Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20050822203537678

Čajnica MaMag 2.del četrtek, 1. september 2005 @ 06:14 CEST Uporabnik: Pozitivke Piše: Bernarda Pavko Prava zgodbe se pišejo, srce poje, dan je mavrica zvezda se razprši v svoji resnici drobci potujejo, lahko jih uloviš gozd je moj, na vrsti so drevesa vsi moji deli, na igrišče jih povabim zaživim se novo, da se spet znajdem pred drugimi vrati tu je, kar sem upala in sanjala se bom zdaj obrnila stran mnogi gredo svojo pot - ne mojo mirna gladina sem, bonaca amen na zavesten dih majhnost presežeš, če se jo najprej zaveš obilja kraljica in lic lepotica, magdalena postajam molčim in sprejemam, poslušam, dojemam napiše se samo čutim začetek, ki ga barva drugačen konec lahko je biti, kar res sem - vloge so naporne vaša šlamparija - moja preteklost jasna mi postaja rumena opečnata cesta mirna prisotnost in strast občutkov trenutka to, kar čutiš, je resnica prav o tem preobrazbe, pisanje in minejo leta končno duha glas odžene skrbi veselje in mir mi prinese držim še naprej se svojih strasti, klic me popelje povsod, kjer vas ni pot vam pokažem, načine ko pridete sem, mene več ni pišem ta čas že svoje spomine korakom svetlobe sledim, se sama spotikam, vizijo gradim vse se zjasni v letu spremembe ko na lice ti dahnem besede pomembne: sočutje premika častim in spoštujem se cela nazaj, ko trdnejša v zdaj spet slutim svoj raj sprememba je dar in dam si ga končno, ko drugim pokažem stojo pokončno to leto je moje, čakala sem nanj zdaj tu je kot prilika potencial novih sanj čas je za ljubezen besed in dejanj naslednje potovanje pokliče, ko shodim zadnji premik obraz po želji, počutje po izbiri vsako jutro se določim stalen stik še ne pomeni, da ga uporabljam strast me popelje v resničnost, ki jo ne igram več dnevno delam, kar me je prej občasno iskrilo nič več iger potico pa bi lepi spomini shodijo moj nov korak kako je to mogoče ko dovoliš, ko se hoče jaz, kit(ka) seveda začutijo in nekateri zbežijo mirno, z občutkom in zraven poslušam dosti ljubezni že nosim več sebe pokažem, če ne boš zbežal amen na moj pogum in na moje izbire dobim, kar mi pripada, na mojo energijo se dogaja poletje mojega srca veliko je za dva v oceanu prste si namakam blešči me sij svetlobe lastne tebi dam očala prisluhnem in naredim, kar slišim peljejo me skozi, zato na pot sploh grem srce maha s sosednjega hriba krog ima kot, ko nisem, kar v resnici sem z angeli plešem, z luno se igram ta svet lahko dam, dam ti pravo sebe sledove pišem s koraki svojega poguma, ki mu rečejo srce moje križišče ni igra, je resno delo na vesel način rezultat ustreza lahkotnosti, zato spuščam pričakovanja levo, desno al pa kam, drugo ne kot ravno tam se bom našla če je prav, če je dobro? dvom v meni se zmrduje ni lahko, res je še huje - pričakujem, kontroliram je tesnoba jaz in strah? hahahaha, senca v meni se baha pesek meče mi v oči, scena vsa se zamegli jaz sem kralj in sem kraljica, življenje letam prepelica potlej rečem naj na dan končno pride vsa resnica in me stisne, avbe, joj moram res pogledat igro, sence, iluzijo? kaj me hrani, moj mir, duh? naj srce odpre se, končno, vloga naj gre stran, napuh kaj potem od mene ostane? kaj boš videl, slišala? ni odgovora, praznina, v njej pa strah moj se hahlja ptica na veji je veja s ptico in veja brez ptice je ptica drugje jaz sem svobodna; veja se še vedno drži ne najlepša roža mi je odprla srce vsak cvet tlakuje vrata v izbrano prihodnost zaradi moje izbire je roža prišla in število cvetov sosed ti ne dela krivice sebe ne pozna in ne razume tebe ni filma, scenarij šele pišeš ni pričakovanj, pa časa ni in ne prostora vse je lahko največji možen dosežek s sabo se igraj naprej družba na dvorišču ni nujno družba na igrišču ni zafrkancija, je ščepec humorja, da lažje živim so krila, da poletim, padalo spustim vsa žarim v vetru novega jutra kaj se zatika me vedeti mika, da lažje bi stekla v pesem srca neumnost ni, je poskus bivanja ob spuščenih obrambah kaj dela preteklost prihodnosti ? hrani iluzijo zakaj tja, če mi je tu dovolj dobro; preveč bi me stalo zadrege ni, če rečem, da jo ni in potem se pojavi bliže kot sem ti, bolj se izmikaš kam pa zdaj in zakaj, vleče staro me nazaj daj pomagaj, magdalena oči poglej in mi povej, zakaj ljubezni v meni ni vse, kar sem, samo trpi moški? končano poglavje ustvarjanja zanimivih situacij čutim, torej vem, kako in kam tvoja igra s sabo nima z mano nič seveda odpuščam, saj spuščam preden padeš, visoko zasiješ, razen če nisi komet posledice ostanejo, te me zanimajo, ne tvoje izginotje samo čisto na tleh se lahko pošteno odrineš ne čakaj spodaj - odrini se palčki, mehurčki in deve strasti, sami kristali moje nove poti duh me objame, ga vdihnem v telo, kam je vse staro, vse žalostno šlo nisem pisatelj več, pesnik postajam dušo razkrivam, resnico lovim, da vam v žličkah jo podelim ne mi prevroče vsebine dajat res se ves tresem, me zapušča svojat je tema bolela, tišči me še zdaj kam praviš, da greva? je res možen raj? pod sebe se podpišem jaz, ti pa pod sebe sprostim se in pozabim, odprta za novo mavrico sebe ne zanima me moja preteklost v tebi, sam se z njo igraj ni razgleda, ko se beda uleži, ko vse stoji, dokler tema ne zbeži sem poet zadet od sreče, ko spustim tokove skozi nič ne pazim, pojem, plešem, nič me ne povozi kako misliš, da ne veš? da ne znaš? poskusila nisi - pokaži kaj lahko daš moj temperament je moj bazen srca, ki ga strast čisti za novo vlogo poliramo žlahtno kovino sijem zato, ker to lahko zvokom mojega srca preteklost dodaja nižaj v miru se rodijo najlepše stvari, zakaj torej hrup in bezljanje hči nebes je moja koda z njo napolni se posoda, ki rečemo ji gral strast ima rojstni dan maja da bo shodila junija sebe ustvarjam, sebe gradim in včasih zamešam vrednote takrat malo zabluzim noč in dan dobita nov smisel v kreaciji trenutka, ki sipa blagoslove resnic strast, pozdravljena, ljuba pozabljena, greva naprej mi vse gre na živce in me jezi - ti najprej spusti, pa on, ona, vsi lepši dan za umiranje čakam ni občinstva, ker se je komaj rodilo zase se igraj in ustvarjaj, ostalo pride nič ni zapravljeno, prilik ogromno informacije so na drugem tiru in na kakšni postaji se srečamo lahkotnost in igra, ko vse spustim nobenih pravil, da se končno zbudim zvoki ne motijo, a glasnost je izraz strahu nisem na konju - kočija me pelje energija ostaja v neopravkih nobenega truda, prav nobenega truda kaj me zdaj veseli? govorim delom sebe, ki hodijo mimo nahranim se in obnovim ljubezen pride in sočutje rodi presenečenje občutkom dovolim svojo pravljico napisat Čajnica Marije Magdalene 1.del Komentarji (0) www.pozitivke.net