Kako preživeti zadnji dan življenja?

ponedeljek, 23. junij 2008 @ 05:02 CEST

(Moj futuristični blog)

Medtem, ko se ljudje radi gredo igrice, kaj bi počeli zadnji dan življenja, ga nekateri tudi zares preživljajo, hropejo in se borijo z zadnjimi dihi in izdihi. Kmalu bo polnoč in mnogi so se skoraj rešili demoklejevega meča, ki je celi dan visel nad njimi in preživeli dan. So notranje izpolnjeni, saj so skoraj z gotovostjo vedeli, da to ni njihov zadnji dan in so ga navkljub vsem strahovom, preživeli mirno in spokojno. Mnogi pa svojo agonijo umirjanja in borbe za preživetje nadaljujejo in se trpinčijo v hudih mukah.

Priznati moram, da me je nekoč kar pošteno vznemiril dan, ki se mi je približal z mojim skoraj zadnjim dihom. Priznam, da me je bila kar groza nad umišljenim življenjskim stanjem o zadnjem dihu in tudi priznam, da sem se zelo obremenila, ker sem pomislila, da bi lahko šlo zares.

Antibiotična alergijska reakcija mi je blokirala dihanje in bitje srca, a s hitro zdravniško pomočjo, je bil problem rešen. Sledilo je testiranje na alergijske reakcije in sedaj vem, kaj smem in kaj ne smem. Ta zadnji dan se mi je zares usedel na srce in tako sem domišljijsko vezala samo sebe na to nadrobnost, da bi mi kmalu zmanjkal zadnji dih. Zagotavljam vam, da občutek ni bil prijeten.

V današnji civilizaciji ni še nihče napisal učbenika kako preživeti zadnji dan in zadnji dih. Kaj je z našim humanizmom narobe? Pride lahko tudi obdobje naravnih ujem, npr., da mesto, v katerem živim, zalije voda ali da pride do rušilnega potresa ali do terorističnega napada, v katerem bi se naključno znašla ali da mi pade meteorit na glavo ali da me prizadenejo strašanske muke pred zadnjim izdihom. Vse je torej mogoče. Nič ni za izkjučiti.

Znajdeš se pred velikim izzivom in se ne smeš vdajati malodušju in kakršnemu koli večjemu usodnejšemu početju, paniki, vse zaradi tistega zadnjega diha.

Ob razmišljanju o zadnjem dnevu svojega življenja, sem brala Andreja Gideja knjigo Zemeljska hrana. To je njegov dnevnik, ki sodi med najvišje oblike literature, za kar mu je bila podeljena tudi Nobelova nagrada. Ko sem postavila sebe v prvo osebo, sem si mislila, da za pisanje dnevnika moraš biti malce premaknjen in narcisoiden, da ga daš v branje ljudem kot izraz svojih hotenj. Običajno dnevnike pišejo pubertetniki ali tisti, ki hočejo s svojimi dnevniki dobro zaslužiti, ker vanje vpletejo tretje, običajno so to javne osebnosti, o katerih opravljivo pišejo. Ljudska radovednost pa uživa ob takšnih zgodbah, v katerih se razpravlja o intimnostih tretjih, še zlasti če so to poznane osebe.

Mislim, da je bil pisatelj Gide kar velik narcis. Dnevnik je vedno brez velikih dokončnih strasti, največja strast je on sam. Če bi Gide n.pr. pisal o zadnjem dihu, bi bil njegov dnevnik poln totalne obsedenosti in kako bi sploh našel svojo misel za opis dneva, ki ga bo še preživel pred zadnjim dihom. Prav neverjetno je, kako skujšajo naše misli in naša čustva ob zavedanju tega zadnjega dne in zadnjega diha reagirati.

Kar groza je lahko človeka, da si mora zatakniti svoj konec za gumbnico trenutnega spomina in pozabiti, da je bil, oditi ali odhajati in se tolažiti, da morda pa ne bo šlo zares. Človek lahko gleda vzvišeno na drugega, ki odhaja in si reče, da je to naravna pot. Nato se živi človek, ki ga še ni oplazil zadnji dih, še poigra s patetičnostjo poslovilnih besed in pogrebnimi žalostinkami in nato na to pozabi. Vendar kaj če te spremljevalka na oni svet pograbi za roko in te pelje skrivnostno prek tanke brvi in ti se ne moreš rešiti belega motovila. To pa že ni enostavna stvar. In se moramo takole nenapovedano vračati v temni čas, skoz meglenice in bogve kam bi te tisto belo motovilo speljalo.

V naši notranjost se je ob misli na zadnji dan življenja razkril, razgalil in nato poniknil v skrivališče bodičasti krt, in sicer v svoj veseli dan teme, zadovoljen, srečen, brez bremena o zadnjem dihu, ki ga je nam naprtil dandanašnji dan v razmišljanje.

V resnici gre za nadrealistično resnično zgodbo.

Včerajšnji dan sem preživela. Danes zjutraj sem se zbudila z zamudo in na steni se mi je popačila Dalijeva ura.

Dihanje je kar v redu. Sobota je. Zunaj je sončno vreme. Razmišljala sem, kako vpliva Eisteinova relativnostna teorija na dolžino življenja in na vračanje nazaj na planet Zemlja.

Bujna domišljija mi je pričarala hipotetično zgodbo, ki bi utegnila biti tudi zares resnična, da bi odletela v vesolje, kjer čas poteka počasneje kot tu na Zmelji. V tem primeru med mano in svetom pregorijo in preperijo vse žice in za dobo tristo let ugasnejo vse luči.

Zanimivo se mi je zdelo razmišljanje, kaj bi v vesolju počela in kako bi planirala svoj povratek nazaj na Zemljo, čez tristo križev, ko nobenega več ne bo živega od tistih, ki jih poznam. Kako bi tedaj reševala svoje psihološke, psihiatrične, osebnostne in socialne probleme po vrnitvi na planet? Energije bi kar bruhale in puhtele iz mene in okoli mene kjer koli bi hodila, ne bi se pa mogla več uskladiti z družbenim življenjem novega časa in ne s popolnoma novo tehnologijo, ki je zavladala svetu. Edino živo bitje iz mojega časa bi bil pes Fido, ki bi z menoj potoval po vesolju, seveda če bi bile za to živalco ugodne razmere za pasje preživetje.

Vse sodobne aparature bi bile skonstruirane tako, da bi mi z nevidnimi kamerami lahko zrle v moje odprto telo in dušo in jaz ne bi bila z ničemer zavarovana. Bila bi popolnoma razgaljena in ranljiva.

Najprej bi se mi ob vrnitvi, ob pristanku na Zemljo, če bi se mi tudi zares odprlo padalo, čez tristo let prikazal Koper, s palmami visokimi do neba, brez senc in okoliške vasice, pozidane z visokimi stanovanjskimi bloki. Tu bi se mi prikazali ljudje z visokimi čeli in majhnimi telesi. Dialog z njimi ne bi bil več mogoč, ker bi jih nagovarjala v arhaični slovenščini, ki je ne bi več razumeli. Morda zato, ker bi govorili nekakšen nov asperanto estas nacia lingva.

Ob prihodu na Zemljo bi mi ti prebivalci rekli: Nimamo niti enega samega dokaza, da si izstopila izven orbite, plavala po vesolju in da si rojena pred tristo leti, davnega leta 19..?.. Poleg tega si pa še prav zabita, saj ničesar ne razumeš. Tvoje sanjarjenje o jutranjih zarjah in cvetočih vrtovih ni prav nič prepričljivo in zanimivo. Tudi pesniške domislice, prek katerih si dohrepenela sonce in svojo dušo, nas prav nič ne zanimajo, ker se za svetlobo in noč, za življenje in smrt, za avanturo in za začetek in konec tvoje iznajdljivosti prav nič več ne zanimamo, ker živimo povsem drugačno kibernetsko življenje, ki ga vodijo občutljive aparture, ki so v zadnjih tristo letih prodrle v zavest ljudi in naše navade.

Mi živimo na robovih medplanetarnih kultur in se ne ukvarjamo več z Evropo, v katero se ti vračaš, ker je postala stvar prazgodovine. Ti pa si prašila svojo dušo med zvezdnim prahom, se bojevala z mlini na veter, ki si se jih spominjala v svoji domišljiji in donkihotovski duši in hočeš sedaj z nekim globljim razumevanjem spremljati, kaj se z nami dogaja in urejati naša življenjska vprašanja po tvoji podobi in zamisli, ki je na planetu že skoraj izumrla.

Mi niti sebe več ne poznamo. Smo polljudje, polroboti. Nimamo skoraj nobenih čustev več in tudi učenjakov, profesorjev, pisateljev, slavnih časnikarjev, tajkunov, duhovnih učiteljev in zajedljivih intelektualcev sploh več ne potrebujemo. Vse počno za nas roboti. Tudi gospodinjstva nam vodijo, nas kopajo, oblačijo, strižejo lase, moškim brijejo brade in nas prevažajo okrog z avtomobili na sončno energijo.

Človeška vrsta postopno izumira, ljudje so zanimivi še samo kot gospodarji robotov. Njihov človeški umski rezervat v možganih je tako majhen, da niti svoje duševnosti ne zaznajo več, potovali so povsem po novih energijah in si ogledovali vezave raznih zapletenih formul v knjigah na drugih planetih, kjer so jih sprejemali kot komični primer strašljive omejenosti in so jih kot neumne, nevredne in neučinkovite predstavnike človeške vrste pošiljali nazaj na Zemljo.

Edini otipljiv dokaz, da so bili nekdaj ljudje, je preklinjanje, sicer so pa jezikovno povsem obubožali. Samo še konfekcijske stavke obvladajo in jih izgovarjajo brez smisla in potrebe. Niti odsvit gozdov in livad ter zasanjanost zelene pokrajine jih več ne začudi in razveseli. Hrane več ne uživajo, ker se priklopijo na novo energijo - žarke "ywxsa2305, ki napolnijo telesa z novo energijsko močjo.

Na ražnjiče, pljučne pečenke v shajanem testu, na flajš makarone, prepelice in artičoke so popolnoma pozabili in jih ne potrebujejo več kot hrano za preživetje. Spoznajo se še edino na svojo edinovrstnost, ki je v vsem postala programirana. Za svojo reprodukcijo se v posteljah več ne gnetejo, temveč prepustijo vse postopkom kloniranja. Njihovo pojmovanje prednikov in zgodovina sta postali povsem mitološki.

Človeka prejšnjih stoletji gledajo le še v muzejih z mrtvoudnim obupom in prezirljivostjo. Compiuterji programirajo nove compiuterje le v arabščini. Shakspearov jezik ne obvladajo več. Filmi, revije in stripi prikazujejo le še življenje robotov, kajti roboti se z vso odgovornostjo soočajo s civilizacijami na drugih plenetih.

Ekologija kot znanost je izumrla, ker nihče več ne onesnažuje okolja. Odrabljene robote izstrelijo v vesolje, kjer se razgradijo ob pokih in se spremenijo v vesoljne meglenice. Tod tavajo kot kakšen panteološki muzej. Z božanstvi, moralo in igrami na srečo ne koketirajo več. Ne znajo se več oceniti ali so plehki ali globoki, mikavni ali zoprni, neumni ali pametni, vredni ali nevredni, učinkoviti ali neučinkoviti. Okrog plavajo kakor suhe odlomljene veje dreves in roboti so postali njihovi maliki.

Razsvetljenost v erotičnih vprašanjih je postala zgodovina, ki nikogar več ne zanima. Ko bom pokazala svoje pesmi in prispevke, ki sem jih objavila, mi bodo ta čudna bitja ljudje - roboti jeznorito rekli, le kaj besedičiš in jezikaš, kaj pleteničiš in gobezdaš! Kaj se vrtiš kot mačka okrog vrele kaše, mi ne razumemo tvojih podmen in namigovanj, tvoje simbolike, tvoje nejasnosti besed in ezopovske zatrtosti. Ne ustvarjaj več pri compiuterjih zmede! Tu imamo samo programe, ki urejajo vse. Tudi normirano zavest ljudi. Compiuterji so tehnična bitja in pika. Takšni razumniki, ki nenehno popravljajo samega sebe, se nadzorujejo, ocenjujejo in izboljšujejo, nas ne zanimajo, ker so compiuterji odvzeli človeku ta primat.

Ko sem napisala to zgodbo, sem si rekla: Zamisli si, da Bog potegne lestev v nebesa in da moram tu ostati; in kaj če vsem ljudem naenkrat v enem samem trenutku potegne z njih vso kožo in da ljudje kljub temu še vedno lahko brez bolečin in bolezni živijo in da ne morejo ničesar več obleči niti obuti. Kam bi z vsemi tovarnami, vso industrijo? Kaj bi to pomenilo?

Izkazalo se je, da se lahko reproducirajo zgolj na znanstven način, ki z reproduktivnimi organi sploh nima nobene povezave, niti jih način naše reprodukcije in seksualnosti ne zanima. Zamislite si, da ljudje ne potrebujemo več nobene hrane, niti vode, niti nobene hiše, ker lahko tako kot živali živimo v miru ves čas kjerkoli na prostem, ker je povsod enaka klima in ni nobene potrebe, da bi, kdorkoli za kogar koli kaj skrbel. Minila bi tudi tekmovalnost in nestrpnost med ljudmi, saj ne bi imeli več nobenih želja in zahtev. Države sploh ne bi potrebovali, ker bi ljudi minila sla po oblasti.

Imamo torej nekaj koristnih iztočnic. Obstajajo tudi razni preroki v vseh religijah in kulturah in ti vsi, od Indijcev do Indijancev napovedujejo obrnitev človeka k sebi, k človečnosti in notranjem razvoju. To kar jaz pišem, jih malo razume, sicer razumejo danes na različnih nivojih zavesti. Če pogledamo štiri tisoč let star odlomek iz Bhagavat Gite, vidimo, da so se ljudje od tega časa naprej le malo, ali skoraj nič spremenili, razen tehnološko.

Črn scenarij iz te futuristične zgodbe se gotovo ne bo uresničil, vsaj za čas našega življenja upam da ne. Želim si, da pride zlata doba, sončna doba, ki bi bila s svojimi ljudmi vred usmerjena k čisti kvaliteti neokrnjenega, pristnega in iskrenega, nepokvarjenega življenja. To je edina pot, ki bo obdržala človeka pri življenju, to je eliksir življenja, ki zaustavi družbo v izumiranju. Začne naj se sekularni obrat, usmerjen v humanizem človeštva, z večjim občutkom za socialo, pravičnost in medsebojno ljubezen med ljudmi in do vsega stvarstva.

Napredek, kakršnemu smo zdaj priča v zadnjih 50 letih je varljiv, ker je enostranski, nosi v sebi blagoslov in obenem prekletstvo, šli smo v enostranosti predaleč v usodno kratkovidnem zanemarjanju kakovosti. Kvantiteta vodi v absurd, saj ne potrebujemo vsega kar proizvedemo, na drugi strani pa krvavo potrebujemo duhovne kvalitete, ki jih zanemarjamo. Nasprotje med dobrim in zlim je izgubilo svoj etični pomen, ker smo nagnjeni v življenje količinske usmerjenosti in smo oglušeli za vrednoto ljubezni, ki je najdražji dar. Upam, da se bodo uresničile napovedi, da prihaja zlata doba.

Na moj črn scenarij pa ne pozabite. Res je, da je bil napisan zgolj zaradi izziva, da razmišljamo, kaj se z nami danes dogaja, in ne zato, da bi vanj verjeli, da se bo prav vse tudi zares tako zgodilo. Vseeno pa .....

Moj futuristični dnevnik:

DNEVNIK 7000

Ura je ena zjutraj, osorej!
Pišem genealogijo utopičnega naključja –
dnevnik prihodnosti, leta 7000:
Neizmerni zbiralnik vesolja je razsvetljen.
Prižig svetih ognjev v templju ni več mogoč.
Na Zemlji ni več za izkoriščanje nobene snovi.
Vse so pošle. Erudit je obmolknil. Nima razlag.
S sporočili sega luč uma v mitični prazačetek.
Vidim znamenja popolne učlovečenosti v duhu.
Zavest skupnosti je ohranjena v nematerialni snovi,
ki za nobeno ceno ne sme preiti v uživanje telesu.
Imam organe za življenje brez hrane.
Sem v letu sedem tisoč! Letim skozi ozvezdje alfa.
Nisem še rojena za življenje izven prostora.
Svet je eksplodiral in se razletel.
Po zakonu relativnosti mi je podaljšano življenje.
Hrepenim po podaljšku uma v tetivo neskončnosti.
Za seboj sem zaprla vrata svojega odhoda.

Pred seboj odpiram vrata prihoda v novo dimenzijo,
ki vključuje le človeški duh v svoje načrte.
Ob mojem prihodu bo diagnosticirana
dekadenca neke oddaljene utrnjene zvezde,
geološka in zgodovinska utemeljenost,
ideološka pripadnost in teorija o malih stvareh!
Sem nesnovno bitje v novi snovni dimenziji
s kolektivnim spominom sile nekega vzgiba.
Hlepim po nebrzdani podobi svoje prabiti.
Samovoljnost in nenasitnost sta ostali
v zamrznjenem stanju pri tistih,
ki urejajo ozvezdja s sedeža.
Poslovila sem se od učenjakov, razsodnikov,
rabljev, vojskovodij in mučiteljev človeštva.
Jadram in veslam na valovih svetlobe,
srečala sem Descartesa, Kanta, Hegla in Pascala.
Pravičnost po drugi svetovni vojni leži na
neki zvezdi, na parah z napisom: neoliberalizem.
Pri beraških redovih frančiškanov sem našla togo,
da sem si ogrnila svoj duh.
Težnost je izničila telo.

Vesoljni zakon je postal humanistični duh
za pračloveka iz Adamovega rebra,
ki raste iz iskre kot univerzalni specifikum.

Duh je osvojil specifično težo Univerzuma
in vstopil v novo stanje, preden ga izženejo
plazilci iz razletenih kosov planeta.
Kleščna sila telesa duši ne zadostuje več.
Duh, oblečen v noč, ki ima samo še oči,
si odrine vrata balkona in majhno lino neba,
se obesi na kristalni lestenec lune
in izpuhteva v stanje perutnic človeškega semena.

Spomini odtehtajo tisočletja bivanja.
Ob misli na češnje in ribez se duhu zaiskrijo oči.

www.tatjana-malec.si

8 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Vznemirjenje_Zadnji_Dih_Zivljenje_Preziv