| Dr. Manca Košir o smrti
Misel o smrti je ena temeljnih človeških. Kako jo razvijate tekom različnih življenjskih obdobij?
 Kot otrok o smrti nisem razmišljala. Kot mladenka na pogrebe nisem hotela hoditi – se mi je zdelo, da ljudje na videz lepo govorijo o pokojnem, se delajo, da žalujejo za njim, v resnici pa se je med pogrebom slišalo vse kaj drugega, pogosto opravljanje, kako je kdo grozno oblečen, pa katera je z onim, ki je bil lani z neko drugo … Skratka: opravljanje. To pa je početje, ki meni ni bilo nikoli blizu.
S smrtjo sem se zares srečala 24. aprila leta 1990, v bolnišnici na Golniku. Prihitela sem k prijatelju Marjanu Rožancu, ki me je dopoldne poklical z zagrobnim glasom, da sem sedla v avto in nemudoma pohitela k njemu, najpomembnejši prijateljski duši mojega življenja. Marči me je čakal -- suh in utrujen, z velikimi podočnjaki na izpitem obrazu -- na hodniku bolnišnice, v rokah je pestoval svojo novo knjigo Manihejska kronika.
Ko sva se objela, ni rekel nobene, samo knjigo mi je nerodno potisnil v roke. Sva sedla in jaz sem odprla prelepe platnice ter na prvi strani prebrala: »Sprijazni me s tem vsiljivcem: gledal te bom še tedaj, ko me ne bo.« Razumela sem v delčku sekunde, s svetlobno hitrostjo me je pretreslo sporočilo, da ima Marči raka in da bo kmalu umrl. In res je odšel, bilo je 18. septembra pozno zvečer istega leta.
Darovano mi je bilo šestmesečno spremljanje umirajočega ljubega prijatelja. Vsak dan sem hodila k njemu, ki je zrl smrti v oči, vsak dan. Videla sem ga golega in bosega pred njeno podobo. Gledala sem v obličje brez maske, zrla v oči s pogledom, ki me je zaznamoval za vekomaj. V tistih mesecih sem se ogromno naučila o najusodnejših rečeh v življenju: o ljubezni, odpuščanju, skromnosti in ponižnosti. O hvaležnosti. In bližini, ki je edino pomembna za žive, umirajoče in mrtve. Ker je ljubezen močnejša kakor smrt. Ali, kot uči sufijska modrost: »Tvoje je samo tisto, česar ne moreš izgubiti v brodolomu«.
Čez nekaj let sem spremljala očeta. Vsak dan sem bila pri njem v bolnišnici, večeri so bili najini obredi zahvaljevanja. Ko je on že dremal, sem se mu zahvaljevala za vse, kar mi je kot najboljši oče na svetu dal, kar me je naučil, za kar me je spodbujal, mi zaupal, verjel vame. Večer pred njegovo smrtjo, ko mi je zdravnik rekel, da ni več »kontaktibilen« (To besedo je treba zbrisati iz zdravniškega žargona. Prepovedati! Ker ni resnična!), sem ga držala za roko, ga božala, položila glavo na njegova hropeča prsa in mu povedala zgodbo hvaležnosti od začetka do konca. Kaj vse dobrega je storil zame, za obe moji hčeri. Poljubljala sem njegovi dlani, ki sta varno vodili v vrtec moji mali, da sem jaz bila brez te skrbi. Vem, da me je slišal. Vem.
In potem jih je odhajalo še nekaj meni ljubih ljudi, obiskovala sem jih v času umiranja, poljubljala na veke, ki so zaprle mrtve steklene oči … Ja, mirno lahko rečem: največ v življenju me je naučila učiteljica smrt!
Mislite, da smrt razkrije skrivnost življenja?
Zagotovo je umiranje proces, ki se praviloma odvija v skladu s tem, kako smo živeli. In predvsem – za kaj oziroma za koga smo živeli. Zavedanje smrti osmišlja naše bivanje in smrt je pečat na najgloblji smisel življenja na tem svetu. Zato modri pravijo: »Kakor živite, tako boste umrli«. In če je skrivnost življenja odgovor na vprašanje, KDO SI?, pred obličjem smrti zagotovo slišimo prav to vprašanje. Ne vem pa, koliko ljudi zna odgovoriti nanj … Sama si prizadevam, da bi živela v skladu s tem odgovorom že zdaj in tukaj. Koliko mi uspeva, ja, to bo pa pokazala prav moja smrt!
Mladi (po letih) si ne moremo predstavljati, da tudi nas čaka smrt. To se zdi bolj daleč od daljine. Se vam zdi, da človek z leti stopa bližje k tej predstavi? In kakšna postaja?
Čisto naravno je, da nas smrt vse bolj intenzivno ogovarja, čim starejši smo. Že zato, ker umirajo ljudje, ki prej niso. Naši ljudje! Od Marčitove smrti dalje si izrezujem osmrtnice prijateljev in pomembnih znancev in moj predal je vsak dan bolj poln … Smrt je moja vsakdanja sopotnica, zato sem se tudi pridružila kot prostovoljka društvu Hospic,m ki dela z umirajočimi in žalujočimi. Smrt mi tako postaja vse manj tuja znanka, a skrivnost bo ostala do konca, dokler je ne bom doživela sama. Potem bom pa skušala komu prek sanj in videnj sporočiti, kako je, ha, ha!
Se mi zdi, da se danes mnogi bojijo smrti, da je smrt tabu in to ne le za mlade. Odkar se dogaja v »dislociranih enotah« to, kar se je tisočletja naravno godilo doma, med bližnjimi in z bližnjimi, postaja smrt strah in trepet za mnoge, ki se nikakor ne morejo sprijazniti z dejstvom,d a na tem božjem svetu vse mine, prav vse, celo jaz in ti!
Je spremljanje umirajočega travmatična izkušnja ali je ob tem doživetju prisotne nekaj svetlobe od »luči na koncu predora« tudi za spremljajočega (vas)? Verjetno je kljub razumevanju kroga življenja prisotna neka tesnoba … Kot živimo življenje vsak na svojstven, enkraten način, tako je vsaka smrt enkratna za tistega, ki odhaja in za vse, ki ga spremljajo. Zame – po Milosti, saj vem, po Milosti – spremljanje umirajočega še ni (prosim, naj tudi v prihodnje ne bo!) bilo travmatično. Travmatična je bila zame hitra smrt, ko se je moj brat ponesrečil v gorah in tako ni bilo priložnosti, da bi se z besedami in objemi poslovila drug od drugega. Prav zato si tako zase kot za bližnje želim, da bi ne odšli en, dva, tri, brez opozorila in brez slovesa. Tesnobo – vsaj meni – povzroča neizrečeno, drugo zmorem sprejemati. Zato pa delam na tem, da ne bi ostalo nič pomembnega med mano in ljubimi ljudmi neubesedenega na glas ali na papirju. Izrečem, povem, objamem, poljubim. rečem, rečem vsak dan: »Te lovam!« Da bodo imeli moji dragi polna ušesa in polno srce ljubezenskih izjav. Ker vem, še kako dobro vem, da jih bodo slišali tudi potem, ko mene več ne bo. Kot jaz čutim sleherni dan, da Marči drži besedo in me gleda. Z njim, pa z očetom, bratom, ljubo Slavico, Janezom Bitencem, Janjo, Rafkom … se pogovarjam čez dan, še več pa ponoči, ko ležem spat in z besedami objamem vse, ki jih ljubim, ne glede na to, ali so živi ali mrtvi.
Zdi se mi, da se s tesnobo ob odhodu dragega človeka srečujejo tisti, ki niso mogli ali hoteli izreči besed ljubezni, odpuščanja, sprejemanja. Neizgovorejene besede jih potem žrejo. Tesnoba se naseli tudi v tiste ljudi, ki se smrti bojijo, pa si tega strahu nočejo ali ne zmorejo priznati, še manj, da bi se začeli ukvarjati z njim. Pa bi bilo dobro, zelo dobro, da bi se! Kajti še za časa življenja si je treba odgovoriti na temeljna vprašanja in med najbolj bistvena za tiste, ki se smrti bojijo, zagotovo sodi vprašanje, čemu jih je strah.
Obstaja tolažba za svojce ali »Čas zaceli rane« pove vse? Kako v takih trenutkih stojite ob strani?
Čas res celi rane, jih pa nikoli ne zaceli dokončno. In dobro je to! Kajti biti odprt za življenje in ljudi, biti sočuten, pomeni imeti svoje rane, se jih zavedati, trpeti zaradi njih, a biti pogumno soočen s svojo bolečino. Kogar ne boli, kdor ni ranjen, ta ni sposoben empatičnega sodoživljanja tako umirajočih kot tistih, ki žalujejo zaradi njih. Kajti vrata v naše srce so ena sama: skozi ista vrata vstopata bolečina in trpljenje ter ljubezen in radost bivanja. Skozi ista vrata! Če ta vrata zaradi strahu pred tem, da bi nas bolelo, da bi rane ponovno zakrvavele, zapremo, smo hkrati zaprli vrata za bližino in ljubezen. Ampak o tem svojcem pač ne bomo govorili. Največja tolažba je namreč predana tiha in mirna prisotnost, samo biti ob umirajočem, samo biti. Dati ego v oklepaj, odmisliti svoja pričakovanja, kako naj bi bilo, kaj da bi bilo dobro in prav, ampak odpreti srce za tihi glasek sočlovekove duše, ki govori do trenutka, ko zapusti telo. Pomembna tolažba je tudi nežen dotik, stisk roke, topel in razumevajoč objem. Pisateljica Brina Svit, velika ljubiteljica tanga, mi je povedala, da je slišala za bolnišnice, v katerih umirajoči ljudje, ki še lahko stojijo, plešejo tango! Fantastično! Umirati v objemu in koraku tanga!
Kaj še neodkritega ste ozavestili pri sebi ob sodelovanju z društvom Hospic?
Ogromno sem se naučila na izobraževanjih, ki so prava zakladnica srčnosti in modrosti. Vsem bi priporočala izobraževanje za prostovoljce hospica, četudi to nikoli ne bodo postali. Kajti izobraževanje je zastavljeno tako, da se moramo soočiti sami s seboj zares, globoko. Ker človek, ki ni prisoten v sebi, ki ne zna biti sam s seboj, tudi z drugimi ne more biti, sploh pa ne, če ta drugi trpi in umira. Posebej dragocene so pri našem izobraževanju vaje in seminarji, kjer se človek pokaže v svoji ranljivosti, saj med nami ni prostora za blefiranje in poziranje. Na teh vajah sem prepoznala tudi delčke sebe, ki se doslej niso postavili na tako natančen ogled. Sem se potem pogovorila sama s seboj, kaj napisala, da sem bolje dojela.
Umirajočega pa sem prek hospica spremljala samo enega. Ko sem videla to hudo bolno in trpečo osebo in njenega obupanega sorodnika, ki sta oba jokaje prosila višje sile za milostno smrt, sem se tej molitvi pridružila in kmalu se je strašno trpljenje končalo s spokojno, mirno smrtjo. Ponovno sem se prepričala, kako pomembna je vera – pri tem ne mislim na dogamtsko institucionalno pripadnost, na pozunanjeno tradicionalno obiskovanje nedeljskih maš, temveč na globoko zaupanje, da je vse stvarstvo harmonično urejeno in da je vse prav tako, kot je, da je naše življenje sveto in da je sveta smrt, ki pride ob pravem času, čeprav mi tega kot omejena človeška bitja ne zmoremo razumeti. Znanstveniki ugotavljajo, da ima človek religiozni gen, pravijo, da imamo v možganih »božjo pego«, in kadar zmoremo biti v sozvočju s to globoko vero, takrat je lažje tako umiranje kot žalovanje. Predvsem pa je življenje bolj celovito in polno radostno! Da rečeva kar zdajle – resda se pomenkujeva o smrti, a pravzaprav govoriva ves čas o tem, kaj je pomembno v življenju in za polnino bivanja.
Osamljenost je eden največjih problemov starih. Kdaj in kje vstopi v slehernega človeka in zakaj kar obstane? Še ena človekova stalnica?
Kako težka vprašanja mi zastavljate, draga Taja. Na metre knjig je napisanih o tem, milijoni zgodb ta hip pričujejo o najhujši bolezni sodobne civilizacije – o osamljenosti. Še nekaj desetletji nazaj so ljudje živeli v razširjenih družinah, v plemenskih skupnostih, in tam osamljenosti ni bilo. Današnje atomizirane družine in strahotni individualizem, ki krepi sebičnost in tekmovalnost, terjajo najvišjo ceno: osamljenost. Po tolikih izkušnjah s smrtjo si že upam reči, da je pomembno tako za življenje – saj nas smrt uči prav to, kako naj bi kakovostno živeli! – kot umiranje samo eno: BLIŽINA. Da je ob tebi nekdo, ki te ima rad in imaš ti rad njega. Samo to. Velike hiše, krasni avtomobili, jahte in jadrnice, kile dragocenega nakita, polne omare prestižnih oblačil – tega pač ne pogrešamo, ko zapiramo oči pred podobami zunanjega sveta. Samo kar je globoko v nas, v naši duši in srcu, samo to nas spremlja. In če tam ni ljubezni, odhajajo ljudje osamljeni, strti in nesrečni. Za ljubezen pa je potrebno – garati! Ljubiti je težko delo, najtežje, a tudi edino zares vredno celega človeka.
Se vi počutite bolj osamljeni kot pri tridesetih?
Kje pa, nikakor! Najbolj osamljeno in tujo sebi in svetu sem se počutila kot otrok, z odraščanjem mi je šlo na boljše – čeprav se mi zdajle zdi, da bolj osamljena kot takrat, ko sem bila srečna žena poročena, pravzaprav nisem nikoli bila – zdaj sem pa že na konju! Kajti za to, da sem zadovoljno bitje, ne potrebujem ničesar zunanjega, od nikogar ne pričakujem, da me bo osrečil in izpolnil moje želje. Saj teh praktično niti nimam več! Le da bi bili moji ljubi zdravi, to si želim, saj vem, da vse drugo že imamo: bližino, ljubezen, pripadnost. In še nekaj me dela radostno: da ljubim na čisto poseben način. Ne samo tega ali onega, to in drugo, jaz sem v stanju ljubezni skoraj non – stop. Kjer pa je ljubezen, tam ni strahu in ni osamljenosti. O, Bogu hvala za to radostno stanje, ki sem ga dosegla v zrelih letih, zato si tudi za sekundo ne želim, da bi bila kdaj stara manj, kot sem, in da bi imela manj (tudi bolečih) izkušenj, kot jih imam. Stara slovenska popevka je tudi moja osebna himna: Življenje je lepo, če ga živiš, kot ponuja se samo, in ne če ti ga spremeniš.
Prvi november in vse, kar sodi zraven. Boleči spomini, nostalgična občutja, vera v prostranstva onostranstva ali nepotreben praznik več?
Kot sem vam že rekla – jaz sem s svojimi umrlimi ljudmi vsak dan. Včasih se vozim s kolesom po mestu, pa me kolo kar samo pelje na Žale, da poklepetam z očetom, pomaham bratu, pomižiknem Marčiju, zavzdihnem zaradi njegove ljube Janje, za katero se še kar ne morem navaditi, da je umrla, tako hitro je odšla, in zadanje dneve nisem bila ob njej, kar mi je še zdaj čudno … Prvega novembra kot obiskovalnega dne na grobovih pa nimam rada: s pokojnimi rada gojim intimno bližino, ki ob navalu na pokopališče ni možna. Bom pa z vnučko, s katero bova letos za prvega novembra v daljnih toplih krajih, zagotovo obiskala leseno odprto cerkvico ob jezeru, pogovarjali se bova o njenem dedku, pa že stotič o tem, kako mi morajo ob umiranju prirediti vsi moji dragi kulturni večer pa postaviti lesen stolček na grob, da se bodo prišli pogovarjat z menoj, kadar jih bo kaj težilo … Kajti jaz se bom zagotovo pogovarjala z njimi tudi po tem, ko bom umrla. Zagotovo. Saj se tudi moji pokojni z menoj! Marči mi reče, potegni tretjo knjigo z druge police levo, odpri jo, še malo, poglej drugo vrsto zgoraj … in tam piše točno to, kar je Janja hotela vedeti, denimo, in me je zato poklicala po telefonu, daj, ti vprašaj Marčita, tebi bo hitro odgovoril … Ko smo se odpravljali na potovanje v Mehiko, je oče prišel dve noči v sanjah na obisk in mi je dal odličen nasvet za pot, vsi smo mu bili hvaležni. Prav fascinantno je bilo, a nimate prostora, da bi vam pravila …
Indijski modrec Osho trdi, da sta smrt in seks iskalca, ki sta globoko povezana. Tudi v astrologiji sta smrt in seks združena v osmi hiši. Kje bi ju združili (če sploh bi)?
Bom samo ponovila, kar sem izrekla pred desetletjem in več, pa kar sem letos predavala na srečanju tantrikov na Rabu (in o tem napisala kolumno za Obraze): »Seks je srečanje z Bogom«. Seks kot predajajoče ljubljenje, kjer mene več ni, saj sem vsa v tebi, in tebi ni več, ker si ves v meni, oba pa sva v objemu Absolutnega, ki vse presega, tudi najino spolno združitev… Eto moje pesmice o tem: Iz svojega telesa sem se v tvoje položil,/ dvignil dušo na višjo raven./ Za Eno sem delal, ko sva se ljubila,/ v množini različnosti./ Da sem jaz ostal in se ti ohranila,/ v svetlobi skupne Luči. Po taki ekstazi seveda pride »majhna smrt«, kajti v tej celovitosti in polnini, v Enem, nam preprostim ljudem ni moč ostati. Toda ko smo prišli enkrat na okus, na okus te absolutne Ljubezni, smo zaznamovani po tej Lepoti in Resnici za vekomaj.
Izgleda, kot da leta pri vas ne tečejo. Kapljica koga ali česa vsak dan? In STOP znak komu ali čemu vsak dan?
Hvala za kompliment! Ga prav rada sprejmem, saj se mi zdi, da smo Slovenci štorasti tako pri dajanju komplimentov kot pri sprejemanju. Sama šele nekaj let z odprtim veseljem rečem hvala, še nekaj let nazaj bi se izmotavala, češ, saj ni tako, to se vam samo zdi in podobne traparije. Zdaj pa vzamem, oj, kako radostno vzamem: komplimente in druge reči. Predvsem energijo dobrih ljudi, s katerimi sem obkrožena. Veliko hodim po Sloveniji, se pogovarjam z ljudmi, in praviloma se vsa naša srečanja končajo z rahlo motnimi očmi od solzic ganjenosti in s toplimi objemi, ki si jih podelimo. Sprejemam potemtakem. STOP pa še ne znam reči. In tudi ne vem, če moram to znanje sploh osvojiti. Kajti, kadar grem kam težko, ker sem recimo utrujena, saj imam včasih tudi po tri prireditve (ne pozabite na naše študijske krožke Beremo z Manco Košir in številne prireditve, ki jih vodim pod to blagovno znamko), na dan, takrat, prav takrat je potem najlepše. Kot bi me Vesolje nagradilo z zlatim prahom zato, da sem dvignila svojo rit, čeprav se mi ni ljubilo. Ko pravim zlati prah, mislim metaforično in dobesedno. Ja, je že padel name, čisto zares!
Ste kdaj razmišljali, kakšne smrti si želite ali si zaradi vraž tega ne dovolite?
Ne samo, da sem razmišljala, že tudi vsa navodila sem dala obema hčerama in vnukoma. Mi se o smrti pogosto pogovarjamo, tudi napisala sem že kar nekaj o tem, na večini javnih pogovorov govorim tudi o smrti. Pojma nimam, da obstajajo kakšne vraže, da se ne bi smelo reči, kako si želiš umreti. Pa tudi če bi obstajale! Saj pravijo, da je številka 13 prinašalka nesreče, zame je pa to najbolj srečna številka, ki jo imam tako rada, da sem milo prosila svojo Tino, naj se kljub drugačnemu datumu rodi 13. Ko je – pozor, rodila se je popolnoma sama, ko je babica dvignila rjuho, je Tina ležala med mojimi nogami – sem najprej vprašala, koliko je ura. So rekli: 23 in 58 minut. Bravo, Tina, sem zavpila in se zjokala od sreče, da nama je uspelo. Tudi vnuk se je rodil 13. itd. Skratka, kar je za enega znamenje nesreče, je lahko za drugega znamenje sreče. Odvisno od tega, kdo si. Bodite brez skrbi, da nas teta Smrt odlično pozna! Zato je 1. november zelo pomemben praznik, vreden, da ga v svojem srcu pozorno obeležimo. |
NE ZAMUDITE
Misel o smrti
Prispeval/a: budabreztruda dne petek, 28. december 2007 @ 06:42 CET
res poznate OSHOJA ? Ste ga tudi dojeli ?
3.036 besed ?
Misel o smrti
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 28. december 2007 @ 09:35 CET
Smrt me je postopno jemala in odnašala po delih na drugi svet, ko so mi umirali najdražji. Spremljanje umirajočega je zavestno darovanje dela sebe drugemu. Šele ob smrti bližnjega občutiš kako nas povezuje ljubezen v eno telo.
Tisti, ki odhajajo, nam podarijo ljubezen in tisti, ki ostajamo, jo sprejmemo nase kot bolečino. Najhuje je, ko umirajočem ne moreš pomagati v njegovem trpljenju. Obstajal ločnica med življenjem in smrtjo. Oni so sedaj tam, mi tukaj in zavedamo se darila bivanja, da so nam pokojni ostali v srcu. Pietetni odnos do mrtvih je del naše zavesti. Smrt ob prestajanju trpljenja pomeni za svojca odrešitev.
Svoj odnos do smrti sem izrazila tudi z raznimi občutenji v poeziji:
STANJE, KI GA NOSIMO V SEBI
Medtem, ko človek razmišlja,
kako bi postavil temelj svoje nove hiše
in neguje iluzije o svoji veličini duha,
kakšno prihodnost bo zgradil
in kako bo današnji dan preselil
v neko novo iluzijo,
ga morda prešine misel spomina,
ki je komajda našla nekaj časa
in prostora ob zidcu na obrobju mesta,
kjer so pod cvetjem, narejenim iz plastike,
zložene kosti prednikov,
kjer spomenik živi namesto njih.
Človek, zazri se vase,
prisluhni svoji neznatnosti
in namesto, da dvigneš oči v nebo,
jih povesi in zagledal boš pod drevesom
komaj izleglega ptiča, ki je padel iz gnezda.
Tedaj boš začutil svoje utrujeno in umrljivo telo.
Roka ti tedaj morda pade na klavirsko partituro,
ki zadoni bližine in razdalje
ob vprašanjih ali so stvari tega sveta
sploh še razumne in predvidljive
na meji lastnega spoznanja,
ko o štetju dni ne znajo spregovoriti
Samo zarodki višjega stanja smo
in to stanje nosimo v sebi.
Ob smrti prehajamo v stanje njegovih skrivnosti.
PRETEKLOST
Sebe sem odložila
na pragu preteklosti
in zaprla vrata za seboj,
a kremplji praskajo po njih.
Tema prijemlje za kljuko
in zadaj slišim vpitje:
»Čakaj, zaustavi korak!«
Tedaj se ozrem
in zagledam mrtve,
ki sem jih ljubila.
Vstopili so v svet živih.
Opazila sem, da se hranijo
z mojo ljubeznijo
in da za zapahnjenimi vrati
živijo namesto mene.
Jaz sem umrla nešteto krat,
da so oni oživeli
in prestopili prag preteklosti.
Za svoje življenje
me kot vampirji jemljejo
in pijejo po kapljah krvi.
Pravo žalovanje za mano
imajo oni tam za vrati.
OKVARJENA URNA VEČNOSTI
Kdo si, utvarni duh v grozdu akacije,
belina brez lastnosti in omejitve?
Si prvina, ki je preživela čas
z okrepljeno substanco človeka,
nevidna čolnarka mojega duha,
svetlikajoča snov kozmične sedmerosti.
Si mar okvarjena ura večnosti,
bronasta kača, ki se vzpenjaš
po notranji beli tančici in vstopaš s svet
oblik in idej, v moje oči, z okultnim
kamnom v duši miselnih slasti?
Si mar luč, ki me odrešuješ tihega petja,
s svetlečimi krili zvezde prebujena noč.
Morda te je dvignil veter izpod površja
psihičnih dogajanj vesoljnih teles.
O bela spremljevalka, brez tebe ne bi
doživela popoldneva, dočakala noči,
obložena z zakladi smaragdnih prašnikov
spomina v genih. Nastanila si se v rekah
moje krvi in s seboj nosiš železo, kalcij in soli.
Na tem potovanju napiši antologijo svetišča
idej, nariši bližnjice, ki pripadajo meni!
Trudim se razumeti celičje tvoje beline,
tisto reko tvoje tekočine med vretenci,
substanco alkimije tvojega logosa,
prebuditev latentne moči prvotne snovi,
duh žarčenja, papirus tvojega izročila,
na mojem jeziku glas, v telesu udarce.
Svečenica z mističnim izrazom skrivnosti
in sladkim vonjem izgorevanja moje snovi,
žareča masa v neposeljenem telesu s pomenki
ledenih zvoncev in preobilnostjo neznank,
iščem te, da napolniš svetišče z oskubljenimi
listi rože in se naseliš v moj ezoterični vrt
v svoji krilati podobi bleščeče beline.
Postala si del mojega notranjega oblačila.
Protislovje, ki ga moj razum ne prenese.
Preveč bolščave, preveč božje sebičnosti!
GLASBA VEČNOSTI
Monotono spokojno petje v dvoranah večnosti
ni šlo naprej od glasbe človeka,
ki se je s svojim izdihom zadnjič poklonil življenju.
Glasba večnosti je glasba molka in žalovanja.
Znani so nam glasovi dragih, ki so se nam zapisali v srce
in se jih z velikimi napori in bolečino spominjamo,
ko jih prikličemo nazaj v zvočni svet naših predstav.
Lahkotno se gibajo in zibajo naš spomin
na belih krizantemah, ki ne izražajo več ničesar,
razen ravnodušne beline, barve naključja
in skrivnostne popolnosti v neskončnosti bivanja.
Šumenje dežja je podobno glasbenim fugam,
ki skrbi, da se dremež spominov zbudi
ob dnevu spomina na mrtve.
Glasba večnosti nas prebudi v tistem delu telesa,
………… ki se spreminja v pepel.
OBREDJE PRSTI
V lestencu se zarisuje prižgan ogenj
in življenje in zaprasketalo v plamenih.
Hudournik duš je brzel po strugi
in ledene kovine so se dotikale mokrih teles.
Pod strašnimi valovi potopljene tesnobe
so se roke v globini oprijemale natrganih vezi,
visečih iz zraka navzdol nad brezna teme.
Žarki so se oprijemali stegnjenih rok,
ki so se hotele odpočiti visoko na nebu
med prvinami svojih poti in govorice.
Med zublji ledene sodre
so se potapljala velikanska sidra
s svojim železnim tovorom.
Oči so odpečatile svoje spoznanje
in v vodni nokturno so se potopili zvonovi.
Združeni delci mrtvega oglja v morju
in v žveplo tetovirane alge
so črno pobarvale s svetlobo neverujočo temo.
Stala sem sama, morda na vrhu luninega odsvita.
Reka kamnov se je valila po pobočju
ukrivljenih rudnin in človeških kipov,
ki so se dvignili iz zgodovine časa,
da povedo zgodbe o človeku
in njegovih nekdanjih bivališčih,
o rastlinah in živalih, ki so živele samo enkrat,
o razsvetljenih domovih, ki nimajo več spomina.
Vse je bilo ena sama nedotaknjena tema,
ki je stražila dolgo razpredena vlaka resnice,
negibna v razsežnosti časa in prostora
v sivem pepelu, kamnu in skali,
s podaljški jutrišnjega dne.
Da bi to gibanje napolnila z novim semenjem,
sem ponoči, ko me niso videli ali spoznali,
prišla skoz neurje vesoljnega nemira
in se prikradla k mizi, da bi použila kos kruha.
Diagonalno je posijala svetloba v tišino
in gnezda ptičjega petja so se oglasila.
Čutila sem kako mi šepa srce
in kako drhti ljubezen v njem.
Izza okna sem gledala železniške tirnice
in deželo odkoder sem prišla z besedo,
ki me loči od večne kovine in omrtvičene tvarini,
dobrohotno in milostno sijoča iz daljnih svetilk,
s posebnim obredjem prsti,
ki se ga kljub kratkemu življenju metulja,
s poltihim sprejemanjem vase tako veselim.
NEKOČ BOM MORDA PRIŠLA DO PRAGA
Nekoč bom morda prišla do praga,
kjer se razprostira beli pajčolan
in svetloba me bo sprejela.
Tedaj bom odšla v kraje,
ki jih je usoda določila zame
ob mojem rojstvu.
Ozrla se bom še enkrat nazaj
in se zagledala v milino življenja,
v vse kar mi je uspelo
in kar mi ni uspelo
postoriti, biti in čutiti.
Morda bom začutila
vabljivo priložnost vrnitve
ali odhajanja. Ne vem.
Vem le to,
da je danes pred menoj
vstal jasen in kristalen dan
in da ga zrem z navdihom,
opijanjena od ljubezni,
potopljena v žarišče
svoje duše.
Metulj na cvetu
se mi je nasmehnil
in jaz sem se nasmehnila
njemu z mislijo
kako lep je ta svet.
Prišel bo večer
in vonj po zatonu.
Čutila bom nihanje
plime in oseke krvi.
Občudovala bom sončni zaton,
ki se v daljavi zlati
in se razpreda v morje
s svojimi dolgimi zlatimi lasmi.
Ogrnjena z njegovo toplino
bom legla in zamišljena zaspala
s številnimi vprašanji
in se prepustila,
da me zaslepi v željah
in obljubah.
Pred nočjo se vsa slečem
v notranjosti
in okopam svojo dušo
z njegovo svetlobno močjo.
Dočakam nov dan
in sonce me je spet prebudilo
pod baldahinom sinjega jutra.
VSE BO NAVPIČNO
Skrij pod kožo svoje laži,
v telo jih zloži kakor topljive kocke ledu.
Med svojimi divjimi poganjki rastočih dvomov
položi v svoje bistvo, rožo resnice.
S svojo kamnito roko položi v kri goreči ogenj,
da doseže tkivo in ga ogreje odznotraj.
Svetloba bo razodevala veselja moč
in vse kar lahko občutiš na poti spoznanja.
Podari svoje prijateljstvo sebi
in poljubi tla, na katerih stojiš,
poljubi svoj črn kruh, ki ga ješ
in vodo, ki odžeja tvoje grlo.
Položi luči v razpoke svoje duše,
živi in umiraj po svoji lastni meri
in razodevaj se po božji podobi
z dejanji dobrote in božje milosti.
Izdihni svojo bolečino brez joka
in vstopi znova v kapljo svoje krvi,
da boš lahko iz nje odšel očiščen,
ko boš spreminjal svoje ravnotežje,
prežet s ključi podzemeljskih vod,
ki te bodo ljubile in prerajale,
ko se boš spreminjal v tišine izvirov.
Odhajal boš v novo kopel življenja
in mehkoba drevesnih listov
bo večno živela in dihala v tebi.
Usojeno ti je, da boš potoval
skoz nikoli končano, neskončno pokrajino,
naseljeno s tvojimi besedami in dejanji.
V ponošeni obleki boš iskal sebe
brez imena, med bilkami in travo.
Goreče veke tvojih potomcev
bodo potapljale svoje ude
v tenkočutnosti spominov.
V vseh ljudeh boš prisoten
in tvoja človeška ljubezen bo dragotina
in ne predraga izkušnja krvavega potu,
ki jo boš zapustil v svojih koreninah.
Luč bo navpično sijala nate,
ko se boš neslišno in hvaležno oddolževal
za življenje svojega življenja na obroke,
ko bodo dnevi odtajali led v tebi
in osvetljevali tvojo dušo s spominom
na tvoje neiztrohnjeno dobro srce.
RAJSKA PTICA
Na kazalcu
kozmične ure
se je ustavil
čas -
čas zmlet
v prah
Opoldanska svetloba
čaka name
čaka nate
Pod razbeljeno streho
vidim skoznjo
rajsko ptico
padajočo
skoz gibljivost pripeke
vidim
skoz tančico njenih kril
skoz tančico njenega glasu
skoz večnost
Moja ptica
prebija drobne line
in kljuva
navpično
kakor da bi ciljala
na stvari
ki jih še nimam
ki jih še ne vidim
ki jih še ne občutim
Kar je bilo
ni več pomembno
kar bo čez tisoč let
tudi ne
Zaradi udarca
njenih svetlobnih kril
ne bom več čutila
Ure bodo tekle skozme.
POSMRTNO ŽIVLJENJE
Večne prošnje človeka
pred ograjo božjega oltarja:
"Bog, milostno nakloni ljudem posmrtno življenje."
Božji pogoj: hostja, simbol beline tvoje duše
in deležen boš raja ko odhajaš.
Vse bo belo, sama belina in beli cvetni vrtovi.
Narečje koščene roke prihaja od daleč,
zaprisežena smrti brez pridržka
ti govori in steguje okoničene prste k tebi,
z belimi črtami s poapnelimi oblogami
ti kaže praživljenje v njih,
mejnik tvoje zapuščenosti,
mejnik tvoje osamljenosti,
sanje brez sna,
življenje brez krvi,
čas v brezčasju.
Z notranjim soncem
in duhom v pepelu bom morda drvela
s kometom po zamrznjenih stezah
v astralnem stanju. Oklenjena čustev
bom potovala globoko v nemi čas,
se spuščala navzdol po strmini,
skoz skladovnice božjih nadarjenosti,
z vlačilcem sedanjosti in svojih grehov
po okopih in neobdelanih grebenih,
polja se bodo dvignila v gore,
gore se bodo zravnale s puščavo.
Tu sem, človeška priložnost,
ponižnost z mlekom izpranih srčnih sten,
vprašujoča čas, kaj ima zoper mene,
da drvi kot veter čez planjave
in me kar naprej prestavlja
v nove hiše, ugasla ognjišča
in objeme mater, ki jih ne poznam.
Z belimi rokami kot kefir
me pozdravljajo in tešijo lakoto
z belim kruhom neskončnosti
in govorico, ki mi ne pripada,
v jeziku, ki ga ne razumem.
Vse je belo, povsod sama belina.
To niso besede, pisane na mojo dušo,
in jaz se skrijem v pelerino mojega časa,
ki plapola v odtočni kotanji spomina.
Vsak dan začenjam znova to pot,
ker hočem nazaj v čas, za vsako ceno,
sestopam in znova trmoglavo vstopam.
Sleherni gib in stopinja
si utirata svoj prostor v brezčasju
kamor vstopam v okovanih čevljih,
ki zvenijo z mojim nemirom.
Opotekam se pred belim zidom,
vse je prepleskano z bleščečo belino,
ne najdem več poti nazaj,
peščeni vihar je zbrisal vse sledi.
Obtičim pod svečavo trenutka,
sama sebi odgovor v poglobljenih mislih,
in noč me pokrije s streho,
ki mi jo je tedaj čas odmeril.
Izlet v neznano je bil nedvomno napor,
naklonila sem mu vso pozornost,
da bi razumela zlovešče hrepenenje
tega življenja z Mrtvim morjem v sebi.
Znašla sem se na železniškem tiru
s popkovino vezana na vlak, ki odhaja
s kometom, ki me je zvabil v to življenje.
Kar sem videla tu, ni bilo tisto,
kar sem želela videti,
kar sem občutila tu, ni bilo tisto,
kar sem želela občutiti,
ljudje, ki sem jih srečala, niso bili tisti,
ki sem jih želela srečati.
Vse je bilo en sam boj na koordinatah vesolja.
DAN SPOMINA NA MRTVE
Nihče ne more noči prebedeti na pokopališču,
ko se ob polnoči odpirajo grobovi in duše rajnih
kot jate kresnic plavajo nad cvetjem in gorečimi svečami.
Tedaj se grobovi med seboj pogovarjajo o ljudeh,
ki živijo v grobovih svojih hiš in pospravljajo stvari,
ki jih bodo morali zapustiti tako, kot duša zapusti
svoje prejšnje telo in se odpočije v spominih živih,
ki ji prinašajo cvetje in obnavljajo prijateljstva
s prebivalci njihovega bodočega domovanja,
okrašenega z belimi cvetovi, ki jih ponoči pokrije rosa.
Dan mrtvih je predivo časa, ki povezuje neskončne
možnosti življenja tvoje duše z dušami umrlih v večnosti.
NEROJENI
Videla sem svetlobo z mnogimi bitji
in slutila ljudi, ki jih niso sklenili roditi.
Gole in osamljene otroke sem videla.
Videla sem nemočne otroke.
Otroke, ki jim nebo ni bilo naklonjeno.
Otroke z izgubljeno sledjo življenja.
Otroke, ki so prišli umirat
v človeško telo.
Preveč oblakov je na nebu,
ki se ne znajo smehljati
in prepustiti soncu svoj čas.
Videla sem breztelesne otroke,
neutelešena dihanja,
neizrečene želje in ljubezen.
Vonj po plenicah in srajčkah
je izginil v neodžejani ljubezni,
prvinski ljubezni matere.
Grenka raztopina jim je uničila čas.
Odhajajo v krvavo seme pozabe.
Trepetajo v predporodnih urah
ostrih škarij in krčevite bolečine.
Nato dežuje kri.
Človek pada v praznino,
med počrnele srage našega križa,
ki kljubujejo razodeti resnici
o človeški ljubezni.
Stopila sem v bivališče nikogaršnjih ljudi,
v naselja brez gibanja,
v naselja brez glasu živih bitij.
Pogreznila sem noge v luskine molka.
Razdelila sem srce. Na tisoče koščkov.
Sredi razkošja z velikimi sobanami
sem obstala. V njih se je posušila
zelena dolina in v ogledalu človeške podobe
so njeni listi oveneli. V njem je odsevala
odlomljena veja. Spomin na tiso,
kar se je zlomilo v človeku.
Z okrutno nevero v duši
in neopredeljenimi učinki vetrovnega dne
sem obležala na sipinah svojega umevanja.
Otroci mi niso šli iz spomina.
Nerojeno bitje sem odložila
v herbarij človeštva,
med uganke vesti.
POKOPALIŠKE CIPRESE
Ali si opazil,
da na pokopališčih
rastejo visoka drevesa,
sloki večno zeleni častilci neba.
Ali si opazil,
da ciprese tiščijo veje ob telesu,
da njihove roke ne bi komu
kaj žalega storile.
Ali si opazil,
kako so se pomladila
človeška telesa,
ko so vstopila v rastlinski svet
in koliko svetlobe imajo v krošnjah.
Z veliko več svetlobe se hranijo,
kot so se hranili njihovi predniki,
ki so načrtovali in preurejali svet.
Ali si opazil,
da veter niha in upogiba ciprese,
vendar te se vselej zravnajo,
nikoli se ne prelomijo
ali uklonijo gospodarju vetru,
kot se upogne in prelomi človek
pred svojim gospodarjem.
Ali si opazil,
kako ošiljen vrh
z anteno pod nebo imajo ciprese,
srce pa v svojih koreninah,
razraščenih po človeških telesih;
iz stisk in izkušenj
in človeškega kesanja se učijo
kakšne ne smejo biti.
Ali si opazil,
da tudi človeških oči,
ki niso znale videti trpljenja
in bolečine sveta
ciprese nimajo.
Mrtve pustijo spati
in si niso nadele oči
za okras svojih teles.
Ali si opazil,
da se ciprese hranijo
iz ostankov človeškega mesa
in ne hlastajo z usti dobrot,
ki bi jih kupovale s svojim
suženjskim delom.
Ali si opazil,
da tudi ušes nimajo ciprese,
da bi poslušale človeške
zlagane besede, in tudi tarnanje
trupel zaradi neuslišanih iluzij
preslišijo, ko globoko dihajo
s svojimi zelenimi pljuči.
Ali si opazil,
kako lepo bo tvoje
zeleno življenje
brez človeških lastnosti
in kako tanka in krhka je črta
med človeškim in rastlinskim svetom,
v katerega vstopaš preoblečen
v drevo s svojim odhodom?
BIL SI, KO TE NI BILO
Postal si življenje,
ki nekoč ni bilo rojeno
in tudi umiralo ni.
Bil si kristalna snov v pramorju,
svetloba ugaslih zvezd,
zvenenje tišine v čakrah vesolja.
Noge si namakal
v temnih breznih svojega neobstoja.
Bil si tanko vlakence vesolja
v ravnotežju ločene vode in dežja.
Neodžejan si brodil po pepelnatih sanjah
skozi poke, pozabljene krike potešitve
in domišljijske privide užitkov.
Hodil si po sledeh bosonoge duše
iz tihega obredja brezmejnosti.
Bil si neizgovorjena beseda
brez čutnega, vidnega in otipljivega.
Bil si spomin na davnino,
vesoljni dotik razpenjenih meglic.
Bil si radostna barvitost v gnezdih iluzij
in galaksijah umirjenih vrtincev.
Bil si kristalna snov v pramorju,
svetloba ugaslih zvezd,
zvenenje tišine v čakrah vesolja.
Noge si namakal
v temnih breznih svojega neobstoja.
Bil si tanko vlakence vesolja
v ravnotežju ločene vode in dežja.
Neodžejan si brodil po pepelnatih sanjah
skozi poke, pozabljene krike potešitve
in domišljijske privide užitkov.
Hodil si po sledeh bosonoge duše
iz tihega obredja brezmejnosti.
Bil si neizgovorjena beseda
brez čutnega, vidnega in otipljivega.
Bil si spomin na davnino,
vesoljni dotik razpenjenih meglic.
Bil si radostna barvitost v gnezdih iluzij
in galaksijah umirjenih vrtincev.
Bil si nič in vse.
Mirovanje in nastajanje.
Mrtvo v odrivu v rast
stražarju smrti naproti.
Bil si skrivnost zase, ki je ni bilo
in telo v hlapih brez bolečine.
Spoznaval si pot po odtisih svojih nog
v nesnovnem valovanju tisočerih možnosti.
Bil si bit nebivajočega
v nastajanju izvornega prazačetka.
Hotel si dognati kaj obstaja izza niča
v gluhonemi deželi, iz katere si izstopil.
Z zeleno perutjo si se dotaknil oblike.
Na sečiščih brezpotij si odložil slepoto
in gluhoto neizkušene bolečine.
Zagledal si se v slast življenja,
ko so vode v tebi spregovorile
med bresti in blagodejnimi nimfami.
VEČNOST
Nespečnost zgnetene svetlobe
v večnem baroku neba,
ki se pogreza vame
in si nabira prah
skoz zanosen ples
in poigravanje
z mojim hrepenenjem,
ko slonim nad bregom
in opazujem igre vode
in njene odbleske,
prepletena z njo
v ljubezenskem boju.
Vsa živahna se je skrila vame
in jaz sem njeno oblačilo.
Oblačim večnost,
oblačim vid, sluh in besede,
ki vstopajo vame
s svečanim oblačilom življenja.
Na sončnem žarku sem
in čakam, da me plamen oblikuje,
da vzklijem in naredim iz sebe
rastlino, ki bo zacvetela v besede
in zorela sadeže v besedah,
ki jih večnost vrača večnosti.
Odkod prihaja moja luč,
ta zaokrožena enotnost,
odkod je našla pot do mene?
Kako je spremenila človeku
njegov prašni obraz,
da se je v njem zmožna nasmihati
in spregovoriti besedo večnost,
čeprav časovno in prostorsko
človek ne razume njene skrivnosti,
a iz nje prihaja in se k njej vrača,
v njeno maternično svetišče
in slečen svojega življenja,
použije svetlobi vdano hrepenenje.