Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20050819163504375

Ateizem in klerikalizem, ki rasteta iz istih korenin torek, 30. avgust 2005 @ 06:15 CEST Uporabnik: Tatjana Malec Takole ko berem razne nestrpne in pogosto tudi sovražno nastrojene prispevke v zvezi s krščansko religijo, sem razmišljala kaj te ljudi žene naprej, da se izrekajo o drugem eksistencialnem »modusu vivendi« drugače mislečih na takšen neprimeren, pogosto primitiven in tudi sovražen način. Da so neverujoči ateisti, vemo. Vendar pri tem sem se spraševala v kakšni obliki se pri nas pojavlja, oglaša in deluje ateizem. Ateizem dobiva razsežnosti ideologije, zato ker se ne pojavlja zgolj kot svetovnonazorska opredelitev posameznika s pravico do neverovanja, temveč deluje tudi organizirano v vlogi napadanja verujočih in hoče s svojimi prikritimi politčnimi sredstvi in cilji reducirati družbeno zavest in filozofijo na marksistično ontološko pojmovanje družbene stvarnosti z vsemi idejami, ki se hočejo restavrirati kot nekdanje sovraštvo do drugače mislečih in se zato od klerikalizma, ki izrablja vero za politične namene, ne razlikuje. Nad verujočimi se kar naenkrat pojavijo razmere, kot da bi bile povsem odtrgane od ustavnih svoboščin pravice do veroizpovedi in verskega združevanja, več kot jasno pa je, da te razmere ustvarjajo čustva ljudi, ki jih nekateri radi razpihujejo. Ateizem je redukcionizem, ki hoče po stari shemi družbeno zavest prevesti na odsev nekdanjega pojmovanja državnega gopodinjstva in normirane družbene biti, hkrati in odklanja resnico, da je bistvo človeka enotnost predmetnosti in subjektivnosti hkrati. Verovanje je zgodovinski pojav človeškega kulturnega razvoja in izhaja iz lastnega duhovnega spoznanja vsakega posameznika. Torej izhaja iz njegove subjektivnosti, ki je sestavni del družbene zavesti, ki naj se kaže kot objektivna resnica. Zavest človeka ne more biti reducirana na politične razmere in politično klimo ter oligarhijo, ki želi ljudstvu vladati, zato je v središču pozornosti proces osvobajanja slehernega, v katerem konkretni subjekt producira družbeno stvarnost bodisi kot nevernik ali vernik in je sam v njej historično produciran ali reproduciran. Pri tem pa ateist pogosto služi kot subjekt politiki orktodoksne levice pri doseganju njenih političnih ciljev ter izpolnjuje s svojim ideološkim ateizmom politično funkcijo in udejanja propagandno akcijo odkritega napadanja verujočih, kar pa ni šteti več zgolj kot njegovo svetovnonazorsko opredelitev, temveč kot politično delovanje, ki seje nestrpnost. Klerikalizem je bil veliko krat tarča političnih obračunov, nikoli pa nisem zasledila, da bi o ateizmu kot politični ideologiji nestrpnosti pri nas kaj več razpravljali. Obe skrajni meji delovanja pa razkrajata enotnost naroda ter sejeta nestrpnost in sovraštvo med ljudmi. V sodobnem pojavljajočem se ateizmu, zlasti med mlajšimi, je značilna teoretična redukcija, ki vidi svoj fenomen v kontinuiteti namišljenega socialnopolitičnega napredka neverujočih v ospredju s svojimi političnimi idejami, ki pogosto rušijo etičnost, ker se hočejo prek delujočega ateizma restavrirati z vsemi svojimi starimi napakami in prilaščanjem svobode drugim. Ateizem v funkciji politike se torej na zelo vulgaren način odziva in napada verujoče in Cerkev kot institucijo ter zlorablja neverska čustva za svoje ideološke obračune z verujočimi češ, da so ideje in nauki Cerkve in vernikov konservativni, nesodobni in zastareli, ne da bi pri tem tak ateizem utemeljil etičnost svojega nazorskega prepričanja, ki je samo odsev politike, ne pa tudi etičnosti človekovega delovanja. Govoriti o družbeni stvarnosti in zavesti, ne da bi se ji nakazala nova razvojna smer etike in strpnosti, je početje, ki ruši pridobljene vrednote na določeni stopnji razvoja in zapušča za seboj vakuum. Naša kultura ima svoje korenine v krščanskem etosu, ki predstavlja zavest časa. Človek sedanjega časa potrebuje totaliteto človeškega izkazovanja življenja tako socialno-družbeno, etično kot duhovno. Lastno človekovo prepričanje naj eksistira kot notranja nujnost posameznika ob zavesti slehernega, da človek drug drugega potrebuje brez predznaka kaj je kdo po svojem nazorskem prepričanju. Tatjana Malec Komentarji (18) www.pozitivke.net