Misel o smrti

petek, 28. december 2007 @ 05:02 CET

Dr. Manca Košir o smrti

Misel o smrti je ena temeljnih človeških. Kako jo razvijate tekom različnih življenjskih obdobij?
Kot otrok o smrti nisem razmišljala. Kot mladenka na pogrebe nisem hotela hoditi – se mi je zdelo, da ljudje na videz lepo govorijo o pokojnem, se delajo, da žalujejo za njim, v resnici pa se je med pogrebom slišalo vse kaj drugega, pogosto opravljanje, kako je kdo grozno oblečen, pa katera je z onim, ki je bil lani z neko drugo … Skratka: opravljanje. To pa je početje, ki meni ni bilo nikoli blizu.

S smrtjo sem se zares srečala  24. aprila leta 1990, v bolnišnici na Golniku. Prihitela sem k prijatelju Marjanu Rožancu, ki me je dopoldne poklical z zagrobnim glasom, da sem sedla v avto in nemudoma pohitela k njemu, najpomembnejši prijateljski duši mojega življenja. Marči me je čakal -- suh in utrujen, z velikimi podočnjaki na izpitem obrazu -- na hodniku bolnišnice, v rokah je pestoval svojo novo knjigo Manihejska kronika.

Ko sva se objela, ni rekel nobene, samo knjigo mi je nerodno potisnil v roke. Sva sedla in jaz sem odprla prelepe platnice ter na prvi strani prebrala: »Sprijazni me s tem vsiljivcem: gledal te bom še tedaj, ko me ne bo.« Razumela sem v delčku sekunde, s svetlobno hitrostjo me je pretreslo sporočilo, da ima Marči raka in da bo kmalu umrl. In res je odšel, bilo je 18. septembra pozno zvečer istega leta.

Darovano mi je bilo šestmesečno spremljanje umirajočega ljubega prijatelja. Vsak dan sem hodila k njemu, ki je zrl smrti v oči, vsak dan. Videla sem ga golega in bosega pred njeno podobo. Gledala sem v obličje brez maske, zrla v oči s pogledom, ki me je zaznamoval za vekomaj. V tistih mesecih sem se ogromno naučila o najusodnejših rečeh v življenju: o ljubezni, odpuščanju, skromnosti in ponižnosti. O hvaležnosti. In bližini, ki je edino pomembna za žive, umirajoče in mrtve. Ker je ljubezen močnejša kakor smrt. Ali, kot uči sufijska modrost: »Tvoje je samo tisto, česar ne moreš izgubiti v brodolomu«.

Čez nekaj let  sem spremljala očeta. Vsak dan sem bila pri njem v bolnišnici, večeri so bili najini obredi zahvaljevanja. Ko je on že dremal,  sem se mu  zahvaljevala za vse, kar mi je kot najboljši oče na svetu dal, kar me je naučil, za kar me je spodbujal, mi zaupal, verjel vame. Večer pred njegovo smrtjo, ko mi je zdravnik rekel, da ni več »kontaktibilen« (To besedo je treba zbrisati iz zdravniškega žargona. Prepovedati! Ker ni resnična!), sem ga držala za roko, ga božala, položila glavo na njegova hropeča prsa in mu povedala zgodbo hvaležnosti od začetka do konca. Kaj vse dobrega je storil zame, za obe moji hčeri. Poljubljala sem njegovi dlani, ki sta varno vodili v vrtec moji mali, da sem jaz bila brez te skrbi. Vem, da me je slišal. Vem.

In potem jih je odhajalo še nekaj meni ljubih ljudi, obiskovala sem jih v času umiranja, poljubljala na veke, ki so zaprle mrtve steklene oči … Ja, mirno lahko rečem: največ v življenju me je naučila učiteljica smrt!

Mislite, da smrt razkrije skrivnost življenja?
Zagotovo je umiranje proces, ki se praviloma odvija v skladu s tem, kako smo živeli. In predvsem – za kaj oziroma za koga smo živeli. Zavedanje smrti osmišlja naše bivanje in smrt je pečat na najgloblji smisel življenja na tem svetu. Zato modri pravijo: »Kakor živite, tako boste umrli«. In če je skrivnost življenja odgovor na vprašanje, KDO SI?, pred obličjem smrti zagotovo slišimo prav to vprašanje. Ne vem pa, koliko ljudi zna odgovoriti nanj … Sama si prizadevam, da bi živela v skladu s tem odgovorom že zdaj in tukaj. Koliko mi uspeva, ja, to bo pa pokazala prav moja smrt!

Mladi (po letih) si ne moremo predstavljati, da tudi nas čaka smrt. To se zdi bolj daleč od daljine. Se vam zdi, da človek z leti stopa bližje k tej predstavi? In kakšna postaja?
Čisto naravno je, da nas smrt vse bolj intenzivno ogovarja, čim starejši smo. Že zato, ker umirajo ljudje, ki prej niso. Naši ljudje! Od Marčitove smrti dalje si izrezujem osmrtnice prijateljev in pomembnih znancev in moj predal je vsak dan bolj poln … Smrt je moja vsakdanja sopotnica, zato sem se tudi pridružila kot prostovoljka društvu Hospic,m ki dela z umirajočimi in žalujočimi. Smrt mi tako postaja vse manj tuja znanka, a skrivnost bo ostala do konca, dokler je ne bom doživela sama. Potem bom pa skušala komu prek sanj in videnj sporočiti, kako je, ha, ha!
Se mi zdi, da se danes mnogi bojijo smrti, da je smrt tabu in to ne le za mlade. Odkar se dogaja v »dislociranih enotah« to, kar se je tisočletja naravno godilo doma, med bližnjimi in z bližnjimi, postaja smrt strah in trepet za mnoge, ki se nikakor ne morejo sprijazniti z dejstvom,d a na tem božjem svetu vse mine, prav vse, celo jaz in ti!

Je spremljanje umirajočega travmatična izkušnja ali je ob tem doživetju prisotne nekaj svetlobe od »luči na koncu predora« tudi za spremljajočega (vas)? Verjetno je kljub razumevanju kroga življenja prisotna neka tesnoba … Kot živimo življenje vsak na svojstven, enkraten način, tako je vsaka smrt enkratna za tistega, ki odhaja in za vse, ki ga spremljajo. Zame – po Milosti, saj vem, po Milosti – spremljanje umirajočega še ni (prosim, naj tudi v prihodnje ne bo!) bilo  travmatično. Travmatična je bila zame hitra smrt, ko se je moj brat ponesrečil v gorah in tako ni bilo priložnosti, da bi se z besedami in objemi poslovila drug od drugega.  Prav zato si tako zase kot za bližnje želim, da bi ne odšli en, dva, tri, brez opozorila in brez slovesa. Tesnobo – vsaj meni – povzroča  neizrečeno, drugo zmorem sprejemati. Zato pa delam na tem, da ne bi ostalo nič pomembnega med mano in ljubimi ljudmi neubesedenega na glas ali na papirju. Izrečem, povem, objamem, poljubim. rečem, rečem vsak dan: »Te lovam!« Da bodo imeli moji dragi polna ušesa in polno srce ljubezenskih izjav. Ker vem, še kako dobro vem, da jih bodo slišali tudi potem, ko mene več ne bo. Kot jaz čutim sleherni dan, da Marči drži besedo in me gleda. Z njim, pa z očetom, bratom, ljubo Slavico, Janezom Bitencem, Janjo, Rafkom … se pogovarjam čez dan, še več pa ponoči, ko ležem spat in z besedami objamem vse, ki jih ljubim, ne glede na to, ali so živi ali mrtvi.

Zdi se mi, da se s tesnobo ob odhodu dragega človeka srečujejo tisti, ki niso mogli ali hoteli izreči besed ljubezni, odpuščanja, sprejemanja. Neizgovorejene besede jih potem žrejo. Tesnoba se naseli tudi v tiste ljudi, ki se smrti bojijo, pa si tega strahu nočejo ali ne zmorejo priznati, še manj, da bi se začeli ukvarjati z njim. Pa bi bilo dobro, zelo dobro, da bi se! Kajti še za časa življenja si je treba odgovoriti na temeljna  vprašanja in med najbolj bistvena za tiste, ki  se smrti bojijo, zagotovo sodi vprašanje, čemu jih je strah.

Obstaja tolažba za svojce ali »Čas zaceli rane« pove vse? Kako v takih trenutkih stojite ob strani?
Čas res celi rane, jih pa nikoli ne zaceli dokončno. In dobro je to! Kajti biti odprt za življenje in ljudi, biti sočuten, pomeni imeti svoje rane, se jih zavedati, trpeti zaradi njih, a biti pogumno soočen s svojo bolečino. Kogar ne boli, kdor ni ranjen, ta ni sposoben empatičnega sodoživljanja tako umirajočih kot tistih, ki žalujejo zaradi njih. Kajti vrata v naše srce so ena sama: skozi ista vrata vstopata bolečina in trpljenje ter ljubezen in radost bivanja. Skozi ista vrata! Če ta vrata zaradi strahu pred tem, da bi nas bolelo, da bi rane ponovno zakrvavele, zapremo, smo hkrati zaprli vrata za bližino in ljubezen. Ampak o tem svojcem pač ne bomo govorili. Največja tolažba je namreč predana tiha in mirna prisotnost, samo biti ob umirajočem, samo biti. Dati  ego v oklepaj, odmisliti svoja pričakovanja, kako naj bi bilo, kaj da bi bilo dobro in prav, ampak odpreti srce za tihi glasek sočlovekove duše, ki govori do trenutka, ko zapusti telo. Pomembna tolažba je tudi nežen dotik, stisk roke, topel in razumevajoč objem. Pisateljica Brina Svit, velika ljubiteljica tanga, mi je povedala, da je slišala za bolnišnice, v katerih umirajoči ljudje, ki še lahko stojijo, plešejo tango! Fantastično! Umirati v objemu in koraku tanga!

Kaj še neodkritega ste ozavestili pri sebi ob sodelovanju z društvom Hospic?
Ogromno sem se naučila na izobraževanjih, ki so prava zakladnica srčnosti in modrosti. Vsem bi priporočala izobraževanje za prostovoljce hospica, četudi to nikoli ne bodo postali. Kajti izobraževanje je zastavljeno tako, da se moramo soočiti sami s seboj zares, globoko. Ker človek, ki ni prisoten v sebi, ki ne zna biti sam s seboj, tudi z drugimi ne more biti, sploh pa ne, če ta drugi trpi in umira.  Posebej dragocene so pri našem izobraževanju vaje in seminarji, kjer se človek pokaže v svoji ranljivosti, saj med nami ni prostora za blefiranje in poziranje. Na teh vajah sem prepoznala tudi delčke sebe, ki se doslej niso postavili na tako natančen ogled. Sem se potem pogovorila sama s seboj, kaj napisala, da sem bolje dojela.

Umirajočega pa sem prek hospica spremljala samo enega. Ko sem videla to hudo bolno in trpečo osebo in njenega obupanega sorodnika, ki sta oba  jokaje prosila višje sile za milostno smrt, sem se tej molitvi pridružila in kmalu se je strašno trpljenje končalo s spokojno, mirno smrtjo. Ponovno sem se prepričala, kako pomembna je vera – pri tem ne mislim na dogamtsko institucionalno pripadnost, na pozunanjeno  tradicionalno obiskovanje nedeljskih maš, temveč na globoko zaupanje, da je vse stvarstvo harmonično urejeno in da je vse prav tako, kot je, da je naše življenje sveto in da je sveta smrt, ki pride ob pravem času, čeprav mi tega kot omejena človeška bitja ne zmoremo razumeti. Znanstveniki ugotavljajo, da ima človek religiozni gen, pravijo, da imamo v možganih »božjo pego«, in kadar zmoremo biti v sozvočju s to globoko vero, takrat je lažje tako umiranje kot žalovanje. Predvsem pa je življenje bolj celovito in polno radostno! Da rečeva kar zdajle – resda se pomenkujeva o smrti, a pravzaprav govoriva ves čas o tem, kaj je pomembno v življenju in za polnino bivanja.

Osamljenost je eden največjih problemov starih. Kdaj in kje vstopi v slehernega človeka in zakaj kar obstane? Še ena človekova stalnica?
Kako težka vprašanja mi zastavljate, draga Taja. Na metre knjig je napisanih o tem, milijoni zgodb ta hip pričujejo o najhujši bolezni sodobne civilizacije – o osamljenosti. Še nekaj desetletji nazaj so ljudje živeli v razširjenih družinah, v plemenskih skupnostih, in tam osamljenosti ni bilo. Današnje atomizirane družine in strahotni individualizem, ki krepi sebičnost in tekmovalnost, terjajo najvišjo ceno: osamljenost. Po tolikih izkušnjah s smrtjo si že upam reči, da je pomembno tako za življenje – saj nas smrt uči prav to, kako naj bi kakovostno živeli! – kot umiranje samo eno: BLIŽINA. Da je ob tebi nekdo, ki te ima rad in imaš ti rad njega. Samo to. Velike hiše, krasni avtomobili, jahte in jadrnice, kile dragocenega nakita, polne omare prestižnih oblačil – tega pač ne pogrešamo, ko zapiramo oči pred podobami zunanjega sveta. Samo kar je globoko v nas, v naši duši in srcu, samo to nas spremlja. In če tam ni ljubezni, odhajajo ljudje osamljeni, strti in nesrečni. Za ljubezen pa je potrebno – garati! Ljubiti je težko delo, najtežje, a tudi edino zares vredno celega človeka.

Se vi počutite bolj osamljeni kot pri tridesetih?
Kje pa, nikakor! Najbolj osamljeno in tujo sebi in svetu sem se počutila kot otrok, z odraščanjem mi je šlo na boljše – čeprav se mi zdajle zdi, da bolj osamljena kot takrat, ko sem bila srečna žena poročena, pravzaprav nisem nikoli bila – zdaj sem pa že na konju! Kajti za to, da sem zadovoljno bitje, ne potrebujem ničesar zunanjega, od nikogar ne pričakujem, da me bo osrečil in izpolnil moje želje. Saj teh praktično niti nimam več! Le da bi bili moji ljubi zdravi, to si želim, saj vem, da vse drugo že imamo: bližino, ljubezen, pripadnost. In še nekaj me dela radostno: da ljubim na čisto poseben način.  Ne samo tega ali onega, to in drugo, jaz sem v stanju ljubezni skoraj non – stop. Kjer pa je ljubezen, tam ni strahu in ni osamljenosti. O, Bogu hvala za to radostno stanje, ki sem ga dosegla v zrelih letih, zato si tudi za sekundo ne želim, da bi bila kdaj stara manj, kot sem, in da bi imela manj (tudi bolečih) izkušenj, kot jih imam. Stara slovenska popevka je tudi moja osebna himna: Življenje je lepo, če ga živiš, kot ponuja se samo, in ne če ti ga spremeniš.

Prvi november in vse, kar sodi zraven. Boleči spomini, nostalgična občutja, vera v prostranstva onostranstva ali nepotreben praznik več?
Kot sem vam že rekla – jaz sem s svojimi umrlimi ljudmi vsak dan. Včasih se vozim s kolesom po mestu, pa me kolo kar samo pelje na Žale, da poklepetam z očetom, pomaham bratu, pomižiknem Marčiju, zavzdihnem zaradi njegove ljube Janje, za katero se še kar ne morem navaditi, da je umrla, tako hitro je odšla, in zadanje dneve nisem bila ob njej, kar mi je še zdaj čudno … Prvega novembra kot obiskovalnega dne na grobovih pa nimam rada: s pokojnimi rada gojim intimno bližino, ki ob navalu na pokopališče ni možna. Bom pa z vnučko, s katero bova letos za prvega novembra v daljnih toplih krajih, zagotovo obiskala leseno odprto cerkvico ob jezeru, pogovarjali se bova o njenem dedku, pa že stotič o tem, kako mi morajo ob umiranju prirediti vsi moji dragi kulturni večer pa postaviti lesen stolček na grob, da se bodo prišli pogovarjat z menoj, kadar jih bo kaj težilo … Kajti jaz se bom zagotovo pogovarjala z njimi tudi po tem, ko bom umrla. Zagotovo. Saj se tudi moji pokojni z menoj! Marči mi reče, potegni tretjo knjigo z druge police levo, odpri jo, še malo, poglej drugo vrsto zgoraj … in tam piše točno to, kar je Janja hotela vedeti, denimo, in me je zato poklicala po telefonu, daj, ti vprašaj Marčita, tebi bo hitro odgovoril … Ko smo se odpravljali na potovanje v Mehiko, je oče prišel dve noči v sanjah na obisk in mi je dal odličen nasvet za pot, vsi smo mu bili hvaležni. Prav fascinantno je bilo, a nimate prostora, da bi vam pravila …

Indijski modrec Osho trdi, da sta smrt in seks iskalca, ki sta globoko povezana. Tudi v astrologiji sta smrt in seks združena v osmi hiši. Kje bi ju združili (če sploh bi)?
Bom samo ponovila, kar sem izrekla pred desetletjem in več, pa kar sem letos predavala na srečanju tantrikov na Rabu (in o tem napisala kolumno za Obraze): »Seks je srečanje z Bogom«. Seks kot predajajoče ljubljenje, kjer mene več ni, saj sem vsa v tebi, in tebi ni več, ker si ves v meni, oba pa sva v objemu Absolutnega, ki vse presega, tudi najino spolno združitev… Eto moje pesmice o tem: Iz svojega telesa sem se v tvoje položil,/ dvignil dušo na višjo raven./ Za Eno sem delal, ko sva se ljubila,/ v množini različnosti./ Da sem jaz ostal in se ti ohranila,/ v svetlobi skupne Luči. Po taki ekstazi seveda pride »majhna smrt«, kajti v tej celovitosti in polnini, v Enem, nam preprostim ljudem ni moč ostati. Toda ko smo prišli enkrat na okus, na okus te absolutne Ljubezni, smo zaznamovani po tej Lepoti in Resnici za vekomaj.

Izgleda, kot da leta pri vas ne tečejo. Kapljica koga ali česa vsak dan? In STOP znak komu ali čemu vsak dan?
Hvala za kompliment! Ga prav rada sprejmem, saj se mi zdi, da smo Slovenci štorasti tako pri dajanju komplimentov kot pri sprejemanju. Sama šele nekaj let z odprtim veseljem rečem hvala, še nekaj let nazaj bi se izmotavala, češ, saj ni tako, to se vam samo zdi in podobne traparije. Zdaj pa vzamem, oj, kako radostno vzamem: komplimente in druge reči. Predvsem energijo dobrih ljudi, s katerimi sem obkrožena. Veliko hodim po Sloveniji, se pogovarjam z ljudmi, in praviloma se vsa  naša srečanja končajo z rahlo motnimi očmi od solzic ganjenosti in s toplimi objemi, ki si jih podelimo. Sprejemam potemtakem. STOP pa še ne znam reči. In tudi ne vem, če moram to znanje sploh osvojiti. Kajti, kadar grem kam težko, ker sem recimo utrujena, saj imam včasih tudi po tri prireditve (ne pozabite na naše študijske krožke Beremo z Manco Košir in številne prireditve, ki jih vodim pod to blagovno znamko),  na dan, takrat, prav takrat je potem najlepše. Kot bi me Vesolje nagradilo z zlatim prahom zato, da sem dvignila svojo rit, čeprav se mi ni ljubilo. Ko pravim zlati prah, mislim metaforično in dobesedno. Ja, je že padel name, čisto zares!

Ste kdaj razmišljali, kakšne smrti si želite ali si zaradi vraž tega ne dovolite?
Ne samo, da sem razmišljala, že tudi vsa navodila sem dala obema hčerama in vnukoma. Mi se o smrti pogosto pogovarjamo, tudi napisala sem že kar nekaj o tem, na večini javnih pogovorov govorim tudi o smrti. Pojma nimam, da obstajajo kakšne vraže, da se ne bi smelo reči, kako si želiš umreti. Pa tudi če bi obstajale! Saj pravijo, da je številka 13 prinašalka nesreče, zame je pa to najbolj srečna številka, ki jo imam tako rada, da sem milo prosila svojo Tino, naj se kljub drugačnemu datumu rodi 13. Ko je – pozor, rodila se je popolnoma sama, ko je babica dvignila rjuho, je Tina ležala med mojimi nogami – sem najprej vprašala, koliko je ura. So rekli: 23 in 58 minut. Bravo, Tina, sem zavpila in se zjokala od sreče, da nama je uspelo. Tudi vnuk se je rodil 13. itd. Skratka, kar je za enega znamenje nesreče, je lahko za drugega znamenje sreče. Odvisno od tega, kdo si. Bodite brez skrbi, da nas teta Smrt odlično pozna! Zato je 1. november zelo pomemben praznik, vreden, da ga v svojem srcu pozorno obeležimo.

2 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20071209221434819