V kaj verjamem

ponedeljek, 24. december 2007 @ 05:02 CET

Piše: Dr. Manca Košir

V ŽIVLJENJE, KI JE ČUDEŽ
Jaz, na primer, sploh ne vidim drugega kot čudeže, pa naj hodim po cestah Manhattna
ali vržem pogled čez hiše, strehe proti nebu ali brodim bos po obrežju – tik ob robu vodá
ali stojim pod drevjem v gozdovih ali kramljam podnevi s kom, ki ga ljubim, ali ponoči
spim s kom, ki ga ljubim, ali s kom drugim za mizo sedim pri kosilu,
...
to in vse drugo, vsak in vsi so zame čudeži,
vsi celota, vendar vsak drugačen in na svojem mestu.
Walt Whitman

Tudi jaz ne vidim drugega kot čudeže, ki jih prinaša reka življenja, ko plujem z ladjo in na njen nisem več kapitan, temveč potnik. Popotniku se življenje zablešči v čarni svetlobi, da znotraj žari. In se zgrnejo temni oblaki, da vse obmolkne. Da boli. Tudi to je čudež. Ko boli, veš, da SI. Ko sveti in žari, si oddahneš, se spočiješ v čudežu biti, da potem preneseš potopitev na dno, in zaupaš, da bo kljub vsemu šlo.

Verjamem v človeka, ki mi prihaja naproti. Vem, da je vreden moje pozornosti in da sem jaz vredna njegovega pogleda.
Verjamem, da se lahko zgodi – kdaj pa kdaj, a dovoljkrat v dokaz, da JE – bližina med ljudmi: toplina stika, brbotanje diha. Iz oči v oči, iz ust v usta, iz srca v srce.
Upam in zaupam, d so odnosi med ljudmi edina prostorja, ki omogočajo rast in padec, spust in zmagoviti dvig, ki se na koncu vedno izteče v plapolanje zastave.

Ne verjamem, ampak vem, da je ljubezen močnejša kakor smrt. Ker smrti ni. To vem zato, ker mi je umrl prijatelj za zdravljenje duše. Ker mi je umrl rodni brat. Ker mi je umrl oče – najpomembnejši moški mojega življenja. Poznam jo, belo smrt, prijateljico, mojo najboljšo učiteljico. Vsega me je naučila, kar mora človek vedeti, predem sam zapre oči in se spremeni iz gosenice v metulja.

Odpuščati. Staršem, kadar niso razumeli. Moškim, ker zaradi različnosti niso doumeli. Otrokom, ki še ne morejo in ne smejo vedeti. In samemu sebi, ker storiš, česar nočeš, in ne tega, kar hočeš.

Ukiniti potem. Ker je vse, kar je, zdaj, v tem trenutku. Nanj imam vpliv in lahko izbiram svoje odločitve. Imam možnost, da izrečem, in možnost, da ne povem. Izreci torej! Imam možnost, da se v jezi skuham in možnost, da paro spustim. Spusti potemtakem paro in glej, da z njo koga ne osmodiš do kosti! Imam možnost, da položaj vidim kot problem ali kot izziv. Izberi izziv! Poslušaj glas srca in ne vprašaj za ceno, temveč za smer, ki ti jo kažejo sanje.
Iti. Hoditi. K sebi in k drugim.

Gibljem se v tej končnosti in minljivosti, vedoč, da bom umrla. A nikoli prenehala biti.
Ker je res, da vse mine, ampak v Ljubezni nič ne umre.
Tudi jaz ne.

Manca Košir

0 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Verjeti_Zivljenje_Cudez