Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20080304220927715

Tajkun Grandes, Adi in klošarji sreda, 5. marec 2008 @ 05:01 CET Uporabnik: Pozitivke KLOŠARJI - Zleknjeni klošarji na železniški postaji: Adi, zapoj nam pesem o klošarjih! Bravo Adi, al' ga boš spil z nami en šluk. ADI: Nikar me ne vprašajte, krivo bi mi blo, če ga ne bi spil. Bog vas živi! Adi zabrenka in zapoje: Sem klošar, še sam ne vem od kdaj, od vekomaj, se mi že zdi, nič nimam, nič nočem, tako je, pa kaj, nekako vseen se živi. Povsod me dovolj je in ni me nikjer, so klošarske čudne poti, nenehno me vodi v življenju nemir, pijača pa me umiri. Včasih sem tukaj in drugič drugje, popivam brez misli in sanj, nikdar me ne brigajo drugi ljudje in tudi jaz njim sem neznan. Že dolgo odrinjen na stranski sem tir, le veter mi boža obraz, pokriva nebo me al cajteng papir, zbudi pa me sonce al mraz. Ko huda bo zima, bom zmrznu nekje, nikomur ne bo nič hudo, nihče se ne joče, ko klošar umre, morda je še bolje tako. Nikar me ne vprašaj, kaj krivo je blo, zakaj in kdaj tak sem postal, jaz klošar sem bil, klošar sem zdaj in klošar bom zmerom ostal. GRANDES: Ti Kocel, povem ti, da sem kot spoštovan človek stopil iz BMW-eja in tisti v glavo razmršen divji koštrun, glumač in pevec šansonov, me je gledal v oči kot sova, kot hipijevski sin me je vabil na posedanje na železniški postaji s klošarji. Temu površnežu manir, bi vrgel kar šop bankovcev v obraz. Kaj poje o klošarjih, zakaj ne poje o nas spoštovanih in uglednih ljudeh, ki smo obdani s slavo, obiljem in so nas polna usta resničnosti. Lahko bi bil malo bolj odgovoren svojim gospodarjem. Meni stiska srce in ledeni kri, ko vidim kakšni zalegi naši šansoni posvečajo pozornost. KOCEL: Saj veš, da pevec podalpskih šansov ni človek, je zajebant, dela škodo našemu gospodarstvu in našemu poklicu, je stremuh za senzacijami, povezan z demoni in 'folkom' z dna. Kot štor med koprivami je, jaz bi ga kar presekal na dva dela kot je Krjavelj hudiča. In naredilo bi štrbunk. GRANDES: Zadnjič se je poševno sklonil nadme kot senca in klošar je siknil vame: tajkun. Zalega beraška. Mene so zabolele znojnice od dela. KOCEL: Samo zehanje je teh lenuhov, klošarske pijandure, jaz jim trupel že ne bi odtajal s toplimi obroki. Hladno bi ravnal s to drhaljo, zavrženci, smrdljivci, ki se nikoli ne oprhajo. Eden že deset let nosi isto kučmo iz smrdljivega lisičjega krzna, med dlakami v hlačah se mu je pa usmradil dvoglavi klopotec. Tam v Cukrarni ima ta zalega svoje zbirališče in kurbišče. GRANDES: Pusti te zvarke z neostriženimi umazanimi lasmi in smrdljivo brado. Danes sem kupil za milijon Eur delnic. Prav z igračkanjem včasih narediš dober posel. Da vidiš kako se mi je moja, z diamanti nabasana Dasa smehljala in mi rekla, da se bo z veseljem udeležila praznika v troje v novem salonu, s pozlačenim sedlom za seks. Ugajajo ji močni, s konjskimi zrezki hranjeni mladeniči, meni pa mladoletnice, zmožne razgibati ta moj ohlapni ud. Swingeraštvo. Saj veš, da sem od poslov zgaran. Denar prestavljam iz enega računa na drugega. Svežnji so težki kot svinec. KOCEL: Kaj boš s kapitalom, kam ga misliš vložiti. Razmišljal sem o vili in jahti na Floridi. Kako pa misliš strapulirati transakcijo? GRANDES: Imam bolno babico, ki rabi zdravila. Denar bom spravil najprej na Ciper, nato na Bahamske otoke. Tam se dacarji ujemajo z vremenom v Evropi, saj razumeš! Denar bo nato šel k babičini sestri. Imam firmo s slamnato streho, saj se razumeva. Prababico tašče so pokopali v Miamiju. Izgledala je kot stari krokodil. Na vroči soparici so žalovali samo aligatorji. Nakazilo moram sprovesti na »Pompes funebres Arizona» za stroške pokopa in spomenik. Imel sem jo tudi dobro zavarovano pri neki ameriški zavarovalnici. KOCEL: Aha, ti pa dišiš danes po dimu in divjačini. GRANDES: Na Azorih smo pekli oddojke in medveda. Razposlal sem veselo vabilo in piknika se je udeležilo kar lepo število druščine Jet Set. Vadili smo v bojnih in viteških spretnostih in se sabljali, streljali v tarčo in prižigali ognjemet. Neka krava se je zadrogirala in težila. Polival sem jo s šampanjcem, njen moški pa je pil šampanjec iz škornja. Nek kuhar jo je skrtačil, da je lahko zaspala. Igrali smo se pastirje, kavboje in morilce izobčence. Moja Dasa je čepela na drevesu nad bazenom in hotela postali morska volkulja, ognjena bolečina med nogami jo je skelela, ker sem jo odslovil iz njene knežje sobe in pripeljal v posteljo neko razgreto mladenko. Veš malo zabave smo bili zares potrebni. Menedžerski poklic je stresen. Po izčrpanosti rabiš kakšno mlado kravico. KOCEL: Ti stari lisjak, ti pa znaš obdati s svetniškim sijajem svoj račun, kot plamen zgoščenega žara okrog svetnika sta zgoščena tvoja bistrovidnost in bistrumnost. Stara šola ni kaj. Vsako kravo, ki jo spustiš na pašo znaš dobro opitati. Ostal si skoraj brez želja, saj si prenasičen od užitkov. Sem bil v New Yorku na specialističnem zdravniškem pregledu in imam povišan kolesterol in trigleceride. Veš kako porogljiv nasmeh je imela moja petindvajset let mlajša žena in kako me je začela zaničevati zaradi mojega Abrahama. Jo bom dal na čevelj in dobil še mlajšo. GRANDES: Veš, imamo dve vrsti ljudi. Eni uspejo, drugi propadejo. Pastirji brez krav postanejo klošarji. Lastniki krav pa kavboji s cvenkom pod palcem. Najboljši so bili certifikati in krediti zavarovanimi z delnicami. Eni štejejo leta, drugih jih ne štejejo. Z zaponko si pripnejo hlače na brado in pritrdijo flašo na usta, srebajo in jim je vseeno. KOCEL: Sit sem te izgubljene klošarske živine, ki se klati po naših cestah, stavka in dela samo zgago. Koliko te živine je tudi med ženskami. Zaljubljena živina, ki jo izpustiš iz hleva, pa ti dela samo škodo. Zadnjič me je ena v Pleyboyu poštena zasrala, govorila je, da sem prizadet in omotičen ko seksam in da mi uspeva samo, ko ji nalepim 1000 Eur na popek. Zalega babja kako mi je vzela poslovni ugled in osebno dostojanstvo. In koliko denarja sem porabil zanjo, za njeno drogo in pijačo, obleke in nakit. Sedaj se pase z mojimi lepimi oblekami, z Ukrajinkami in Romunkami v Tivoliju, dobila je nekega zvodnika konjskega obraza, da se ji ni treba preveč truditi. GRANDES: Prav imaš, certifikati so bili najboljši. Omogočili so hiter zaslužek. Cela vojska sedanjih klošarjev, brezposelnih in raje je stala pred vrati in mi smo se basali s papirji. Prmejduš, kakšni zlati časi so bili. Z zobmi zagrabiš, stehtaš v skladu z zakonom in nihče ti ne prelomi več miru. Meni se danes trezor med pozlačenimi stenami tako sveti kakor ogenj. Bil je to dober osamoosvojitveni plen, še vojni dobičkarji nimajo boljšega. KLOŠAR: Poslušaj, poslušaj pesem: »Umrla je država!« Pojdimo na pogreb! Prispelo po E-pošti Komentarji (4) www.pozitivke.net