki, pogled zravnam, naenkrat vidim obraz, obstojim ko šokiran od straha, starejši me gleda z nasmehom, strah popusti, omehčam se, pomislim nisem več sam, ljubi Bog hvala, starejši pokima z nasmehom, sedi, vidim, da v objemu pridržuje punčko in fanteka, ki sedita na njem in ob njem so tud otroci, vsi me veselo gledajo, mi je blo malo čudno pred njimi, le kje sem, kdo so toti otroci in kdo je on Jaz sem moji otroci pri nas doma Ja, nimam pojma Kdo si Nimam pojma Dobrodošel odkoder god došel Nimam pojma, po poti iz vode Zelo me je blo sram, počutil sem se tak prazno, umazano, mokrote nisem čutil ampak sramoto Vredi si Fredi, čist in lep Narahlo pokimam, aja, ime mi je kar izpuhtelo, malce me je še blo sram pred otroci, punčka je rekla Res si lep In se nasmejala, fantek je vprašal Se bomo igrali Ja, igrajmo se So govorili otroci, nasmehno sem se jim, vprašujoče sem gledal vse, starejši je rekel Lahko se igraš, kar hočeš lahko delaš ampak žalosten zgledaš, pogrešaš koga Nimam pojma, ja Se nisem mogo takoj spomnit koga pogrešam ampak vedo pa sem, da pogrešam, koga le, ko opazim desno kako prihaja počasi Milan, bal se je, le odkod prihaja, iz vode to že ampak po kiri poti, če sem pa sam bil na poti, ni važno, glavno, da je rešen, vesel sem, ljubi Bog hvala, starejši me prijazno pogleda in pokima in pogleda Milana, ki mirno stoji z pogledom navzdol, počasi je pogledal predse in videl kako je starejši prijazno pokimal, Milan se je vesel nasmejal, ni ga več strah, radosten je, rečem mu Zdravo Milan Pogleda me, pokima in se hitro gre igrat k otrokom, starejši mu reče Fredi te je pozdravo Milan me še enkrat pogleda Zdravo Fredi Pokimal sem Milanu, sem ga mislo še vprašat, če je mogoče še jezen name zaradi vode, pa se je že igral dalje z otroki, verjetno ni jezen, ker zgleda zelo vesel, tak veselega ga še nikdar nisem vido, je kak je, s starejšim se pogledama Povej Nimam pojma, lahko grem domu Nasmehno se je in pokimo Lahko pa si zmeraj z mano tukaj Spomnil sem se stare mame, hudo mi je gratalo ob misli, da me bo pogrešala in ji bo hudo, zajokal sem No, no, saj ni treba jokat, lahko greš domov k mami, ki te ma rada in ti njo, je tak Nimam pojma, ja Takoj sem se umiril in vesel pomislil na staro mamo, ki mi je ko mama Vidla se boma pa ziher, je tak Nimam pojma, vi vete Vem Fredi ljubim te Enako, ljubim, nimam pojma ampak rad vas mam gospod Hvala, zmeraj bom s teboj Prosim, nimam pojma kje bote Me je zanimalo kje se boma videvala V srcu veš Nimam pojma V srcu veš kje si zdaj Nimam pojma, pri vas doma V srcu si pravilno iz srca odgovoril Nimam pojma Res se me boš iz srca v srcu spomnil, takrat Fredi vedi, da sem s teboj v srcu zmeraj Nimam pojma gospod Res si srčkan, kaj si še naj rečema Nimam pojma adijo Nasmehno se je Nimam pojma adijo Fredi Pomežiknil mi je z očesom, svetloba se je trenutku premaknila in se iz vida bliskovito oddaljila, praznino osamljenosti je v tem momentu zapolnila vidna ljubezenska spremljava v življenje, ljubeča spremljava je gratala vidno prozorna, ko se je vid napolnil z žarko temno svetlobo, odprl sem oči v avtu, kjer mi je ženska dajala dihanje usta na usta, vzkliknila je Odprl je oči, živi Gledal sem jo od blizu v oči in pomežiknil Gospod Veselo je rekla Prej sem gospa kot gospod, sem pa tovarišica, ni važno, počivaj zdaj, glavno, da si mi pomežiknil, da živiš Malo se je odmaknila, gledal sem navzgor v lučko na stropu avta, ki je bledo svetla, tak temno je, žao mi je blo, da sem se vrnil v to sivino, zamižal sem, da bi se vrnil v svetlobo in čez čas počasi spet odprl oči, tu sem, zdaj je kak je, življenje je pač treba odživet kakor se živi, dobro, bom mamo vido doma, rad jo mam. Milan Babulc se je vtopil, v Dravi so ga našli meseca aprila, Milan Pirc je za hrabrost prejel od mesta Maribor zlato rožo, ker je rešil življenje otroka. Ljubi Bog hvala za milost, veselim se snidenja z vami v ljubezni. Komentarji (22) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog