| Mati in institucije preprečujejo stike, celo pisma, ki so namenjena sinovom, zato jih objavljam javno
TIMOTEJ
Dolgo se že ne vidiva in ne slišiva, zato sem ti hotel par stvari napisati, saj drugače ne morem priti v stik s teboj. Tako te pogrešam, rad bi te objel, dal ljubčka in se s tabo pogovoril. Večkrat stojim pri tvoji novi šoli, da te lahko vsaj za trenutek vidim, ko greš k pouku ali pa se od njega vračaš.
Ker mi je težko pri srcu, stojim za vogalom in te opazujem. Ti me niti ne opaziš, ker se skrijem, saj vem, da ti je tako lažje in ti nočem povzročati nepotrebnih travm. Nočem te prizadeti. Rad te imam in močno te pogrešam! Par krat sem vseeno stal tako, da si me opazil in te popolnoma razumem zakaj tako od reagiraš. Tudi k hiši kjer si sedaj pridem kar pogosto. Tudi tam stojim za vogalom in gledam v okno kdaj te bom opazil.
To počnem zato, ker vem, da ne moreva na igrišče, da ne moreš priteči k meni in me objeti. Oba veva zakaj je tako in ti nisi čisto nič kriv za to. Večkrat te vidim kot ti to misliš. Vedno se mi orosijo oči in začne mi biti srce. Tako rad bi te poklical, ko mi solze spolzijo po licih bi zakričal, a ne morem, ker te nočem vznemirjati in nočem, da trpiš. Preveč te imam rad.
Pogosto se spominjam in premišljujem kako je bilo. Kako sem lahko bil tvoj tati. Samo tvoj tati. Vseh deset let sva bila stalno skupaj. Vozil sem te v vrtec, v šolo, na nogometne treninge, tekme, skupaj sva se učila, se sprehajala, jedla, obiskovala zdravnika, ko si ga potreboval, se pogovarjala, se igrala in celo ko sem imel svoje obveznosti si hotel in si želel, da sva skupaj.
Bila sva nerazdružljiva. Nihče nama ni moral do živega. Bila sva eno. Vedel sem za vse tvoje potrebe, tako da sem opazil tvojo radost in tvojo žalost. Vedno sem ti vse zaupal, ker sem se ob tebi počutil najboljšega prijatelja in h kratu tatu.
Vsak večer predno zaspim pogledam v mapico s tvojimi risbicami, ki si mi jih tako rad risal in kjer hranim tudi tvojo čestitko za 8. marec ( »Tata, rad te imam!«) in tvoje pismo, ki si ga napisal Miklavžu ( »Rad bi živel pri tatu«). Ta dva pisma hranim še posebej zato, ker si ju napisal v šoli v času pouka, ko me ni bilo poleg tebe. S tem mi sporočaš, da me imaš rad in da me nosiš v srčku, tako kot nosim jaz tebe. Ko se zvečer uležem v posteljo mi manjkaš.
Pogrešam te. Sedaj te razumem, ko si mi večkrat pripovedoval, da tudi ti zaspiš s solzami v očeh, ko me ni ob tebi. Sedaj se je to obrnilo in to mi dokazuje, da sva si ista. Spominjam se kako sva se objela predno sva zaspala in se prepustila vsak svojim sanjam. Veliko sva se sprehajala, smučala, obiskovala tvojega bratca Gregija, hodila na tekme, treninge, se igrala, potovala, se kopala na morju in v bazenu, bila na rellyih, v muzejih, živalskem vrtu, bila v bolnici Franiji, se vozila z motorjem, bila v rudniku Velenje in še veliko drugega doživela.
Timotej bili so to lepi trenutki. Spomnim se dne, ko smo se skupaj s tvojim prijateljem Janom vračali iz rokometne tekme EU prvenstva iz Ljubljane. Sedela sta zadaj v avtu in nista vedela da vaju slišim kaj se pogovarjata. Jan ti je dejal kako dobrega tatija imaš in pogledal sem te v vzvratno ogledalce, ter videl tvoj obraz. Bil si ponosen, srečen in vesel, da ti je to potrdil. Godilo ti je.
Ti niti ne veš, da velikokrat, ko si že zaspal, sem sedel na robu postelje in te opazoval. Jokal sem in se spraševal zakaj te ne uslišijo, zakaj ne pustijo, da bi bil srečen in še nešteto zakajev se mi je motalo po glavi. Vse sem delal in naredil zate. Zate, da bi bil srečen. Da bi ti uresničil tvojo željo. Božal sem te po tvojih skuštranih laseh in prosil naj te pustijo na miru, ter naj te uslišijo.
Naj te pustijo živeti. Mene lahko uničujejo in uničijo, a tebe naj pustijo na miru. Rad te imam in vse kar sem počel in počnem, počnem zate! Sam si še premajhen, da bi to razumel. Ne zamerim ti in nisem jezen nate. Rad te imam in ti to dobro veš. Ne dolgo nazaj si me spraševal, če bo lepše, ko bova zmagala. Timi tukaj »zmage« ni. Tukaj so samo poraženci in bolečina.
Prosil si me, da bi šel na sodišče in jim povedal kaj si resnično želiš in naj naju že enkrat pustijo na miru. Mogoče ti tega sedaj ne razumeš, ker si premajhen in nisem ti znal razložiti v kakšnem začaranem krogu sva se znašla. Tudi sam sem težko razumel, a sedaj vem. Če bi se vse še enkrat ponovilo, bi to rešil v par mesecih. Verjemi mi, da tudi sam nisem vedel, da je okrog naju toliko podlih in nesramnih ljudi.
Preveč časa sem upal na pomoč ustanov, ki bi nama morale pomagati, še posebej tebi. Sam sem naredil le to napako, da sem jim verjel in zaupal. Tudi sedaj te skušajo prelisičiti in ne razumem jih, kako ne vedo, da boš tudi sam lahko vse prebral, si ogledal. Slišal na lastna ušesa in razumel. Že čez kakšno leto. Kaj se nič ne bojijo? Nimajo vesti? Nimajo srca? Nimajo morale? Sam veš, da imam vse napisano, da imam vse posneto in argumentirano.
Mogoče boš že jutri vse to videl, vse to razumel in jih poiskal. Poiskal in jih poprosil, naj ne počnejo tega nobenemu otroku ali staršu. Povedal jim boš kako boli, sam pa sem pripravljen vse objaviti in marsikdo bo šokiran. Knjigo že pišem. Pišem jo zate. Zate zaradi tega, ker veliko stvari niti ne veš in bolje je tako. Tudi »tvojo« sedanjo psihologinjo ga.
Faganeli iz Izole imam posneto, ko sem jo kot »tvojo« psihologinjo povprašal po tebi in tvojem stanju. Iz stenograma je jasno in razločno slišati, da mi ni znala povedati kolikokrat si sploh bil pri njej ( dva ali tri krat), ter je zaključila pogovor » ....naveličana sem vas« in prekinila telefonsko linijo. Timi veliko si že doživel in pretrpel, zato bodi tak kot si in vedno sem te učil da imej srce.
Sploh nisem jezen nate, nič ti ne zamerim. Ti si in boš vedno moj sin, tako kot jaz tvoj tati. Vem, da imaš rad oba, mene in mamo. Tako je tudi prav. Tvoja ušesa so morala marsikaj slišati in pri duši te je bolelo. Nemalokrat sva skupaj jokala. Nikoli ne boš razumel zakaj je ta »borba« ( to situacijo si ti tako poimenoval), tako kruta, tako bolna, tako bedna, tako nerazumna, tako težka in skorumpirana. Vedno sem bil pošten do tebe in ti želel vse najboljše.
Vem, da ti to veš, pa čeprav tega sedaj ne smeš povedati na glas. Skušal sem ti uresničiti željo, skušal sem ti pomagati, da bi se ti uresničila, da živiš s tatijem in hodiš k mami na obisk. Želel sem, da te slišijo, da jim ti sam lahko to poveš. Niso ti dovolili, ker bi s tem razkrinkali sebe. Raje so te žrtvovali, a ne dam se. Ne bom dovolil. Ljudje moramo nositi svojo odgovornost. Vem, oblastniki je nimajo. Zato se tako imenujejo. Časi so se spremenili in tudi oni jo bodo morali imeti.
Vedno sem delal tebi v dobro. Kupil sem ti več telefonov, da si lahko imel stik z mamo. Zavedal sem se, da je tako prav in še enkrat bi naredil isto. Drugi bi se morali zamisliti. Bil sem naiven in nisem slutil njenega namena in namena tvojih starih staršev (nono, nona). Ne glede na vse skupaj, imam te rad in želim biti tvoj tata. Pogrešam te in manjkaš mi.
V zadnjem času sem opažal, da si nekako razdvojen. Videl sem to v tvojih očeh. Zaradi tega sem se še več pogovarjal s teboj. Veliko si mi zaupal in kot sem ti obljubil nikoli te ne bom izdal. Tudi napisal ne bom tega, saj ne vem, če boš pismo sploh dobil, če ga boš sam prebral. Ti ga bom pa dal čez čas. Zaupaj mi. To je le moja in tvoja skrivnost in ne dam je iz sebe, nikdar. Vedno sem bil do tebe pošten in iskren. Vem, da to veš. Prav zaradi tega si mi toliko stvari zaupal.
Napadali so naju iz vseh strani. Bil si prisoten, ko me je tvoja nona cukala za lase, ko me je tvoj nono fizično napadel na policijski postaji, ko me je mama pretepla, ko so me policaji napadli ob »tvojem rubežu«, ko me je tvoj stic zmerjal in poniževal, ko so te trgali na policijski postaji stran od mene, .... Ne obsojam te, da si popustil. Nasprotno, ponosen sem nate, da si tako dolgo vzdržal. Dobra štiri leta je dolga doba. Imam te za heroja in vsakemu to povem.
Videl in doživel si preveč. Šele sedaj razumem tvojo željo, ki si mi jo izražal poleti tega leta. Timi, verjemi, da nisem mogel, da mislim, da je boljše tako. Ne bom te izdal in to veš. Zapisal sem si v srce. Kar je v mojem srčku veš le ti in nihče drug. Še enkrat bi ti rad sporočil, da sem ponosen nate. Rad te imam! Sam veš kaj mislim, ko ti napišem, da si številka ena!!! Veliko skrivnosti še imava.
Timi, vem da veš, da ni res kar ti sedaj pripovedujejo in s tem zastrupljajo tvoj srček. Vem, da moraš to tako sprejeti, da ti je lažje in da si vse drugo potiskaš v podzavest. Vem pa tudi, da ne bo dolgo, ko se boš soočil z vsem. Vse si boš lahko prebral, poslušal in si ogledal. Če ne jaz, ti bo vse izročil nekdo. Poiskal te bo in prosim ne zavrni ga. Srček tam je resnica in to je edina resnica. Hočem, da jo veš, da jo spoznaš. Danes poimensko vem kdo je kdo, kdo koga pozna in kdo je ....
Ne bom pustil, da bodo ostali skriti. Midva sva si v vseh teh letih dokazala, kako se imava rada in da naju ne morejo uničiti. Kako sva povezana. To si mi pokazal v zadnjih štirih letih. Pre nekateri tvoj vrstnik tega ne bi vzdržal niti en sam dan, kaj šele leta. Ti si in vem, ker čutim, da v podzavesti imaš še vedno to željo in to hočeš. Rad bi, da se zaradi tega ne sekiraš in želim ti sporočiti, da ti ne zamerim. Tudi zame je bila to neponovljiva izkušnja, ki je nočem več doživeti.
Besede, ki jih v zadnjem času govoriš, niso tvoje besede. Za te besede si premajhen. Nekdo ti jih polaga na srce. To si mi potrdil v septembru tega leta, ko sem te skušal obiskati v šoli za tvoj rojstni dan. Čim si me zagledal, si mi skočil v objem in se stisnil k meni. Zašepetal si mi, da ti je hudo. Žal so naju tudi tokrat takoj razdvojili. Videl pa sem tvoje oči, kako hrepenijo po tistih starih časih. Ja starih časih in verjemi mi, vseeno je bilo lepo.
Po tem so naju skušali razdvojiti tako, da se ti nisem smel približati cela dva meseca.
V svoji duši si začutil nek pritisk, spoznal si, da ljubezen ni čista, ampak pogojena. Če ne boš živel z mamo, bo umrla. Vedno sem ti skušal dopovedati, da to ni res. Če boš tak in tak, ti bom kupila to in to. Če prideš v Koper ti bo dal stric video igrice. Vedno si nasedal in se vračal k meni razočaran. Počutil si se izigranega in nalagan si bil. Igric ni bilo, mama ni umrla. Drugih primerov ti ne bom niti pisal. Takrat nisem vedel kako naj ti to dopovem in razložim.
Bal sem se, da če bi ti karkoli rekel, da bi imel občutek, da te podkupujem jaz. Želel sem da to sam spoznaš. Danes mi je žal in vidim, da sem takrat naredil napako. Moral bi ti razložiti. Res, da sva zadnje čase živela skromneje kot prej, a še vedno vsaj tako kot tvoji vrstniki. Vse kar sem naredil, vse kar sem kupil, vse za kar sem se žrtvoval, vse sem naredil zate. Ni mi žal za nič, ker te imam rad.
Če bi v tistem času vse to vedel, če bi imel vse te dobre ljudi ob sebi, če bi in če bi. Prav zaradi tega danes pomagam mnogim in vidim, da imam prav. Veliko otrok in staršev, tako mamic kot očetov mi je hvaležnih za moje nasvete in pomoč. Midva pa sva bila sam. Nisva vedela kaj je bilo in kaj je prav. Širili so laži. Poniževali so naju. Midva pa sva vstrajala. Ponosen sem nate. Bilo je težko.
Se spominjaš dne, ko sva bila nazadnje skupaj? Tistega dne te je mama poklicala vsaj 30 krat. Tudi sam sem te skušal prepričati, da pojdi z njo na Kopersko noč. Tistega dne nisi imel za biti z njo. Obljubila ti je, da te drugi dan pripelje nazaj in zato si se odločil, da greš. Nisem ti tega branil kot nikoli prej. Nisi se več vrnil. Od takrat se nisva pogovarjala, od takrat ko so nekaj ubili v tebi, te ni več. Zakaj? Timi nisem jezen nate, ne zamerim ti, hočem te le videti in biti tvoj tata.
Ne boj se, saj te ne bom nikamor odpeljal, ne bom te ugrabil, ne bom ti naredil nič od tega kar ti govorijo. Poznaš me, da sem vedno bil tega mnenja, da se dobro vrača z dobrim in slabo s slabim. Torej? Pogrešam te. Prestrašili so te. Ti pa veš kako te imam rad in kakšen sem. Nikoli ti nisem naredil nič takega kar bi te lahko prizadelo. Tudi sedaj ti ne mislim. Sin, moj si. Ne najdem odgovora zakaj je sedaj tako. Kaj so ti naredili? Timi, v vseh teh letih se nisva skregala niti za minutko.
Nikoli nisva bila jezna drug na drugega. Sam veš, da ko si mi kaj uspičil, si se zvečer stisnil k meni in se mi opravičil. Nikoli nisva gojila zamer, nikoli se nisva žalila, nikoli si nagajala. Timi imam željo, da mi boš nekoč povedal kaj se je zgodilo. Prosim te, da ne lažeš, ker to je lahko le kratkotrajno olajšanje in kasneje boli. Bodi tak kot si bil in si. Ne dovoli, da te spremenijo. Super fant si in imam te rad. Kaj bi dal, če bi te lahko samo za trenutek objel in ti šepnil na uho, da te pogrešam.
Zamerim sam sebi, da sem prepozno spoznal tvoj »krik« na pomoč. Prav zato sedaj vlagam vse v pomoč drugim otrokom. Pogovarjam se z njimi, bodrim jih, svetujem jim, poslušam jih in tudi igram se z njimi. Vsi bi te radi spoznali. Sprašujejo me kdaj te bodo videli. Ne vem kaj naj jim odgovorim, ko pa še sam ne vem kdaj se bova videla, se objela in .... Timi, si pozabil, ko si mi dejal; « Tati ti si tako dober in tudi ko bom jaz velik bom pomagal otrokom!«
Nočem, da bi se obremenjeval s tatijem. Poznaš me. Ko mi je najtežje sem najmočnejši! Občutek imam, da se igrajo z mojimi čustvi. Tvoja so zamorili. Ne morejo jih pa uničiti. Lahko jih za trenutek zmedejo in to je tudi vse. Tati te vidi večkrat kot ti to misliš. Se spominjaš zvezdice. Ja, tiste zvezdice o kateri sem ti pripovedoval ob večerih. No vidiš, vidim te. Samo zamižim in že sem s teboj. Točno vem, da se tudi ti večkrat spomniš name, da razmišljaš kaj počnem, a tega ne moreš ali celo ne smeš povedati. Timi vse bo še uredu. Ti nisi kriv da je tako. Besede, ki jih izrekaš niso tvoje.
Preveč dobro te poznam. Pravi Timotej je čustven, pošten, nežen in dober prijatelj. Ponosen sem nate. Oba trpiva, vsak po svoje. Kar čutiva en do drugega nama ne more vzeti nihče. Timi boli me, ko te gledam, ko vidim tvoje igrano obnašanje. Prosim bodi tak kot si. Tak kot si v resnici. Čutim, da si srečen ko me vidiš. Se spomniš tvoje zadnje nogometne tekme?
Ko si pozabil na vse zunanje dejavnike in si se posvetil igri, si me poslušal in sledil mojim napotkom. Timi to si ti! Dobro si branil in ponosen sem da imam takega sina. Vem da me pogrešaš tudi ti. Da se kdaj spomniš name in to mogoče samo za trenutek, trenutek iz ljubezni in ne iz vsiljene sovražnosti, ki so ti jo vcepljali vsa ta leta. Vem, vem in nihče me ne more prepričati v nasprotno, ker to enostavno čutiva, to podoživljava, se tega zavedava. Pogrešava se.
Večkrat srečam tvoje sošolce, tvoje prijatelje, tvoje soigralce. Vsi opazijo mojo žalost, moje rosne oči, a me kljub temu ogovorijo in povprašajo kje je Timo, kdaj se vrneš, ali te bodo še videli. Isto me sprašuje tvoj bratec Grega. Ne vem kaj naj jim povem, odgovorim. Vsi te čakajo ker te pogrešajo. Tudi njim manjkaš. Vedo, da si dober fant, pravi prijatelj, da imaš srce in si vedno pripravljen pomagati.
Radi bi te videli na njihovih rojstnih dnevih, da si na tekmah njihov soigralec, v šoli, da v času pouka poveš kakšno tvojo šalo, da na ulici kakšno uspičite. Timotej šele sedaj vidim koliko si pomenil tudi njim in ne le meni. Grega vsakič gleda kdaj boš iztopil iz avta, kdaj si bosta dala ljubčka, se prijela za rokici in ...... Vsi te imajo radi. Komaj čakajo, da se jim pridružiš.
Timi dobro veš, da se srca in denar ne da inačiti. Ljubezni in sreče se ne more kupiti. Le srcu je potrebno prisluhniti in kdaj kaj potrpeti. Denar je minljiv, ljubezen pa ne. Sam sem se v to prepričal. Zdržal bom in srčno upam, da bo prišel dan, ko si bova stopila nasproti in se objela, ter odpeljala domov. Verjamem v to, ker te poznam. Mogoče ne danes, ne jutri, a bova. Verjamem v to, saj kljub temu, da nisva skupaj se čutiva, tudi sam sanjam tvoj nasmeh, tvoje srečne oči, ter občutim da sva skupaj.
Ne morem razumeti, da si tako majhen in že prestajaš to krivico za katero nisi kriv. Še malo pa boš tako velik, da boš lahko marsi kaj prebral in si ogledal. Tam ne bo laži, tam ne bo manipulacije, tam je resnica. Ta resnica je sedaj taka kot je, taka kot se dopušča posameznikom, da jo prikrojijo kot si oni želijo. Hudo mi je, ker ti ta trenutek ne morem povedati in pokazati, saj želim da si srečen in nočem te prizadeti. Nočem da veš kdo so tisti, ki se ti sedaj dobrikajo, ki sedaj želijo od tebe laži, ki te zavajajo. Čez čas te bo poiskal nekdo in povedal. Resnici se ne da ubežati. Ne še sedaj čez kakšno leto pa že.
Sam svoji bolečini ne morem ubežati. Moram zdržati, pa čeprav boli. Ti si tisti, ki me siliš v to, da bom. Preveč te imam rad, preveč imava skupnega, preveč sva doživela, preveč lahko še imava. Čakam tisti dan, ko boš potrkal na vrata in se vrnil domov. Sam vsak dan stojim pred hišo in strmim v daljavo. Predstavljam si, da te vidim kako prihajaš po cesti in.....
Še zadnjič. Vedi, da te ne bom izdal, da te ne bom ugrabil, da ti ne zamerim, da te imam rad in bi te hočem le videti. Upam, da si srečen in prav je tako, saj si to zaslužiš.
Tvoj tati Samo
Vir: www.drustvo-ostrzek.si |
NE ZAMUDITE
Pismo sinu Timoteju
Prispeval/a: DušanŠ dne ponedeljek, 21. januar 2008 @ 14:45 CET
Pismo sinu Timoteju
Prispeval/a: loti dne četrtek, 24. januar 2008 @ 09:30 CET
Imam jih preko 40. Prvič razvezana pri 23. Z bivšim možem imava 22-letno čudovito hči. 3 leta me je pretepal, da sem bila po bolnicah, me verbalno in psihično poniževal, varal....Z zadnjimi atomi pri 23 sem naredila konec. Odšel je. Blizu ga ni bilo mesec dni. Najina deklica je imela takrat 3 leta. Pogrešala ga je. Poklicala sem ga in prosila, da jo pride pogledat, jo obišče. Prihajal je kakor se mu je zdelo...ob vseh mogočih urah. Bil je slab mož in tudi kot oče daleč proč od ideala...Sodišče je nekaj določilo, pa sem pozabila...pisarili so o nekih vikendih, dnevih, počitnicah, urah...blabla.....Nisem se držala tega, pa ne zato ker bi hotela nagajati njemu, ampak zato, ker sem preprosto vedela, da otrok ni aparat, ki je programiran, da je bitje z dušo in srcem, da ji nimam pravice jemati očeta - kakršenkoli že je. Jaz sem bila tista, ki sem mu težila, pridi jo iskat, pelji jo v kino, pojdi na njen koncert, pojdi z mano na govorilne in roditeljski, pelji jo na morje, pelji jo k svojim staršem....in obratno - njo opominjala; oči ima rojstni dan, piši kartico z morja njegovim staršem in njemu, pokliči ga, da si dobila petico.....okolica me je imela za noro "pa kje si videla, da v takšnih primerih, mati tišči otroka k očetu, ne mu ga dajat, sam preživnino mu nabi maximalno"....le moja mama, mi je na srce položila...nikoli in nikdar ne govori čez njega, čas bo prinesel svoje in vajin otrok ne bo čustvena razvalina in ti boš imela lahko glavo pokonci, žal tega ni dočakala, saj je že pokojna. Naredil mi je toliko sramote, o meni govoril vse mogoče laži, me po cesti zmerjal, ščuval otroka, mi jo pijan "ukradel" iz vrtca, tudi njej naredil sramoto in izjavljal, da sploh ni njegova hči, karto za njen maturantski ples zanj in za njegovo parterico sem plačala jaz in ga malodane na kolenih prosila pridita, otroku bo to ogromno pomenilo...ni prišel, celo naše omizje je jokalo, ko so oznanili ples maturantk z očeti, na pomoč je vskočil moj drugi mož....mislim, da je bil hčerki takrat iztrgan kos srca, imela sta vzpone in padce v svojih odnosih, nikoli pa nisem dovolila, da bi prekinila....saj vem, da je neverjetno, ampak stopila sem čez vse in NI MI ŽAL....čez leta sem dojela zakaj sem vzpostavila "tak red"
...bila sem stara 11 let , ko mi je umrl ati, ni bil idealen, bil je ženskar, rad je popil, glasen, ampak meni je bil DOBER OČE - zelo sem bila navezana nanj ...mami je bila ob njemu pridna, lepa in poslušna srnica....ko ga ni bilo več, je bil iz mene iztrgan kos srca, celo življenje, v vseh mojih mogočih življenskih kalvarijah in situacijah sem ga in ga še neskončno pogrešam, pogrešam njegov optimizem, njegov smeh, pogum, njegov močan objem, njegov žvižg, najine nogometne vragolije (dobro igram nogomet), smisel za humor, srce me boli, ko gledam mojega 11 letnega sina, ko igra nogomet in si zamislim, kako bi bilo, če bi bil ati še živ in bi se lahko z njim preganjal po dvorišču (bil je nogometni sodnik).....toliko je bilo tega in vsega se še danes spominjam v podrobnosti.....kakšen odnos sta imela z mami sem "poštudirala" kasneje, mu določeno obdobje zamerila, kasneje odpustila...ampak to je bil njun odnos...V mislih imam oltar in na eni strani je oče na drugi mami...bila sta si tako zelo različna....a oba moja.....in če pomislim, moškega kot je bil moj ati nikoli ne bi želela imeti za moža nikoli...a za atija, nikogar drugega, tudi če bi mi danes ponudili, da bi bil ati nekdo drug in bi bil še danes živ... oče je en sam, kakršenkoli že, pravico odreči se mu imam samo jaz - njegova hči in nihče drug na tej zemeljski obli!!
...in najina hči pri 22 uspešno zaključuje univerzo (vse reden študij), piše diplomsko nalogo (pred rokom), od septembra je zaposlena in v moji hiši, si je uredila s fantom stanovanje. Z očetom ima dobre stike, čez počitnice je večkrat delala pri njemu, pri opremljanju stanovanja ji je finančno pomagal (televizija, pralni stroj....)...prvi vikend v novem letu pa me je čakalo tako presenečenje, da si ga nisem zamišljala tudi v sanjah....hči me je vprašala, če imam kaj proti, da jo obišče oče s svojo družino (hiša je pač moja, mar ne?!). Priznati moram, da mi ni bilo najbolj prijetno, pa vendar sem pomislila, pa kaj ti je ...valjda jo bo kdaj prišel obiskat...Ja dekle moje kar mirno naj te obiščejo in drugič me ne sprašuj več....dan ko naj bi prišli sem splanirala tako, da sva se s sinom namenila k prijateljem...malce sva bila pozna..in prišli so predno sva odšla....bila sva na vratih, da oddideva, ko je prišla hči in me prosila, da oddidem k njej oziroma, da bi mi oči rad voščil...e boga mi...saj sem skala (što ne ubija jača), ampak "tole pa mi ni sedlo"...ja pridem..vdih izdih ddidem v njeno stanovanje....sredi kuhinje stoji moj bivši mož z največjim šopom rož, kar sem ga kdaj videla (zares-ne v filmu), zraven njegova 80-letna mama z ogromno sliko-akvarel doječa mati z dojenčkom in moja hči z modro žametno škatlico...govor je imel bivši mož...veliko nisem slišala, ker je v meni divjalo, divjalo življenje in solze in ponižanja in ljubezen in odpuščanja in odrekanja in bolečine...slišala pa sem bivšega moža, ki mi je rekel OPROSTI, HVALA TI ZA NAJINO HČI, HVALA, DA SI JO VZPODBUJALA IN VZTRAJALA IN DA SEM NAJVEČJI ČLOVEK KAR JIH POZNA... slišala sem njegovo mamo ko mi je rekla...DA SE VSAK DAN ZAHVALI BOGU ZAME, DA SEM JI DOVOLILA, DA JE LAHKO GLEDALA KAKO JI RASTE VNUKINJA...in slišala sem mojega otroka, ki je rekel MAMI HVALA, DA SI ME VČASIH BRCNILA V RIT, DA SEM POKLICALA OČIJA.....jokali smo vsi glavni akterji v zgornji zgodbi, njegova mama in žena, njegovi otroci, hčerin fant, moj sin.....ni španska limonada...to je moje življenje in NAJINA HČI....in MIDVA imava čudovito hči in JAZ imam pokonci glavo!!
....in drage mame, vse tiste, ki se vam zdim čudna, upilena, zgodba se mi ponavlja, žal mi je spodletelo tudi v drugo...z očkom NAJINEGA SINA greva narazen, gre proč od nas in pomagam mu iskati novo bivališče čimbližje našemu, saj ne dovolim, da se bosta videvala 1x na 14 dni in si v dušo vstavila program za stike.
Še toliko, če bi poslušala socialno službo pred leti....moja hči z očetom ne bi imela stikov že 15 let......in mnoge tiste gospe na socialni (ne vse), obrniti sebi v prid, to kar počnejo mnoge mame je najmanjši problem....ker se ženske-mame ne zavedajo, da so tudi one, kot očetje in otroci le:
Spis št. 12543/08
Datum: 24. 01. 2008
Zadeva:Stiki očeta z otrokom
Vlagatelj: TA PA TA, Trnova pot 99999999, 1204 MUKA
....in potem so otroci hiperaktivni in si grizejo nohte in se težje učijo in jecljajo in delikventni, asocialni...........krog gre dalje...socialni delavci, psihologi, defektologi, psihiatri...
nene saj ni črno belo....lahko se usuje polemika...ampak nekomu, ki je bil v vojni z mnogimi bitkami, ne prodajajte, kako je ležati v strelskem jarku...
Iz vsega srca upam, da bo Tim prebral pismo in upam, da ga prebere tudi njegova mama in morda še kakšna druga mama...
Lep dan želim vsem, pri nas na Notranjskem že sije sonce, dolga sem bila s tem pisanjem, ampak če bom lahko pomagala le 1% enemu otroku je bilo vredno.
Pismo sinu Timoteju
Prispeval/a: danaja... dne petek, 25. januar 2008 @ 22:35 CET
res ti hvala za tvojo izpoved. Sem čakala kaj podobnega; po ganljivem Samovem pismu sem si želela, da bi bila objavljena še kaka drugačna izkušnja … no, pa me je tvoja kljub temu precej presenetila. Vzradostila.
Ganila. - Dati na stran svoja razočaranja, vsa ponižanja … in vedno imeti pred seboj le dobro otroka; vztrajati leto za letom, se dvigati iz novih razočaranj … To pa je ljubezen!
In zrelost in treznost.
Verjamem, da so še take mame kot ti; rada bi verjela, da jih je več kot pa takih, kot je Timotejeva.
In kot si že sama napisala, tudi jaz upam, da bo tako prvo kot tvoje pismo prebrala kakšna mama, ki je zdaj v podobni situaciji in se zamislila.
Težko je govoriti o stvareh, ki jih sam nisi izkusil, pravzaprav je sploh bolje, da se ne, a te tvoje besede bi rada še enkrat izpostavila:
» … ker sem preprosto vedela, da otrok ni aparat, ki je programiran, da je bitje z dušo in srcem, da ji nimam pravice jemati očeta - kakršenkoli že je.«
Vse dobro ti želim in – moj poklon.
Danaja
Pismo sinu Timoteju
Prispeval/a: biserka dne sobota, 26. januar 2008 @ 12:36 CET
Kaj naj dodam?
Ženske, ki preprečujejo stike otrokom s svojimi očeti, so nevedne. Prav tako pa so nevedne tudi socialne službe. Te službe bi morale na prvem mestu odstraniti materam prav to nevednost in jim pojasniti, da preprečevanje stikov očeta z otrokom ne povzroča prijetnih občutkov pri nikomer. Tudi materi sami, ne ustvarja ugodnih trenutkov ob misli na to, da je "dosegla svoje" , preprečila komunikacijo med očetom in otrokom. Matere s tem dejanjem zanikajo obstoj svojega otroka. Otrok pa to začuti. Če v v mislih, besedah in z dejanjem "ubiješ" tistega drugega, ki je tudi prispeval, da si prišel na svet, je položaj jasen. Otrok dobi slabo samopodobo o sebi. Od matere, ki je otrokova vez z ostalim svetom, ki ji najbolj zaupa, pa se nauči škodlivega razdiralništva. Rušenja mostov. Otrok se ne more sam braniti pred škodljivimi vplivi okolice (tudi pred materjo ne), zato je žrtev. Spet ena nevedna žrtev nevedne matere, ki ne ve, kaj je prava pot. Rane si povzročajo znova in znova, ko še stare niso zaceljene.
Mamice, otroku priznajte, da so se rodili zaželjeni in iz ljubezni. Če zanikate očeta (ne dopustite stikov z njim, govorite slabo o otrokovem očetu in njegovi družini ...), zanikate obstoj svojega otroka. Kasneje, ko bo otrok manj neveden in ne več nebogljen, ko bo odrasel, bo slej ko prej dojel, kaj se mu je dogajalo in verjemite, da ne boste lepe v njihovih očeh. Še se lahko izognete neprijetnim občutkom v sebi, ko "nagajate" zaradi tega ali onega svojemu bivšemu partnerju. Otrok vam bo hvaležen sedaj in kasneje, če boste obvladale svoja slaba občutja, ko boste pomislile na bivšega partnerja. Če se vam mamicam ruši svet, ne dopustite, da se tudi vašim ljubljenim bitjem - otrokom. Nič na svetu ne more izbrisati dejstva, da vaš otrok IMA očeta. Nekatere matere so tako brezumne, da bi najraje izbrisale tudi to. Naj se raje vprašajo, če imajo dovolj zdrav odnos do otroka. Saj matere, če so zdrave ženske, ne želijo, da bi bil njihov otrok "luzer" - izguba, ki je z njihovo pomočjo izgubil očeta. Če vam uspe, mamice, preprečiti stike otroka z očkom (razen, če ne gre za zlorabo!), ste dosegle nekaj, kar vam kasneje ne bo v ponos. Otroka pa bo sram in vas bo morda sovražil. Ne zanikajte obstoja svojega otročka.
Če tole prebere le ena mamica, ki preprečuje stik otroka z očetom in dobro premisli ter se razumno odloči, da bo spremenila svoje mišljenje in omogočila stike s človekom, ki ji je poklonil takšen čudež, kot je njen otrok, bo namen tega pisanja uresničen, čas vložen v tole tipkanje, pa ne vržen stran.
Srečno vse mamice in očki s svojimi otročki, pa kjerkoli že ste!
Pismo sinu Timoteju
Prispeval/a: Desiree dne nedelja, 2. marec 2008 @ 18:58 CET
O socialnih službah in drugih, ki odločajo "v dobro" otroka, pa raje ne bi. Imam občutek, da jih večina izkorišča svojo moč zato, da se poigrava s človeškimi usodami. Žalostno.