Resnična zgodba, ki nam jo je zaupala neka ženska: V restavraciji smo bili edina družina z majhnim otrokom. Erika sem posadila v visok otroški stolček ob mizi. Ljudje so jedli in se tiho pogovarjali. Nenadoma Erik glasno zavriska in zakliče: »Zivjo!« S svojimi okroglimi ročicami tolče po ročajih stola. Oči se mu živo svetijo in brezzoba usta so razpotegnjena od smeha, ko se zvija in hihita od veselja.
Ozrem se naokrog in zagledam vzrok njegovega navdušenja. To je bil možakar, sedeč z na pol odpeto zadrgo na hlačah, s čevlji, iz katerih so štrleli prsti, v umazani srajci in z umazanimi, nepočesanimi lasmi. Bil je neobrit, njegov nos je bil prepleten z modrimi žilicami kot zemljevid. Bil je predaleč, da bi zaznali njegov vonj, ampak prepričana sem bila, da je zaudarjal.
Roke so mu ohlapno visele in bingljale. »Živjo, otroček! Živjo, ta velk' fant! Vid'm te, falot!« zakliče Eriku. Z možem si izmenjava pogled: »Kaj naj narediva...!?« Erik se smeje in dalje vzklika: »Zivjo! Zivjo!« Vsi v restavraciji gledajo zdaj v nas, zdaj v možakarja. Stari zavoženec je z mojim lepim otročkom ustvaril nadlogo.
Prinesli so nam hrano in stari prične vpiti čez prostor: »A bos papou toltico? Se gres ku-ku? Glejte, ve kok' se gre ku-ku!« Nihče ni mislil, da je starec všečen. Očitno je bil pijan. Z možem naju je bilo sram. Vsi smo jedli v tišini, razne Erika, ki je skozi ves repertoar navdušujočih starčevih klicev odgovarjal s svojimi glasnimi, vriskajočimi enozložnicami.
Končno smo pojedli in se odpravili k vratom. Mož je šel plačat račun, meni pa je rekel, naj ga z Erikom počakava na parkirišču. Starec je sedel med mano in vrati. »O, Bog, spusti me ven, preden naju z Erikom ogovori,« molim. Ko se mu bližam, obrnem glavo na stran, da slučajno ne vdihnem njegove sape. Ravno ko to storim, se Erik nagne čez moje rame z dvignjenimi ročicami v »opa« položaju. Preden mu uspem to preprečiti, se Erik zaluča iz mojih rok v starčeve. Nenadoma stari, zaudarjajoči mož in moj mali otroček delita svojo bližino. Erik v popolnem zaupanju, ljubezni in predanosti položi svojo drobno glavico na možakarjeva utrujena ramena.
Moški zapre oči in med trepalnicami zagledam solze. Njegove stare, umazane in utrujene roke, zgarane in razbolele, objemajo in stiskajo otročkovo telo in glavico. Nikdar se dve bitji nista v tako kratkem času ljubili tako močno. Stojim kot vkopana. Stari mož dvigne in zaziblje Erika v svojih rokah, odpre oči in ga obrne proti meni. Z ukazovalnim glasom reče: »Dobr' paz'te na tega otroka.« Iz okamenelega grla nekako zamomljam: »Bom.«
Obotavljajoče, nerad in kot v bolečini odmakne Erika od svojih prsi. Vzamem ga, možak pa reče: »Bog vas blagoslou, guspa, dal' ste mi moje božično darilo. Vid'te, guspa, nikol nis'm vidu svoj'ga otroka odraščat... Moja žena in sin sta umrla u automobilski nesreči, k' sta b'la še mlada. In nikol' nis'm mogu tega prebolet.«
V restavraciji smo bili edina družina z majhnim otrokom. Erika sem posadila v visok otroški stolček ob mizi. Ljudje so jedli in se tiho pogovarjali. Nenadoma Erik glasno zavriska in zakliče: »Zivjo!« S svojimi okroglimi ročicami tolče po ročajih stola. Oči se mu živo svetijo in brezzoba usta so razpotegnjena od smeha, ko se zvija in hihita od veselja.
