V univerzumu in na zemlji ni nič dobro in nič slabo. Vse samo je. Univerzum in zemlja sta kakršna sta in predstavljata virtualno okolje ustvarjeno na višjem nivoju v katerem poteka kreacija na nižjem nivoju. Zato je trditev, kot je zdravljenje zemlje, na nek način nemogoča. Zemlja in vse ostalo na njej je lahko bolna samo s perspektive opazovalca, same zemlje pa se to v resnici ne dotakne. Z njo ni nič narobe. Ko je bila v stanju ognjene krogle je bilo to zanjo v redu, ko je bila cela prikrita z morji je bilo to zanjo v redu, sedaj, ko po njej živi nekaj bitij je to zanjo v redu in, ko jo bo požiralo sonce bo to zanjo v redu. Ker ona samo je in obstaja brez presojanja stanja, ki je. Ima pa svoj proces, ki ga je začela že davno preden smo se na njej pojavili ljudje in ga bo nadaljevala še dolgo po tem, ko bomo izginili.
Če se vrnem na zdravljenje zemlje – v resnici opazimo spremenjeno okolje, ki zaradi naših aktivnosti postaja vse bolj neprimerno za naše lastno bivanje v obliki, kot so ga poznali rodovi pred nami. Šele s primerjanjem preteklosti in sedanjosti lahko v sebi vzbudimo čustva, ki nam govorijo, da je bilo prej bolje.
Če bi se rodil v kakšnem velikem svetovnem mestu s slumi in bi živel v njih, ne bi nikoli podvomil v to, da tako življenje ni v redu. Če bi se rodil v okolju kjer črpajo nafto in bi bilo vse namočeno z njo, ne bi nikoli podvomil v to, da kaj ni v redu, če ne bi primerjal z drugimi okolji. Se pravi zdravljenje zemlje v resnici ni zdravljenje zemlje, temveč spreminjanje našega lastnega okolja iz enega staja v drugega, ki naj bi bilo za nas primernejše. Kot prej nakazano sta stanje ena in stanje dva odvisna od kreatorja. Od njegove analize stanja, predlagane rešitve in moči realizacije. Če posekamo vsa drevesa ugotovimo, da nem nekaj manjka in, da zaradi tega izgubljamo še kaj drugega kar nam je vredno. Ker občutimo ta občutek izgube in strah pred preživetjem se odločimo za popravljanje neželjenega stanja. In tako začnemo s pogozdevanjem.
Na zemlji bi bili lahko vsi ljudožerci, ali pa bi zemljo prekrili na 5m na debelo s smetmi, pa to zemlji ne bi bilo nič mar. Edino mi sami in bitja, ki so prav tako odvisna od okolja bi doživela zaradi tega spremembo.
Zemlja in univerzum sta torej prostor v katerem imamo možnost kreacije. To je v naših življenjih tako samoumevno, da se tega niti ne zavedamo. Večina, res velika večina ljudi se ne zaveda, da so si stanja v katerih se nahajajo skreirali sami. Na vseh področjih materijalnem, zdravstvenem, čustvenem, energetskem… Četudi prosijo banko za kredit, Jezusa za pomoč, mamo za nasvet, partnerja za podporo,… vse to so njihove prošnje in si njihov odgovor vnašajo v življenje. Sami se odzivamo na dogodke okrog nas in si ustvarjamo sistem vrednot, vedenj in prepričanj. In vse to nam kreire našo realnost.
Način kot dojemamo svet in se nanj odzivamo je naša realnost. Kot omenjeno na začetku je bistvo pojavnega in nepojavnega sveta iznad dobrega in zlega. In mi sami imamo moč odločanja, da interpretiramo vse kar česar se dotaknemo v življenju in moč odločanja do vseh naših odzivov do vsega česar se dotikamo v življenju na vseh nivojih. In to ustvarja našo realnost. Se pravi naša realnost ni to, kar se nam dogaja, temveč je to kako si to tolmačimo.
V univerzumu in na zemlji ni nič dobro in nič slabo. Vse samo je. Univerzum in zemlja sta kakršna sta in predstavljata virtualno okolje ustvarjeno na višjem nivoju v katerem poteka kreacija na nižjem nivoju. Zato je trditev, kot je zdravljenje zemlje, na nek način nemogoča. Zemlja in vse ostalo na njej je lahko bolna samo s perspektive opazovalca, same zemlje pa se to v resnici ne dotakne. Z njo ni nič narobe. Ko je bila v stanju ognjene krogle je bilo to zanjo v redu, ko je bila cela prikrita z morji je bilo to zanjo v redu, sedaj, ko po njej živi nekaj bitij je to zanjo v redu in, ko jo bo požiralo sonce bo to zanjo v redu. Ker ona samo je in obstaja brez presojanja stanja, ki je. Ima pa svoj proces, ki ga je začela že davno preden smo se na njej pojavili ljudje in ga bo nadaljevala še dolgo po tem, ko bomo izginili. 
