Od vajenca se - jaz mojster - ne morem ničesar naučiti. Edino veliki Mojstri me lahko kaj naučijo, spoštujem edino njihovo znanje…To je gledišče, s katerim smo se že mnogi srečali v sebi. Izhaja iz osebnega napuha, iz postavljanja vsega v stopenjske predale pri sebi in iz prepričanja, da sem jaz več in da sem bolj pameten in izkušen…od vseh tistih, ki sem jih potisnil v nižje predale od mojega.To napihnjeno mnenje, ki ga gojim o sebi, je ovira na moji duhovni poti. Stanje osebnosti, ki odpira moje napredovanje, je ponižnost, ponižno srce. To je dejanska veličina duha, osebne odprtosti in pripravljenosti sprejemanja.

Če rečem v sebi, da bom sprejemal modrosti samo od moje stopnje navzgor, za vse ostale nižje od mene pa bom zaprt, sem si s tem odrezal polovico svojih potencialnih možnosti učenja v življenju, kajti obe smeri - od mene navzgor in od mene navzdol - sta neomejeni. V resnici tudi ne obstaja nič nižjega niti višjega od mene, te določitve so rezultat edino moje sodbe, ki je podelila moj svet. Res je, das naši Učitelji lahko mnogo naučijo in da je njihova modrost vredna vsega spoštovanja, ki ga zmoremo. Res pa je tudi, da je vsega spoštovanja vreden tudi vsak človek, kajti vsi smo božanska bitja, božanske iskre. Življenje nas ne bo venomer učilo skozi Mojstre, ne bo nam venomer pošiljalo na vrata kralja, poslalo nam bo tudi berača - tudi z nalogo, da nas nekaj nauči. In ravno v taki situaciji se bomo pokazali v svoji pravi luči. Spoštujmo vse, vse ljudi, vsa bitja, vse oblike, vse načine. Ne omejujmo se - razen če tako izrecno v sebi ne želimo. In tudi to je prav za nas, kajti dalo nam bo tisto lekcijo, ki jo potrebujemo.


Če smo pozorni, se bomo lahko pogosto zalotili s takimi mislimi:" Tainta je pa še v popolnem nezavedanju"; "Temuintemu se še sanja ne, kaj se dejansko dogaja…"; "Tisti je na mnogo nižji stopnji od mene…, Moj Učitelj ve vse…".
Vse to so oblike našega presojanja njihovega stanja, ocenjevanja njih skozi moje oči, moja sodb njih. Jaz tako vidim, meni se tako zdi. To je lahko tako, ni pa nujno - v vsakem primeru je za tistega človeka drugače, ker on gleda tudi skozi svoje oči, ki so drugačne od mojih. Tu ne gre za čisto nevtralno opazovanje, tu je prisotna sodba. Torej sodimo njim - predvsem pa (po zakonu refleksije) s tem sodimo sebi. Oni so moje zunanje ogledalo.

Ali obsojam psa, ker ne zna govoriti kot človek? Zato, ker kot bitje enostavno še ni na tej stopnji zavesti, kjer sem sedaj jaz? Ali obsojam dve leti starega otroka, ker ne zna brati in pisati? Isti nesmisel je obsojati človeka, ki šele razvija - ozavešča svoje mentalno telo in se sploh še ne zaveda, da misli: on je dejansko otrok na miselnem nivoju, več kot sedaj dela, enostavo ne zmore. Obstajajo tudi ljudje, ki so še pravi dojenčki na tem področju - tisti, ki sploh še ne znajo misliti s svojo glavo, temveč uporabljajo mentalno telo svoje skupine, plemena, katerega del so. Glede na stopnjo našega zavedanja imamo nekateri - v prispodobi - 3 metre dolgo pot za sabo, drugi 15 km, nekateri 500.000 km..itd. Vsak od nas ima svojo mero ta hip, ki se stalno podaljšuje s procesom razvoja, oziroma prebujanja zavesti. Vsi ljudje imamo v sebi prisoten neskončen potencial, razlikujemo se le po stopnji prebujenosti.

Mnogokrat nas zagrabi, da bi nekomu pomagali, vidimo ga, na primer, kako se muči in trpi, kako se premetava kot riba na suhem - mi pa vemo, kako priti ven iz te bolečine. Lepo je, da bi radi pomagali, toda vedimo, da je vsako vsiljeno pomaganje v resnici od-maganje; s tem dejansko naredimo več škode kot koristi in to njemu in sebi. S tako svojo intervencijo njemu zmešamo ali ustavimo njegovo življenjsko preizkušnjo, njegovo učenje, potrebno za spoznanje - zato tudi je v tej situaciji! Sebi pa ustvarimo slabo karmo za tako nasilno vmešavanje. Delujemo na osnovi sodbe in iz sodbe: v sebi sodimo, da sta bolečina in trpljenje slaba, zato ju je treba odpraviti. Sodimo, da je prijatelj v slabem, neugodnem položaju in ga hočemo spraviti ven. Sodimo, določimo v sebi, da je potreben pomoči in mu jo tudi vsilimo. Naloga bolečine je življenjsko učenje in prebujanje zavesti, zato jo spoštujmo in po svoji volji ne prikrajšujmo nikogar za darove, ki mu jih ona prinaša. Biti v preizkušnji, v trpljenju ni vedno slaba stvar. To je dejansko prednost pred mirnim stanjem, ko se nič ne dogaja - ko nimamo na programu tisti hip nobenega učenja. Torej pustimo ljudi, da se učijo! Čeprav je v bolečini, trpeči pomoči dejansko ne potrebuje vse dotlej, dokler on sam ne pride k meni (vsaj enkrat) prosit zanjo. Nekatera duhovna učenja pravijo, da te mora celo večkrat prositi za pomoč - tako da ni nobene dileme glede tega, da jo res potrebuje (kajti včasih ljudje kar tako prosijo za nekaj, čeprav dejansko tega v sebi ne rabijo in niti ne razmišljajo o tem). Torej, ko človek pride zavestno k meni po pomoč - takrat mu lahko res pomagam, takrat je pravi trenutek za to. Takrat bo ta človek odprt do mene, do mojih nasvetov, do mojih ukrepov, poslušal me bo - ne bom govoril v prazno, ne bom brez potrebe trošil besed, ne bom se brez uspeha trudil zanj - kot se to dogaja v prejšnji obliki pomoči. V tem primeru bodo semena pomoči padala na plodna tla, prej pa smo jih skušali vsaditi v beton! Manj energije bomo potrošili in bolj bo naša pomoč učinkovita. Tako je, da slišimo samo tisto, za kar smo na nek način zreli in zato smo samo to zmožni sprejeti. Zaupajmo v ta kozmični proces učenja, evolucije, prebujanja zavesti. Vedimo, da si vsak človek sam zmanifestira točno tisto, kar rabi in da ni slučajno v krizi. Potrebuje spoznanje, ki ga bo odkril skozi njo. On sam se bo odločal, kako se bo učil in ali se bo sploh kaj naučil ali ne.

Če nas nevzdržno prime, da bi nekomu vseeno pomagali, pa čeprav nas ni prosil za to, ga lahko vprašamo, če potrebuje pomoč in obvezno spoštujmo njegovo odločitev. Če bo rekel ne, potem to sprejmimo in dajmo mir v sebi! Soočimo se s to svojo potrebo, poglejmo, od kod izvira in jo odpravimo, odpustimo jo z ljubeznijo skupaj z vsemi njenimi vzroki. Ali pa tako, z vso iskrenostjo svojega srca, z ljubeznijo, sprejmimo sebe take kot smo, skupaj s to obliko sebe.
Če trpeči ne izrazi želje po naši pomoči, imamo še eno možnost, da mu pomagamo: z ljubeznijo ga sprejmimo takega kot je, z vso njegovo bolečino vred. Objemimo ga v sebi s to nežno energijo - in pomagali mu bomo, mogoče celo bolj kot se sploh zavedamo in več kot bi mu lahko pomagali na drugačen - konkreten - način. Dejansko bomo tako pomagali in sebi in njemu.

Drastična ilustracija tega našega početja - ko hočemo na vsako silo nekomu pomagati - izgleda takole: vidimo nekoga, ki je surov fižol in se zraven muči, mi pa smatramo/sodimo, da bi bilo bolje zanj, če bi pojedel zrezek. Hočemo ga prisiliti, da bi ga pogoltnil, on pa se, seveda, brani. Mi zgubljamo energijo in živce in ga zraven še obsojamo, "kakšen osel je, da ne vidi kaj je dobro", "da sili z glavo skozi zid", "da je brezupen primer…" itd. S tem svojim delom še poslabšamo njegovo stanje, njegov menu. Zakaj dojenčkov ne posiljujemo z zrezki? Zato, ker razumemo, da potrebujejo mleko. Razumimo še odrasle ljudi, da vsak potrebuje svojo duhovno hrano, zato jim jo tudi privoščimo in jim ne vlečimo krožnika iz rok! Damo jim lahko kaj šele tedaj, ko sami pridejo do tega, ko se sami odločijo za to in ko nas sami prosijo za to.

Ko tako gledamo razgaljeno delovanje sodbe vidimo, da v resnici nimamo kaj obsojati. Lahko smo le hvaležni, da smo v tem življenju, v ponovnem utelešenju, da imamo možnost učenja, prebujanja zavesti. To je velik dar življenja: duše imajo možnost napredovanja samo takrat, ko dobijo fizično telo, drugače morajo čakati. Imamo priložnost, ali jo bomo izkoristili? Odločitev je naša - in vse delo potrebno za to, tudi.