Kadar sem šel v mladih letih v Komendo na pokopališče, sem šel zaradi stare mame. Umrla mi je, ko mi je bilo poltretje leto. Vse bolj pa se mi zdi, da ni umrla. Samo odšla je prek travnikov. Še vedno jo čakam, da se vrne. V tisti svoji dolgi sivi obleki, z naglavno ruto, zavezano globoko na čelo, v visokih kmečkih čevljih s črnimi vezalkami. Ko se zagledam v spomenik, kjer so izklesane njene letnice rojstva in smrti, se mi zdi, ko da bi zagledal pred seboj list popisanega papirja, na katerem piše ena sama velika beseda: LJUBEZEN.

Bila je še ena tistih slovenskih ženic, ki v življenju ne okusijo nič dobrega. Od rojstva do smrti je garala na kmetiji, se predajala delu od zore do mraka, izgorevala v skrbi za svoje otroke in kmetijo. Vidim jo, kako vneto pere ob potoku, kako se s srpom sklanja nad snopje, kako z burkljami poriva v peč lončeni lonec s kosilom. S svojim možem, mojim dedom, ki pa je umrl prej, preden sem jaz zgledal luč sveta, menda nista imela najbolj prisrčnih odnosov.

Stara mama je garala noč in dan, ded pa je šel raje v gozd na lov. Stara mama je prala in čistila kar naprej, ded pa je posedal ob peči, njuhal tobak in pljuval mastne madeže po belih podnicah. Stara mama je rada imela otroke, ded pa je nad njimi menda samo godrnjal, češ da so le strošek za družino.

Moj ata se je svoje mame, moje dobre stare mame, vedno spominjal z najlepšimi besedami. Nič čudnega zato ni, da je tudi svoje vnuke sprejela z odprtim srcem. Ne vem, ali to povsem drži, toda meni se zdi, da je imela stara mama najrajši prav mene...

"O ti moj mali zvonček!" mi je vedno rekla, kadar sva ostala sama. Ker so bili vsi drugi starejši, imeli pa so dela čez glavo, sva bila s staro mamo prav v njenih zadnjih letih največ skupaj. Ona je šla proti koncu svoje poti, jaz sem se šele postavljal na noge. Ona je hotela z ljubeznijo končati svoje zemeljsko bivanje, sam sem šele iskal korake do prvih spoznanj. Ona je že vse v življenju oddala drugi, sam sem hrepenel dobiti od drugih čimveč.

Stara mama je bila zagotovo ustvarjena posebej zame. Bog ji je samo zato namenil še tistih nekaj let, da bi lahko naučila mene hoditi, da bi me lahko vodila po vrtu sem ter tja, da bi mi lahko pokazala lepi beli svet. Mama je imela preveč dela na kmetiji, stara mama pa se je lahko povsem posvetila najmlajšemu v družini.

Bolj ko premišljujem o stari mami, bolj se mi dozdeva, da jo vidim v pravi luči. Veliko drugega iz zgodnjih let sem pozabil, dobro pa se spomnim njenega odhoda. V sebi je imela previlko ljubezni, da bi jo lahko pozabil, čeprav sem imel komaj dobri dve leti. Samo ljubezen se lahko zareže tako globoko v spomin.

Stara mama je odšla v bistvu trikrat.

Prvič se je ubila, ampak ne povsem zares. Ob dolgih zimskih večerih smo veliko časa prebili za pečjo. Bile so precej hude zime, navadno je ležalo vsaj pol metra snega vse od božiča do velike noči. Najhujši mraz pa je bil januarja. Zato smo prosinec večidel preživeli zapečjo. Mama je šivala, ata je bral mohorske knjige, stara mama pa je grela svoje stare kosti na temenu peči. nekega popoldneva je je na lepem zmanjkalo. Na toplem temenu peči je kakor stara mačka zadremuckala, v spanju se je obrnila na drugo stran in - hop! - odletela s temena navzdol. Mahoma je ni bilo več. Samo zaropotalo je spodaj na klopi ob peči, njeno telo pa je negibno obmirovalo. Vsi smo s strahom pogledali čez rob peči. Si je stara mama naredila kaj hudega? Če je priletela z glavo na rob klopi, se je lahko močno poškodovala.

V hiši, kakor pravimo dnevni sobi s pečjo, je nastala mučna tišina. Le velika stenska ura na storže je presunljivo tiktakala, kakor da bi odmerjala zadnje sekunde moji stari mami.

Na srečo ni bilo tako hudo. Stara mama se je čez nekaj trenutkov ovedela, počasi prestavila svoje okorele noge na tla, stresla z glavo, ko da ne bi mogla verjeti sama sebi, ter rekla:

"No, zdaj sem se pa ubila!"

Pa ji ni bilo prav nič. Ni se ubila, le na hitro se je zbudila. Ata ji je potem svetoval, naj raje leži zadaj za temenom peči, kajti človek v letih, je dejal, nikoli ne ve, kdaj zadremlje.

Drugič je odšla s tega sveta, ko je padla v bunker za vasjo. Po vojni je bilo povsod veliko odkritih bunkerjev. Jame so zevale vsakih nekaj sto metrov. Posebno v gozdu ai moral biti previden. Stara mama me je rada jemala s seboj na sprehode. Njena velika skrb je tudi bila, da je nosila z zelenjavnega vrtička domov vse potrebno za kuho. Bila je blaga duša, rada je imela naravo, zato ji je bilo prav tako v veliko zadoščenje, da smo imeli po njeni zaslugi na mizi vedno šopek travniških, poljskih in gozdnih cvetlic. Pozimi je bila hiša prav zato veliko bolj mrtva. Oživljati jo je bilo treba s pripovedovanjem, že zgodaj spomladi pa sva s staro mamo prinesla prve mačice in zvončke.

Bilo je pred pustom, ko sva imela dvojno nalogo: izkopati bi morala nekaj korenin hrena, sama pa sva se odločila iti še po mačice. Prve so se pokazale zmeraj v Senožetih. Stara mama me je zagrabila za roko in hajdi v Senožeti. Ob strugi, kjer je bilo polno vode samo ob deževju, so zrasle mačice še ob snegu. Prav ob tisti jelševi meji pa je bil tudi globok vojaški bunker.

Stara mama je hodila od veje do veje, jih pripogibala k tlom in lomila drobne končne vejice z mačicami. Te je dajala meni, jaz pa sem stal ob robu in stiskal mačice v rokah v velik šopek. Na lepem se je zgodila nesreča. Stare mame je preprosto zmanjkalo z zemeljske površine. Sama je bila pozneje prepričana, da jo je hotel vzeti k sebi sam ta spodnji. Zanjo je bil tudi ta rogati, ta kosmati, ta grdi.

Ko sem ugotovil, da stare mame na lepem ni več, sem planil v jok. Le kaj se je zgodilo?! Na srečo je kmalu začelo iz jame prihajati glasno žebranje:

"O, Marija Pomagavka, pomagaj mi zdaj in ob moji zadnji uri, amen!"

Stara mama je molila tako srčno in tako na glas, ko da bi bili tam zadaj za nebeškimi vrati vsi do kraja naglušni.

Presrečen sem ugotovil, da stara mama ni odšla daleč stran. Nenavadno je le bilo, da je šla tako globoko v zemljo. Obrisal sem si solze in stekel domov. S kričanjem in vpitjem sem ves razburjen prihitel pred ata:

"Stara mama ... je šla v nebesa... v jelševi meji!" Zmeraj mi je pravila, da bo zdaj zdaj odšla, prav nič pa ni pri tem prikrivala, da resno računa na nebesa.

Ata jo je šel rešit z lestvijo. Nič kaj pretirano ga ni bila vesela. Celo razjezila se je nanj.

"Kaj pa hodiš pome! Že tako je čas, da grem... Sem mislila, da že trkam pri svetem Petru na njegova zlata vrata..." Potem se je zdrznila, se zagledala v moj prestrašeni obraz in me milo pogledala: "No, pa je kar prav, da sem še tu... Zaradi mojega malega zvončka..."

V meni se je razlil blažen občutek, da stara mama noče oditi v nebesa samo zaradi mene.

Tretjič je odšla zares. Ni dolgo odhajala. Nekega večera je rekla:

"Nocoj bom umrla."

In je to tudi v resnici storila. Na sam atov rojstni dan. Čeprav sem imel komaj dve leti in pol, se me poklicali k njeni postelji. Še danes vidim njeno koščeno roko, iz katere so izstopale modre žile. Počasi jo je stegnila proti mojim razkuštranim lasem in se jih nežno dotaknila.

Njene zadnje besede so bile:

"Bodi priden, moj mali zvonček!"

Potem je zaspala. Močno sem bil začuden, da se zjutraj ni hotela zbuditi. Celo več. V hišo so postavili veliko posteljo, nanosili so veliko sveč in cvetja, staro mamo pa položili pod našo veliko Marijino sliko. Zvečer so jo prišli gledat tudi ljudje z vasi. Ležala je sredi tiste visoke postelje, vsa oddana s cvetjem in svečami, roke so ji oklepale črn križec, govoriti pa ni hotela nič več. Niti z mano ne. Začuden sem sedel ob peči v pleteni košari in čakal, da se bo naspala. Pričakoval sem, da se bo zdaj zdaj vzdignila s postelje sredi hiše in da mi bo rekla:

"No, saj še ne bom odšla... Spet samo zaradi tebe... Daj mi roko, greva na sprehod!"

Njene ustnice pa so ostale negibne, njeno telo je ležalo mirno kakor še nikoli, njene roke niso kazale nobene potrebe, da bi se razklenile.

Hudo sem bil razočaran nad njo.

Po pogrebu mi je že prvi dan postalo strašansko dolgčas. Iskal sem jo za pečjo. Ni je bilo. Šel sem gledat za njo na vrt. Nikjer je nisem našel. Stopil sem vse do zelenjavnega vrta. Tudi tam se ni hotela prikazati.

"Stare mame ni več... Položili so jo v jamo..." so mi govorili s sočutjem najbližji.

Sklenil sem zadevo vzeti v svoje roke. Če so jo položili v jamo, pomeni samo, da je v njej, da je šla v nebesa v jelševi meji. Se pravi, da ni res, da je ni več. Vzel sem naš veliki slamnati mesarski cekar in ročno odšel z njim po svojo staro mamo v jamo v Senožeti.

Na ves glas sem jo poklical:

"Kje pa si, stara mama? Oglasi se! Prišel sem pote, da te v cekarju odnesem domov..."

Stara mama pa se ni oglasila. Bil sem razočaran v dno duše.

"Saj vem, da si v nebesih... Brž pridi ven!"

Stara mama se mi je morda hudomušno smehljala izza oblakov, pokazati pa se ni hotela več.

Ob jami sem jo čakal vse do trde noči. Z mrakom so me začeli iskati. Na srečo se je ata spomnil, da sem nekaj omenjal, da bom šel po staro mamo v jamo.

"Ni, ni... Stare mame ni..." sem odkimaval razočarano, po licih pa so mi tekle debele solze.

Ata me je posadil štuporamo. Bolj ko mi je pravil, da so staro mamo položili v drugo jamo, v posvečeno zemljo, na božji njivi, manj sem mu verjel. Stara mama ne bi mogla kar tako oditi nekam drugam. Samo pretentati so me hoteli, ker sem bil tako navezan nanjo.

Dobro vem, da stara mama v resnici ni nikdar umrla. Res je samo odšla prek Senožeti. Nekoč se bo vrnila. Na uho povedano: zdi se mi, da se včasih tudi vrne, le pokazati se noče. In kadar se zazrem v njene življenjske letnice na spomeniku, se mi zdi, ko da sta se tisti njeni zadnji dve leti in pol kakor kaplje ljubezni prelili v moji zgodnji dve leti in pol. Zato stara mama ne bo nikdar umrla. Stare mame ne umirajo, stare mame samo odhajajo in se vračajo.

Če pa je predolgo ni k meni, vzamem v roke veliki slamnati cekar in grem spet ponjo...

Ivan Sivec
http://www.ivan.sivec.net/home/index.php