Malo sem se poglobil, razmislil in se odločil,
da zate napišem en kratek člančič o duši.
Od pamtiveka so eni ljudje trdili,
da človek nima duše,
drugi pa, da človek dušo ima.
Tisti, ki so trdili, da človek nima duše,
so vsekakor imeli prav,
namreč oni je nikoli v svojem življenju
znotraj sebe niso začutili.
Tisti, ki so trdili, da človek dušo ima
so se zopet razdelili na tiste,
ki so trdili:
prvi da je sedež duše v človeški glavi,
drugi, da je v srcu
in tretji, da je nekje v vesolju.
Tudi oni so vsi imeli prav,
tako so namreč verovali,
ali bili tako vzgojeni.
Tudi danes obstajajo taki ljudje,
ki točno tako trdijo,
ker so takšna njihova verovanja,
da je pravilno samo tisto,
kar izključno mislijo in verujejo oni.
Vidiš tudi oni imajo svoj prav,
kajti takšna je njihova vera,
ali pa njihovo izkustvo.
Za časa Jezusa je bilo veliko ločin,
med katerimi so bili najbolj znani farizeji in saduceji.
Prvi so trdili, da človek ima dušo, drugi pa da ne, oni so o duši filozofirali,
res doživljali so jo pa Jezusovi učenci.
Danes je najbolj poznana ločina, ali sekta Jehovinih prič,
ki ne verjame da ima človek dušo in tako uči tudi svoje podanike.
Seveda obstajajo tudi nekateri domači »jasnovidci«,
ki trdijo, da nekateri ljudje nimajo duše.
Če govorimo pesniško o duši kot moralno etičnih vrednotah,
bi se s to trditvijo lahko morda celo strinjal,
vendar morava najprej priti do skupnega izhodišča
in pogledati v slovarje, kako ti definirajo dušo,
da končno vidiva, ali se sploh pogovarjava o isti stvari.
SSKJ na prvem mestu za dušo pravi:
Nematerialno, neumrljivo bistvo človeka
na drugem pa:
Čustveno moralna plat človeka
Sam trdim, da čustveno moralna plat človeka
vsekakor ima opravka z njegovo dušo,
ni pa sama duša človeka,
kajti duša je zame nekaj več.
Seveda pa gre pri duši res za
tisto etrsko neumrljivo bistvo človeka,
ki je stalno podvrženo zakonu akcije in reakcije,
ali po domače povedano njegove karme.
Trdim, da vse kar je živo,
pa naj bo to človek, žival, ali rastlina,
skratka vse kar diha in znotraj sebe utripa
ima dušo
in je podvrženo zakonu akcije in reakcije.
Torej glede zakona vseh tvojih akcij in reakcij ni slučajno,
da si se rodil točno v takšni familiji v kakršni pač si se,
da si bil deležen točno takšne vzgoje kakršne si pač bil
in da zdaj v svojem duhovnem razvoju točno si, kjer pač si
in da boš po svoji smrti točno šel, kamor boš pač šel.
Seveda bo tvoja duša po fizični smrti odšla v nebesa,
kam drugam bi pa tako dobra duša kot si ti,
sploh lahko še šla,
razen seveda če si komunist, ali ateist,
potem te zagotovo čakajo vice ali pa pekel. ;)
Pustiva hec in tvojo prelepo bodočnost
in se vrniva kake štiri tisoč let nazaj.
Pred štirimi tisoč leti
je namreč mojster Krišna
rekel svojemu učencu Ardžuni:
»Nikoli časa ni bilo,
ko nas nikjer ne bi bilo
in nikoli ne bo prišel čas,
ko nas nikjer ne bo.«
Kar prelepo bi bilo hudim zločincem in kriminalcem,
kot Hitlerju, Stalinu, Pol Potu, Titu
in končno Huseinu, Miloševiču, Karadžiču in Mladiču,
če njihovim dušam s trpljenjem ne bi bilo treba plačevati
za svoje zločine v tem in naslednjih življenjih mar ne?
In končno če je prav vse v naravi
podvrženo zakonu akcije in reakcije,
kjer se dobro z dobrim vrača, slabo pa s slabim,
zakaj bi Bog pri zločincih delal kako izjemo?
Vrniva se k tvoji mili ti duši.
Kar se mene tiče, je meni prav vseeno,
ali ti verjameš v svoje nematerialno bistvo,
ali ti verjameš da ti imaš svojo dušo, ali ne,
ali pa da verjameš, da jo ti imaš nekdo drugi pa ne,
dokler je res ne boš začutil globoko znotraj sebe
in vsak dan res marljivo delal na njej,
boš duhovno pač tam, kjer pač si,
to pa je nikjer.
Ključi mojega mojstra Maharadžija ti lahko omogočijo,
da presežeš svojo karmo,
ker te naučijo, kako biti v globini tega trenutka zdaj,
tam pa ni več tistih tvojih temnih zapisov preteklosti,
ki so vezani na tvojo žalostno ti prihodnost. :)
Malo sem se poglobil, razmislil in se odločil, 
