Kundalini

Mojstri modrosti kateri so v svojih učenjih združili filozofijo, religijo in znanost, povedo, da v hrbtenici obstojajo dve vrsti tokov. Imenovali so jih Ida in Pingala, prehajata kot neka votla kanala, v kanal imenovan Sušumna. Ta teče skozi samo hrbtenjačo. Na doljnjem delu tega votlega kanala se nahaja to, kar jogiji poimenujejo Lotos Kundalini. Opisujejo ga kot trikotne oblike, v katerem s simboličnim jezikom rečeno se nahaja zvita, omotana, spiralna energija Kundalini. Ko se Kundalini prebudi, tedaj poskuša prodreti skozi ta votli kanal. In ko se vzpenja iz stopnje na stopnjo, se istočasno odpira sloj po sloj uma. Jogi začne tako pridobivati različne vizije in čudežne moči.

Ko ta energija - Kundalini doseže možgane, jogi postane popolnoma nevezan na svoje telo in um; postane odvojen od telesa in uma. Duša tedaj postane popolnoma svobodna.

Bog nas je naredil ''po svoji podobi''. To je resnica. To ni samo lepa izjava, to je nekaj, kar je. Tako je, kot nam Sveto pismo pravi: ''Vam nisem rekel, da ste Bogovi?''
Ideja, da Boga potrebujemo, je iluzija. To je zaradi pozabljivosti. To si predstavljamo, ko pozabimo, kdo v resnici smo in zavračamo svojo dediščino. Če je naša vera v Boga zasnovana na ideji, da Boga iz kakršnegakoli razloga potrebujemo, naše medsebojno sodelovanje ne bo delovalo. In to seveda je tako. To je bistvo tukaj.

Sploh najboljši razlog, zaradi katerega naj bi verjeli Boga je ideja, da ga sploh ne potrebujemo. Bog nas je usposobil, da se lahko sami čisto dobro znajdemo, kot bi nas vsak dober starš. Navkljub temu se lahko odpremo temu, da Boga preprosto ljubimo - in preprosta ljubezen do Boga je najmočnejša stvar, kar jih lahko kdorkoli od nas naredi. To je zaradi tega, ker ljubezen sprosti moč tega, kar mi smo in ko je ta moč sproščena, ne obstaja nič, česar ne bi mogli narediti. Kar je bil seveda Božji namen.
Bog nas ni imel namena narediti odvisne od Sebe. Bog je hotel, da bi bili neodvisni. Svobodni. In ne samo svobodni, temveč tudi popolnoma sposobni. Česa? Izdelovanja, ustvarjanja, izkušanja tega, kar smo od nekdaj želeli.

Prevedla: Bernarda Pavko Prava

Kot princ je užival dobro življenje, igral se je in vsi so ga spoštovali.
Stalno je želel izkušati vedno nove stvari, se igrati še bolj, se učiti, premikati naprej.
Neslo ga je ven v vasi k drugačnim ljudem, ki pa so še vedno bili del kraljestva.
Še dalj je šel, dneve in tedne ga ni bilo. Rad je imel novo floro in favno, nove dežele, nebo. Nikoli ni počival, odkrival je novo in nove prijatelje.
Preden pa naj bi princa Jazije kronali, je izbral še eno izkušnjo, KONČNO izkušnjo, dolgo potovanje v še neodkrit prostor, kjer sta vznemirjenje in izziv, a je še vedno znotraj Kraljestva.

Prišel je do meja dežele, do oceana kot ga še ni videl.
Slišal je že, da se Kraljestvo nekje konča in da naj ne bi šli čez, da NI PRIMERNO.
Vzel si je čas za premislek, vendar je bil preveč nemiren za vrnitev domov.
Sam je naredil čoln, tedne ga je delal, potem pa odplul s cmokom v grlu in krčem v želodcu. Kaj, če kršim nekaj svetega?
Vode so bile mirne in veter nežen, lepo vreme , dobre občutke pa je kljub temu spremljalo nelagodje.
Janez je vedel, da se nekaj bliža.

Kar nam sporoča Sveto pismo o nastanku vesolja, nam potrjuje tudi znanost. Oba si prizadevata, da bi naš položaj naredila razumljiv. Bog Stvarnik prebiva v vesolju in obsega celotno vesolje. Vse kar je in kar obstaja je torej Bog. V tem prispevku povem samo to kako sem jaz razrešila v sebi problem Boga.

Bog kot Stvarnik je projekcija naše volje. V vsakdanjem življenju opažam, da si vsi Boga ne predstavljamo enako. Religije pogosto Boga naredijo za nespoznavnega in nam ga sesuvajo pred očmi. Imena Boga se nenehno spreminjajo, prepletajo in spodrivajo. Nekateri ga imenujejo: Bog, Stvarnik, Kralj, Najmogočnejši, Nevidna luč, Prijatelj itd. Tudi verstva imajo različna imena za Boga in različne razlage. Vse pa hočejo priti do samega človeškega bistva.

Kaj si predstavlja znanost o nastanku vesolja nam je lepo opisal Franci Rozman v svoji knjigi »Latentno vesolje«, ki jo beremo tudi na Pozitivkah. Neglede kako se imenuje, je Bog pojem, ki si ga je umislil človek, kajti mišljenje brez pojma ni mišljenje, je nič, misel brez predmeta je čista tavtologija. S svojim načinom razpravljanja o Bogu ohranja naša misel svojo avtonomijo kako priti s pojmom čez pojem, torej v samo bistvo našega bivanja.

Mojster preko Benjamina Crema (september 2005)

Ne glede na vložen trud, politiki in ostali voditelji vse težje nadzirajo dogodke in vzdržujejo ravnovesje svojega trenutnega vodenja. Dogodki gredo, kljub njihovim izkušnjam, svojo pot, kot da bi jih vodila nevidna roka. Ta nevidna roka je seveda logika sprememb. Ti ljudje ne razumejo, da njihove metode in način delovanja sodijo v preteklost in da imajo le malo skupnega s težavami in potrebami današnjega dne. Sestajajo se in razpravljajo o teh težavah, vendar se vedno znova vzdržijo dejanj, ki lahko edina rešijo te probleme.

Medtem pa ljudje bolj ali manj trpijo in čakajo na razsodnost in uvid, ki bosta olajšala njihovo gorje. V srcih vedo, da je osvoboditev mogoča, da jim pripada, vendar pa zaenkrat nimajo ustreznih struktur in moči, da bi jo dosegli.

Vsak človek tu nekaj prodaja,
nekateri tu prodajajo svoje dolgočasje,
nekateri pa kar svoje mentalno znanje,
kot da ne bi prav vsi dobro vedeli,
da se čas vsem izteka in da ko boš umiral,
te od vseh tvojih preljubih telesnih stvari,
tvoja pamet še najprej zapusti.

O notranji luči najraje pridigajo pridigarji,
ki svoje notranje luči še nikoli niso videli,
O notranji glasbi najraje pridigajo pridigarji,
ki svoje notranje glasbe še nikoli niso slišali,
O sveti besedi najraje pridigajo pridigarji,
ki svetost prvobitne vibracije niso nikoli začutili
in samo ti veš, če si med takimi pridigarji tudi ti.

Od vajenca se - jaz mojster - ne morem ničesar naučiti. Edino veliki Mojstri me lahko kaj naučijo, spoštujem edino njihovo znanje…To je gledišče, s katerim smo se že mnogi srečali v sebi. Izhaja iz osebnega napuha, iz postavljanja vsega v stopenjske predale pri sebi in iz prepričanja, da sem jaz več in da sem bolj pameten in izkušen…od vseh tistih, ki sem jih potisnil v nižje predale od mojega.To napihnjeno mnenje, ki ga gojim o sebi, je ovira na moji duhovni poti. Stanje osebnosti, ki odpira moje napredovanje, je ponižnost, ponižno srce. To je dejanska veličina duha, osebne odprtosti in pripravljenosti sprejemanja.

Če rečem v sebi, da bom sprejemal modrosti samo od moje stopnje navzgor, za vse ostale nižje od mene pa bom zaprt, sem si s tem odrezal polovico svojih potencialnih možnosti učenja v življenju, kajti obe smeri - od mene navzgor in od mene navzdol - sta neomejeni. V resnici tudi ne obstaja nič nižjega niti višjega od mene, te določitve so rezultat edino moje sodbe, ki je podelila moj svet. Res je, das naši Učitelji lahko mnogo naučijo in da je njihova modrost vredna vsega spoštovanja, ki ga zmoremo. Res pa je tudi, da je vsega spoštovanja vreden tudi vsak človek, kajti vsi smo božanska bitja, božanske iskre. Življenje nas ne bo venomer učilo skozi Mojstre, ne bo nam venomer pošiljalo na vrata kralja, poslalo nam bo tudi berača - tudi z nalogo, da nas nekaj nauči. In ravno v taki situaciji se bomo pokazali v svoji pravi luči. Spoštujmo vse, vse ljudi, vsa bitja, vse oblike, vse načine. Ne omejujmo se - razen če tako izrecno v sebi ne želimo. In tudi to je prav za nas, kajti dalo nam bo tisto lekcijo, ki jo potrebujemo.

Ravnati se po znakih, ki jih človek dobi iz višjih vibracij je včasih težko.
Razum ne doseže, telo se upira, srce pa točno ve, da je to prav.
Težko je včasih hoditi po poti, ki smo si jo sami začrtali.
Težko je včasih hoditi v šolo, se učiti tudi tisto, kar nas veseli in prinaša veselje.

Vsak, ki pa kdajkoli okusil zmago nad samim seboj, ko je premagal nižje želje in se ravnal po tistih, ki so višje, jim prisluhnil in upošteval, ve, da je to nekaj najbolj čudovitega na svetu, kar se mu lahko zgodi.

Mnogi bi vzkliknili:"Čudež, glej!",
le nekateri pa se tiho in mirno priklonijo in zahvalijo za božje darove darove in vodstvo.

XIV.
NUN
JEZUS V SLUŽBI KOT KRISTUS - PRVO RAZDOBJE

POGLAVJE 65

Jezus odide v divjino, da bi se preizkušal; ostane štirideset dni. Podvrže se trem skušnjavam. Zmaga. Vrne se v Janezovo območje in začne učiti.
1 Glasnik je pripravil pot. V Jezusu je bil predstavljen Logos kot Ljubezen, ki je postala zaznavna ljudem. Zdaj torej je moral začeti svojo službo kot Kristus.
2 Odšel je v samoto, da bi bil sam z Bogom, da bi mogel zreti na dno svojega srca in ugotoviti njegovo moč in vrlino.
3 In sam sebi je govoril: Moj nizki jaz je trdoživ. Z mnogimi vezmi sem pripet na življenje mesa.
4 Ali imam moč premagati ga in svoje življenje dati v radovoljno žrtev za ljudi?

Piše: Bernarda Pavko Prava

vse se rešuje samo
lahkost bivanja prinaša dolgost življenja

občutki odprejo val strastnega izraza
dovolim si novo rojstvo, ki bo mnoge potegnilo v smrt

z naslovom knjige sedim, se sprehajam in predvsem - postajam

vse staro sem že počela, zato tega ne delam več

televizijo gledajo, avto kupujejo in zmagujejo v službi
glej jih no, glej, v igri starih strasti
še opazijo ne, da jih več ni
praznina spominja na prisotnost pomanjkanja
počasi stopam dol po klancu
drugi rinejo še bolj navzgor
še več starega nabirajo v prepolno košaro strahu

Piše: joni

Sprašujem se, kaj je to hrepenenje. Ponujajo se mi številni odgovori, ki pa jih najdem v svojem življenju polnem bridkosti in drobnih radosti. Moje hrepenenje je moje življenje, hrepenenje po dobrem o meni, okoli mene in za mene. Moja zgodba življenja je zame večno hrepenenje sestavljeno iz majhnih raznobarvnih kamenčkov. Le-ti se z mojim hrepenenjem po dobrem sestavljajo v slikovit mozaik življenja.

Prvi kamenčki, na katere pomislim, mi segajo v rano otroštvo. Rodila sem se kot predzadnja v družini s šestimi otroci, na kmetiji, v majhni vasi s štirimi domačijami. Vas je idilična, lepa, enkratna v svoji naravi s prekrasnimi pogledi na zelene travnike, vinske gorice in mogočne gozdove. Obdajajo jo kraške vrtače, polne skrivnosti. V meni se je že rojevalo hrepenenje po igri, po tem, da bi bila opažena, po tem, da bi bila ljubljena. Hotela sem, da me kličejo z ljubkovalnim imenom, češ, ko bom zrasla pa me boste klicali po mojem pravem imenu.

Dragi prijatelj…!
V prejšnjem delu najinega pogovora sva se dotaknila Vodnarja in nove dobe. Kot sam dobro veš, je od začetka 20. stoletja vse bolj, a najbolj očitno se kaže ta impulz od leta 1968 dalje, da sprejema človeštvo duhovne impulze, ki se jih pripisuje ozvezdju Vodnarja. Te impulze in delovanje sile ali GIBANJA,ki stoji za tem delovanju pa prepoznavamo v delovanju kot:

- demaskiranje navideznih resnic, razkroj hierarhij in avtoritativnih struktur,
- zavedanje finejši področij nematerialnega sveta, ezoteričnih in duhovnih resničnosti,
- razpad tradicionalnih vrednot in pravil.
Torej, kot vidiš živiva sedaj v zelo dramatičnem času, ki je poln duhovnega preobrata. Najbolj radikalne duhovne revolucije, ki jo svet do sedaj še ni videl. V duhovnih krogih sveta se ve, da smo danes še vedno v obdobju Rib. Kajti na podlagi različnih virov, ki so nam danes dostopni lahko vidiva, kdaj se bo Vodnarjeva doba dejansko pričela, oz. se je pričela. Tu pa se pokažejo presenetljive nemajhne razlike. In čemu je vzrok tega?

POGLAVJE 59

Druge zahteve. Jezus prejme blagoslov. Modrijani ponovno meditirajo sedem dni.
1 Apollo piše kot peti:
2 Dušo vlečejo štirje konji-belci navzgor k popolni luči. In to so: Volja, Vera, Uslužnost in Ljubezen.
3 Kar hoče kdo storiti, ima za to tudi potrebne sposobnosti in sile.
4 Če to uvideva, pravimo, da ima vero. In ko začne delovati vera, se duša začne vzpenjati kvišku.
5 Sebična vera ne vodi k luči. Na poti k luči ni samotnih romarjev. Ljudje dosegajo višino samo s tem, da jo pomagajo dosegati drugim.
6 Belec, ki vodi na poti duhovnega življenja, je Ljubezen, in sicer čista, nesebična Ljubezen.
7 Matheno piše kot šesti:
8 Univerzalna Ljubezen, o kateri govori Apollo, je otrok Modrosti in Volja Boga. Bog jo je poslal na zemljo v mesu, zato da da človeku možnost spoznanja.
9 Univerzalna Ljubezen, o kateri govorijo modrijani, je Kristus.
10 Največja skrivnost vseh časov je v tem, kako Kristus živi v srcu.
11 Kristus ne more živeti v mrzlo-vlažni jami mesenosti. Skozi sedmero bitk se je treba preboriti, sedmero zmag si pridobiti, preden je odstranjena mesenost, kot so strah, jaz, emocije in poželenja.
12 Ko je dokončano, se bo Kristus polastil duše. Delo je opravljeno, človek in Bog sta eno.

Priredila: Bernarda Pavko Prava

šaud 1: ENOSTAVNOST JASNOSTI avg 05

Družina angelov in ljudi je skupaj v svetem prostoru, ki ste ga tukaj ustvarili (mesečna srečanja v Golden Creek Canyon, Colorado). Kakšna razlika, v primerjavi z letom 99, ko smo se prvikrat uradno srečali. Samo 30 vas je bilo v tipiju v gorah, ko ste se dušili v dimu. Dim je del čiščenja in opuščanja, opraviti ima z oblačnostjo in (ne) sposobnostjo jasno videt. Prvi šaud je bil poln dima spremembe in opuščanja. Angeli se spominjamo, kako smo tisti skupini rekli, da jo zapuščajo vodniki... Tako ste bili zaskrbljeni, ker ste bili navezani nanje, življenja so bili z vami. Kako bom preživel, kako bom zdržala, ne da bi padla...?, ste mislili. V šestih letih smo šli skupaj skozi toliko stvari in zdaj stopamo v sedmo leto.

Svobodna volja

Mnogim ljudem je bilo rečeno, da je, Kar Bog hoče, da bi ljudje delovali po svoji svobodni volji. Potemtakem lahko sami določijo ali pa se odločijo, katerega izmed Dokončnih Izidov - Nebesa ali Pekel - bodo izkusili po svoji smrti. V vsakem trenutku, na vsakem razpotju lahko naredijo tako, kot se sami ta trenutek odločijo. In v nobenem pogledu niso omejeni.

Ljudem je bilo rečeno, da Bog ljudem dovoljuje Svobodno Voljo, tako da se lahko svobodno odločijo za Boga, za Božjo Pot in ponovno združenje z Bogom v Nebesih. Z drugimi besedami, svobodno lahko izberejo, da bodo dobri, brez da bi v to bili prisiljeni. Bog hoče, da se ljudje vrnejo k Njemu po svoji lastni izbiri. Od nikogar ne bi smeli zahtevati, da to naredi.

Malo sem se poglobil, razmislil in se odločil,
da zate napišem en kratek člančič o duši.

Od pamtiveka so eni ljudje trdili,
da človek nima duše,
drugi pa, da človek dušo ima.

Tisti, ki so trdili, da človek nima duše,
so vsekakor imeli prav,
namreč oni je nikoli v svojem življenju
znotraj sebe niso začutili.

Tisti, ki so trdili, da človek dušo ima
so se zopet razdelili na tiste,
ki so trdili:
prvi da je sedež duše v človeški glavi,
drugi, da je v srcu
in tretji, da je nekje v vesolju.

Tudi oni so vsi imeli prav,
tako so namreč verovali,
ali bili tako vzgojeni.

Moja pot po kateri hodim. Tvoja pot, po kateri te vodi življenje. Kot drevo sem. In drevo si ti. In misel pravi: “Drevo mora v globino, da lahko zraste v nebo”. Ja, in da se veje nežno prepletajo v sožitju moram najprej vase. In moraš spoznati sebe. Moram se sprejeti. Najti svoj mir. Biti temelj, ki ga drugi nadgradijo, ne pa omogočajo njegove biti. Moram preseči telo. Moje. Tvoje. Kako lahko je to napisati. In kako presneto težka je pot do te točke, kraja kjer odvržem ego, strahove, preteklost in prihodnost obenem in zadržim sedanjost. Do kraja, kjer pozabim na zamere, kjer odpustim rane izpod meča ljubezni in sem le hvaležna za to kar je, za ta dan, ta trenutek...

Do trenutka, ko te vidim preko besed in podob, ko ti pustim, da vidiš vse to tudi ti. In vedno bolj se zavedam, da ta pot je tudi nevarna. Ker te prisili v hojo po robu prepada lastne duše (in meja je lahko nevarno tanka), istočasno pa je še srce na dlani. Resnica o nas samih je težka. Dostikrat najtežja. In prav težke situacije se včasih dotaknejo teh resnic, nam snamejo maske in pokažejo prave barve.

POGLAVJE 53

Jezus prestane šesto preizkušnjo bratstva in prejme šesto diplomo imenovano: BOŽJA LJUBEZEN.
1 V vsej deželi ni bilo veličastneje opremljenega prostora od salonov lepote v templju sonca.
2 Le malo učencev je smelo s te sobane. Duhovniki so jih v strahu in spoštovanju imenovali dvorane misterijev.
3 Vtem ko je Jezus zmagal nad strahom, si je pridobil pravico do vstopa vanje.
4 Vodnik ga je peljal skozi številne bogato opremljene sobe, nato pa ga je v dvorani harmonije pustil samega.
5 Med glasbili je bila tu harfa in Jezus je sedel k njej ter jo zamišljeno opazoval. V tem čisto po tihem stopi v dvorano dekle očarljive lepote.
6 Ni videti, da bi opazila Jezusa, ki je bil v mislih kot zasanjan.
7 Sede k harfi, se z veliko nežnostjo dotakne strun in obenem poje izraelske melodije.
8 Jezusa očara: tolike lepote ni videl nikoli, takšnega petja ni nikdar slišal.

Piše: Bernarda Pavko Prava

zgodbe se pišejo, srce poje, dan je mavrica
zvezda se razprši v svoji resnici
drobci potujejo, lahko jih uloviš

gozd je moj, na vrsti so drevesa
vsi moji deli, na igrišče jih povabim
zaživim se novo, da se spet znajdem pred drugimi vrati
tu je, kar sem upala in sanjala
se bom zdaj obrnila stran

mnogi gredo svojo pot - ne mojo
mirna gladina sem, bonaca

amen na zavesten dih
majhnost presežeš, če se jo najprej zaveš
obilja kraljica in lic lepotica, magdalena postajam
molčim in sprejemam, poslušam, dojemam
napiše se samo

Prana(jama)

Da bi prišli do samozavesti, do samospoznanja, do resničnega rasvetljenja, da bi razumeli življenje v vseh odrazih, manifestacijah in spremembah; da bi resnično spoznali sebe in vso ostalo množico svetov in vsa bitja; moramo uporabljati izvorna učenja Kraljevske Joge, njenih metod in tehnik. Predvsem pa je potrebno nekaj povedati o pranajami, ker je ta osnova našega nadaljnega razpravljanja tako na telesnem kot na duhovnem nivoju.

Pranajama ni, kot mnogi mislijo, nekaj o dihanju. Dihanje ima z njo zelo malo skupnega. Dihanje je samo ena izmed mnogih vaj, preko katerih se pride do prave pranajame.

Po učenjih indijskih modrecev imamo mnogostrano Vesolje. Vse kar je v njem ustvarjeno, se sestoji iz dveh materialov, od katerih se je en poimenoval Akaša. Ta je povsod prisotna in vse prežema.

Piše: Miran Zupančič

Pred nekaj dnevi je prispelo pismo mojega starega prijatelja na moj e-mail.
Dragi prijatelj…!
Zadnja leta in čase močno premišljujem o naši generaciji iz šestedetih-sedemdesetih. Se še spominjaš tega obdobja? Tedaj smo bili že na »poti«. Naša »pot«je bila življenjski občutek cele generacije. Svoboda, ljubezen, enakost, mir, to so bile naše vrednote, naši ideali. Iskali smo višjo zavest, drugačen svet. Otroci cvetja so nas imenovali.

Da, uh, upirali smo se svojim staršem, ustaljenim navadam družbena reda. Uprli smo se svojim staršem, ker nismo hoteli živeti tako kot oni, zaplombirani v družbeno obliko, ki je temeljila le materializmu, zgolj na dobičku in dosežkih. Dušilo nas je in čutili smo ozkost, utesnjenost, manjkal nam je zrak, da bi ga svobodno dihali. Puščali smo dolge lasje in s tem puščali naravi prosto pot. Naši lasje so nam bili simbol našega načina življenja, prepoznavni znak pripadnosti: naj se zgodi-naravno, preprosto, svobodno! Naivno smo se zanesli na naravo in v sebi upali, da nas bo popeljala k cilju po katerem smo vsi hrepeneli. K cilju človeškega poslanstva.

Takole ko berem razne nestrpne in pogosto tudi sovražno nastrojene prispevke v zvezi s krščansko religijo, sem razmišljala kaj te ljudi žene naprej, da se izrekajo o drugem eksistencialnem »modusu vivendi« drugače mislečih na takšen neprimeren, pogosto primitiven in tudi sovražen način. Da so neverujoči ateisti, vemo. Vendar pri tem sem se spraševala v kakšni obliki se pri nas pojavlja, oglaša in deluje ateizem.

Ateizem dobiva razsežnosti ideologije, zato ker se ne pojavlja zgolj kot svetovnonazorska opredelitev posameznika s pravico do neverovanja, temveč deluje tudi organizirano v vlogi napadanja verujočih in hoče s svojimi prikritimi politčnimi sredstvi in cilji reducirati družbeno zavest in filozofijo na marksistično ontološko pojmovanje družbene stvarnosti z vsemi idejami, ki se hočejo restavrirati kot nekdanje sovraštvo do drugače mislečih in se zato od klerikalizma, ki izrablja vero za politične namene, ne razlikuje. Nad verujočimi se kar naenkrat pojavijo razmere, kot da bi bile povsem odtrgane od ustavnih svoboščin pravice do veroizpovedi in verskega združevanja, več kot jasno pa je, da te razmere ustvarjajo čustva ljudi, ki jih nekateri radi razpihujejo.

Življenje

Mnogim ljudem je bilo rečeno, da je, Kar Bog hoče, da bo življenje šola, kraj učenja, čas preizkušenj, kratka in dragocena priložnost, da popeljemo dušo nazaj v nebesa, nazaj k Bogu, od koder je prišla.
Mnogim ljudem je bilo rečeno tudi to, da se prava radost začne, ko se življenje konča. Celotno življenje naj bi bilo uvod, predhodnik, oder, na katerem duša oblikuje svoje izkušnje večnosti. Torej bi življenje morali živeti z eno nogo v Posmrtnem življenju, ker vse, kar si prislužimo sedaj, bomo izkušali večno.

Mnogi ljudje verjamejo, da je Kar Bog hoče, da bi razumeli, da je življenje sestavljeno iz tega, kar ljudje lahko vidijo, slišijo, okušajo, dotikajo in vohajo - in ničesar drugega.
Eden izmed izidov tega učenja: Ljudje verjamejo, da življenje ni preprosto, niti ni namenjeno, da bi takšno bilo. Je konstantna borba za obstanek. V tem boju velja vse, česar ne moremo zaznati s svojimi petimi čuti, za ''nadnaravno'' ali ''okultno'' in po tem sodeč, pade v kategorijo ''spletkarjenja s Hudičem'' in med ''Satanova dela''.