Pa začnimo: že, ko sem se rodila, je moja stara mama ob pogledu name rekla: » Deklica, če bi le vedela…«
Moja mama je bila zdravnica, imela je tri otroke, jaz sem bila najmlajša. Imam še brata in sestro. Se spomnim, da, ko sem bila mala, sem v sanjah letela preko zvezd na obalo na nek mavrični planet, kjer me je vedno čakala lepa deklica in se z mano pogovarjala. V teh sanjah sem bila zelo srečna… Kar naenkrat so se sanje razblinile in izginile, in tako je bilo tudi v življenju…

Ampak, ko boste brali to zgodbo, morate vedeti, da nisem nikoli pozabila verjeti v Boga, vsako solzo, vsako bolečino sem sprejela z ljubeznijo k Njemu in z vero, da mi stoji ob strani in, da mi bo vedno pomagal, pomagal popraviti napake, ki sem jih naredila…

Glede na to, da je mama bila stalno zaposlena - večino časa sem bila pod budnim očesom 10 let starejše sestre.Ta pa včasih ni izbirala načine vzgoje… Sicer pa je mami bila vedno nežna in razumevajoča z mano, nikoli v življenju me ni udarila, največja kazen zame je bila – njene solze, tega sem se bala najbolj na svetu in tudi zdaj, ko sem odrasla najbolj se bojim, da bi nekoga prizadela do solz… Pa gremo nazaj v mojo zgodbo. Vedno smo živeli skromno ampak sem bila srečna in vesela, če bi le moja sestrica (ki jo sicer imam in vedno bom imela rada ne glede na vse) ne bi me stalno zbadala in zmerjala. Kar kmalu sem začela razumeti pomen besede BESEDA.

Ko sem bila stara 7 let mama je dobila melanom (to je vrsta raka), hvala, da sem bila premajhna in še nisem razumela kaj to pomeni… Nisem mogla dojeti zakaj sestra stalno joče, zakaj brat, ki je sicer bil vedno veder in nasmejan tudi joka, zakaj je prišla stara mama k nam, če živi 300 km stran in še nikoli prej ni prišla k nam na obisk, zakaj mama more oditi v Moskvo in je ne bom videla skoraj 5 mesecev. ZAKAJ? Ko je mama odšla v Moskvo na operacijo sem jo strašno pogrešala, nisem dovolila, da bi zamenjali njeno posteljnino na kateri je spala prej, ker je dišala po mami… Na srečo operacija je bila uspešna, so zdravniki mami podaljšali življenje skoraj na 27 let.

Že v šoli sem se zaljubila fantka, in to je bilo za otroško srce neverjetno, ampak fantek zaradi očeta, ker je ta služil v vojski se je mogel preseliti…Zame je to bil šok, stara sem bila 9 let, zaradi tega »zloma« sem celo zbolela…

Sestra se je poročila, zakon ni bil uspešen, ker je moževa mama stalno vtikala svoj nosek (vsak dan je prihajala k sestri pogledati ali je dobro pospravljeno, ko pa je sestra zanosila tašča je naredila vse, da bi sta šla narazen in tako je sestra ostala sama. Mene je to zelo bolelo, ker sem jo videla vedno objokano. Ok? Porod je bil težak, sestra je dobila zaradi malomarnosti zdravnikov sepso… Trije meseci so se zdravniki in moja mama se borili za njeno življenje, sem mogla eno leto pauzirati v šoli. Pri 10 letih morala sem sama paziti novorojenčka. Svoji nečakinji vedno pravim, da je moja prva hčerka. Morem povedati, da sem tudi sama v tem času prebolela, kar nekaj bolezni… Ni mi bilo jasno to, da takrat, ko sem se pritoževala nad svojim slabim počutjem mi ni nobeden verjel, niso imeli časa zame ter mi niso verjeli, in vedno opazili, da res ne lažem v zadnjem trenutku, ko brez bolnice (v kateri sem preživela tudi kakšne 2 meseca) ni šlo več. Najbolj boli to, kadar ti ne verjamejo. Poslušajte svoje otroke in jim vedno prisluhnite.

Ko se je sestra vrnila iz bolnice, smo odločili, da bo boljše, da živi pri nas, morem pa povedati, da je njen mož ne glede na to, da je vedel prav vse kaj se dogaja in to, da se je njemu rodila hči niti enkrat ni poklical, da bi pomagal, ker se je bal svoje mame (še enkrat o strahu). Ja, sestra in nečakinja je živela z nami, morate razumeti, da je dekle pri 21 letih je bilo zelo nesrečno in… vso svojo nesrečo in jezo stresalo name, nikoli ne izbirala besed, pravzaprav nisem razumela zakaj ne smem se igrati in imeti vsaj nekaj časa zase… Dajte otrokom otroštvo! Verbalni napadi moje sestre so dosegle svoje, ne glede na vse sem bila še vedno 11 let star otrok, kateri se je trudil iz vseh svojih moči pomagati, bil pa je vedno zmerjan (ne od mame, mama je vedno delala) nisem zdržala, nisem imela več solz, najedla sem se tablet, ker se je vse okrog izgledalo le v črni barvi…NIKOLI NE ZANIČUJTE OTROKE, RAJE SE UGRIZNITE V JEZIK! Beseda ima ogromno moč, tega se morate zavedati!
Se spomnim le reševalnega avtomobila in spet - zvezde in potem morje v katerem sem se kopala z delfinom… Dva dni sem bila v nezavesti, na srečo sem preživela. O kako sem začela ceniti življenje! In ne samo svoje.
Kmalu so se začeli spremembe. Sestrinemu možu je umrla mama in… »Jezus pomagaj!« Se je spomnil o tem, da ima ženo. Sestra ga sprejela. So odšli živeti zase.

Nekaj časa tudi zame je nastal mir, končno sem se lahko posvetila sami sebi. Morem povedati, da že v šoli nisem mogla dojeti zakaj so nekateri otroci tako zlobni in nevoščljivi, mi ni bilo jasno!. Zdaj vem, da so otroci posnemajo okolico in družbo v kateri živijo, so kot ogledalo… Niso krivi, so le odsev nas samih.
Najboljši moji prijatelji so bili - knjige in violina. Se spomnim, da sem lahko brala dneve in noči, vedno sem želela čimprej zvedeti kako se bo končala zgodba. Seveda je večina knjig bila o Ljubezni.

Mama se je stalno bala zame, ni me spustila niti na ulico, da bi se igrala z drugimi otroki. Napaka!!! Hvaležna pa sem svoji mami zato, da mi je vedno pustila prosto pot v ustvarjalnosti, sem lahko šivala, kuhala, pač karkoli - brez strahu, ker sem vedela da v primeru neuspeha ne bom okregana. Pustite otrokom, da ustvarjajo brez strahu, to je zelo pomembno!

Moja najboljša prijateljica je bila soseda, ki je živela eno nadstropje nižje… Vedno sem bila vdana in razumevajoča prijateljica, vedno sem branila tiste, ki so bili okregani (smilili so se mi, ker … sama sem bila v tej koži nekaj časa) česa nekateri niso mogli razumeti.
Enega lepega dne sem v knjižnici sposodila knjigo o deklici, ki si je zaradi nesrečnega skoka v reko (voda je bila plitka) zlomila vrat, ostala je živa ampak popolnoma neokretna. Sem bila vzhičena nad silo njenega duha, ker se je naučila risati in pisati z usti ter kljub tej grozni nesreči znala biti srečna. Zanimalo me je le od kod to dekle jemlje moči? Tedaj sem se začela zanimati o Bogu. Morem povedati, da v moji družini o Bogu nobeden ne pogovarjal. Vleklo me je k Njemu. Sem si sposodila vse knjige in brala. V njih sem našla ogromno modrosti in ob branju mi je postajalo lažje, ker sem nekateri stvari začela gledati v drugi luči. Ampak kaj je zanimivo, že od samega začetka sem vedela, da je Bog Edin in da smo vsi hodimo pod »Istim Soncem« in da je pravzaprav vseeno ali je to budistična ali muslimanska ali katoliška vera, vsi smo bratje in sestre, in Bog, ki je nad nami Edin…

Enkrat sredi večera sem kar naenkrat začela jokati, občutila sem neko bolečino v srcu, pred očmi sem imela fantka, ki se je vozil z motorjem in…, da bi se lažje umirila sem začela pisati pesem… In moliti.

Da, mir ni bil dolgim, mami so sporočili, da je njena mama oz. moja stara mama ima raka na želodcu in to v zaključnem stadiju, ko ni več pomoči (stara mama je zame bila kot druga mama). Babi je umrla na moj 17-ti rojstni dan…Za mojo mamo to je bil grozen trenutek. Takšno jo še nikoli nisem videla… Le kaj še vse?...

Dve leti pozneje sem slučajno na rojstnem dnevu prijateljice spoznala fanta…Svet je zame v trenutku dobil nove barve… Imel je oči kot Angelček. Ljubila sem ga tako kot sem le lahko (vedno sem sanjarila o veliki ljubezni…mda), vse je bilo krasno (morem povedati, da sem še vmes končala šolo in se vpisala na univerzo) rodila sem njemu deklico (vedno sem si želela dvojčka, da jima ne bi bilo dolgčas). In zaradi tega sem ob novici, da sem noseča drugič bila zelo vesela (sproti sem še študirala ;)). Mož pa ni bil navdušen nad to novico, celo prizadel me je, je rekel, da tega otroka ne bo imel rad in da ga noče. Tukaj je bistvo!

Prvi 4 meseci nosečnosti sem jokala, ampak sem bila tudi pripravljena na ločitev, otroka pa bi vseeno pustila, le na 5 mesecu se je sprijaznil z dejstvom, in je celo zaželel tega otroka. Sreča ni bila večna… Domov je začel prihajati pozno ponoči, včasih je začel, kar jokati, videla sem, da ima težave, ni pa želel mi teh zaupati. Vedno se je gnal za denarjem, nisem pa mogla razumeti zakaj, za normalno preživetje sva imela prav dovolj. Sem že od otroštva se zavedala, da zlato vsega sveta ne more nadomestiti človeka in da ni srečnejših trenutkov kot so trenutki z ljubljeno osebo. Včasih sem pomislila, da ima drugo, ob tej misli sem začutila jezo ampak potem sem spomnila, da je le »fantek« in sem bila pripravljena ga dati drugi, da bi le bil srečen. Morem povedati, da sem njega resnično brezmejno ljubila…

Globoko v duši pa sem slutila, da nekaj ni prav… stalno mi je ponavljal, da bo kmalu umrl…?
Bil je večer, je že nekaj dni noro deževalo, se je pritoževal, da more popraviti zavore na avtomobilu. Povedal je, da gre k avtomehaniku se zmeniti… Pred vrati sem, kar naenkrat začutila paniko, sem si želela bosa odvihrati za njim in ga na vsak način ta večer spraviti domov. Ampak nisem se poslušala, sem mislila, da so to, le neumnosti… Ure so šli, šli, in šli nisem se mogla umiriti, otrok v meni je brcal vsako uro s točnostjo do sekunde ob pol-treh po noči sem uslišala zvonec na vrata, sem si mislila hvala Bogu, ko sem odprla … sem zagledala dva policaja, nič več mi ni bilo potrebno govoriti… začutila sem kot, da bi vame vsadili tisoče in tisoče nožev… Vse okrog je postalo mrzlo in črno… Skozi meglo sem poslušala policajev, ki so prepovedovali o nesreči v kateri sta izgubila življenja moj mož in 18-letno dekle… Dež, avto, pokvarjene zavore, tirnice, vlak… hčerka se je zbudila in s svojimi nedolžnimi očmi gledala naokrog z nerazumevanjem dogajanja…O, Mama moja draga, hvala ti, da v tem trenutku si bila zraven!

Kakšna je bolečina, ko izgubiš ljubljeno osebo? S katero preživel le slabi dve leti… ni bilo na svetu ničesar, kaj bi to bolečino ublažilo, na nogah sta me obdržala le hčerka in sin, kateri se je rodil nekaj dni po nesreči. Solze, solze, solze… Če ne bi mamina podpora in otroka… in Vera… 7 dni po porodu sem že šla delati, ker doma zame je bilo nevzdržno, vse okrog je kričalo in spominjalo na njega… Na nek čudežni način sem diplomirala. Nisem pa mogla najti miru, smrtno je bolelo. Kako je biti vdova pri 23-tih?...

Tržnica, najboljši možev prijatelj ponuja delo v Sloveniji, kot natakarica, kdaj pa kdaj bo treba kaj zaplesati…Sicer sem bila vedno sramežljiva in skromna deklica… pomislila sem, da odidem samo za en, dva meseca, da se malo umirim in spremenim okolje… Zdaj se zelo dobro zavedam kaj pomeni: "NIKOLI NE REČI NIKOLI!"

Ja, realnost ob prihodu v »delovno okolje je bila popolnoma DRUGAČNA«. Ne, ne iščem krivcev, kriva sem bila sama, ampak morem priznati, da je to bila zame zelo dobra šola za spoznanje človeka kot človeka. Namesto 2 mesecev sem ostala delati v nočnem lokalu 2 leti. Ne sprašujte me kako je to!!!!!!! Povem le, da so to pljunke, brce in brazgotine v srcu… O tem bo naslednja zgodba… Po dveh letih nisem bila več »deklica v oblakih« sem uvidela drugo plat življenja in predvsem resnico, ki je ne najdeš v nobeni iz-med knjig… Ampak to pot sem mogla prehoditi, ker je tako želel Bog. Ker prav tu, mi je pokazal vso moč Njegove Milosti in Ljubezni… Ohranil me je na tej poti, ne glede na vso bolečino, da se ne bi zlomila, da ne bi padla v alkohol ali drogo…

Da bi le našla mir sem privolila v poroko z moškim, v katerega sicer nisem bila zaljubljena, ampak morate vedeti, da sem si mislila, da nobenega ne bom več mogla Ljubiti tako kot prvega moža, ker je bil zame prva uresničena Ljubezen, prvi moški… Priznam, da sem se trudila zaljubiti v novega partnerja in mi je to tudi uspelo, ampak nisem mogla sprejeti nezaupanja, ki ga je meni izkazoval iz dneva v dan, čeprav nisem nikoli dala vzroka… da mi ne bi zaupal. (Ločena sva že nekaj časa in vmes je imel drugo zvezo katera je njemu spet propadla zaradi njegovega NEZAUPANJA!) Bila sem že utrujena dokazovanja, ker največjega dokaza ni upošteval, rodila sem njemu otroka, trudila sem si dobiti službo, da bi njemu bilo lažje. Ampak v vsaki stvari, ki sem jo naredila je videl le črno, kako lahko v belem iščeš črno? In ga tudi najdeš…
Počutila sem se ujeto, ampak ne obupano… Bog je bil vedno ob meni…
Se nadaljuje… (Zgodba je izmišljena, vsako ujemanje z resničnimi dogodki ali osebami je zgolj naključje.)