Piše: Bernarda Pavko Prava

zgodbe se pišejo, srce poje, dan je mavrica
zvezda se razprši v svoji resnici
drobci potujejo, lahko jih uloviš

gozd je moj, na vrsti so drevesa
vsi moji deli, na igrišče jih povabim
zaživim se novo, da se spet znajdem pred drugimi vrati
tu je, kar sem upala in sanjala
se bom zdaj obrnila stran

mnogi gredo svojo pot - ne mojo
mirna gladina sem, bonaca

amen na zavesten dih
majhnost presežeš, če se jo najprej zaveš
obilja kraljica in lic lepotica, magdalena postajam
molčim in sprejemam, poslušam, dojemam
napiše se samo

čutim začetek, ki ga barva drugačen konec

lahko je biti, kar res sem - vloge so naporne
vaša šlamparija - moja preteklost
jasna mi postaja rumena opečnata cesta

mirna prisotnost in strast občutkov trenutka
to, kar čutiš, je resnica prav o tem

preobrazbe, pisanje in minejo leta
končno duha glas odžene skrbi
veselje in mir mi prinese
držim še naprej se svojih strasti, klic me popelje povsod, kjer vas ni
pot vam pokažem, načine
ko pridete sem, mene več ni
pišem ta čas že svoje spomine

korakom svetlobe sledim, se sama spotikam, vizijo gradim
vse se zjasni v letu spremembe
ko na lice ti dahnem besede pomembne: sočutje premika

častim in spoštujem se cela nazaj, ko trdnejša v zdaj spet slutim svoj raj
sprememba je dar in dam si ga končno, ko drugim pokažem stojo pokončno
to leto je moje, čakala sem nanj
zdaj tu je kot prilika
potencial novih sanj

čas je za ljubezen besed in dejanj
naslednje potovanje pokliče, ko shodim zadnji premik
obraz po želji, počutje po izbiri
vsako jutro se določim

stalen stik še ne pomeni, da ga uporabljam
strast me popelje v resničnost, ki jo ne igram več
dnevno delam, kar me je prej občasno iskrilo

nič več iger
potico pa bi

lepi spomini shodijo moj nov korak
kako je to mogoče
ko dovoliš, ko se hoče

jaz, kit(ka)
seveda začutijo in nekateri zbežijo

mirno, z občutkom in zraven poslušam
dosti ljubezni že nosim
več sebe pokažem, če ne boš zbežal
amen na moj pogum in na moje izbire

dobim, kar mi pripada, na mojo energijo se dogaja
poletje mojega srca veliko je za dva
v oceanu prste si namakam
blešči me sij svetlobe lastne
tebi dam očala

prisluhnem in naredim, kar slišim
peljejo me skozi, zato na pot sploh grem
srce maha s sosednjega hriba

krog ima kot, ko nisem, kar v resnici sem

z angeli plešem, z luno se igram
ta svet lahko dam, dam ti pravo sebe
sledove pišem s koraki svojega poguma, ki mu rečejo srce

moje križišče ni igra, je resno delo na vesel način
rezultat ustreza lahkotnosti, zato spuščam pričakovanja

levo, desno al pa kam, drugo ne kot ravno tam
se bom našla
če je prav, če je dobro? dvom v meni se zmrduje
ni lahko, res je še huje - pričakujem, kontroliram
je tesnoba
jaz in strah? hahahaha, senca v meni se baha
pesek meče mi v oči, scena vsa se zamegli
jaz sem kralj in sem kraljica, življenje letam prepelica
potlej rečem naj na dan končno pride vsa resnica
in me stisne, avbe, joj
moram res pogledat
igro, sence, iluzijo?

kaj me hrani, moj mir, duh?
naj srce odpre se, končno, vloga naj gre stran, napuh
kaj potem od mene ostane? kaj boš videl, slišala?
ni odgovora, praznina, v njej pa strah moj se hahlja

ptica na veji je veja s ptico in veja brez ptice je ptica drugje
jaz sem svobodna; veja se še vedno drži

ne najlepša roža mi je odprla srce
vsak cvet tlakuje vrata v izbrano prihodnost
zaradi moje izbire je roža prišla
in število cvetov

sosed ti ne dela krivice
sebe ne pozna in ne razume tebe

ni filma, scenarij šele pišeš
ni pričakovanj, pa časa ni in ne prostora
vse je lahko največji možen dosežek
s sabo se igraj naprej

družba na dvorišču ni nujno družba na igrišču

ni zafrkancija, je ščepec humorja, da lažje živim
so krila, da poletim, padalo spustim
vsa žarim v vetru novega jutra
kaj se zatika me vedeti mika, da lažje bi stekla v pesem srca
neumnost ni, je poskus bivanja ob spuščenih obrambah

kaj dela preteklost prihodnosti ? hrani iluzijo
zakaj tja, če mi je tu dovolj dobro; preveč bi me stalo
zadrege ni, če rečem, da jo ni
in potem se pojavi

bliže kot sem ti, bolj se izmikaš

kam pa zdaj in zakaj, vleče staro me nazaj
daj pomagaj, magdalena
oči poglej in mi povej, zakaj ljubezni v meni ni
vse, kar sem, samo trpi

moški? končano poglavje ustvarjanja zanimivih situacij
čutim, torej vem, kako in kam
tvoja igra s sabo nima z mano nič

seveda odpuščam, saj spuščam

preden padeš, visoko zasiješ, razen če nisi komet
posledice ostanejo, te me zanimajo, ne tvoje izginotje

samo čisto na tleh se lahko pošteno odrineš
ne čakaj spodaj - odrini se

palčki, mehurčki in deve strasti, sami kristali moje nove poti
duh me objame, ga vdihnem v telo, kam je vse staro, vse žalostno šlo
nisem pisatelj več, pesnik postajam
dušo razkrivam, resnico lovim, da vam v žličkah jo podelim
ne mi prevroče vsebine dajat
res se ves tresem, me zapušča svojat
je tema bolela, tišči me še zdaj
kam praviš, da greva? je res možen raj?

pod sebe se podpišem jaz, ti pa pod sebe

sprostim se in pozabim, odprta za novo mavrico sebe
ne zanima me moja preteklost v tebi, sam se z njo igraj

ni razgleda, ko se beda uleži, ko vse stoji, dokler tema ne zbeži
sem poet zadet od sreče, ko spustim tokove skozi
nič ne pazim, pojem, plešem, nič me ne povozi

kako misliš, da ne veš? da ne znaš?
poskusila nisi - pokaži kaj lahko daš

moj temperament je moj bazen srca, ki ga strast čisti za novo vlogo
poliramo žlahtno kovino

sijem zato, ker to lahko
zvokom mojega srca preteklost dodaja nižaj

v miru se rodijo najlepše stvari, zakaj torej hrup in bezljanje
hči nebes je moja koda
z njo napolni se posoda, ki rečemo ji gral

strast ima rojstni dan maja
da bo shodila junija

sebe ustvarjam, sebe gradim in včasih zamešam vrednote
takrat malo zabluzim
noč in dan dobita nov smisel v kreaciji trenutka, ki sipa blagoslove resnic
strast, pozdravljena, ljuba pozabljena, greva naprej

mi vse gre na živce in me jezi - ti najprej spusti, pa on, ona, vsi
lepši dan za umiranje čakam

ni občinstva, ker se je komaj rodilo
zase se igraj in ustvarjaj, ostalo pride

nič ni zapravljeno, prilik ogromno
informacije so na drugem tiru in na kakšni postaji se srečamo

lahkotnost in igra, ko vse spustim
nobenih pravil, da se končno zbudim

zvoki ne motijo, a glasnost je izraz strahu

nisem na konju - kočija me pelje

energija ostaja v neopravkih
nobenega truda, prav nobenega truda

kaj me zdaj veseli?
govorim delom sebe, ki hodijo mimo
nahranim se in obnovim
ljubezen pride in sočutje rodi presenečenje
občutkom dovolim svojo pravljico napisat