Svobodna volja

Mnogim ljudem je bilo rečeno, da je, Kar Bog hoče, da bi ljudje delovali po svoji svobodni volji. Potemtakem lahko sami določijo ali pa se odločijo, katerega izmed Dokončnih Izidov - Nebesa ali Pekel - bodo izkusili po svoji smrti. V vsakem trenutku, na vsakem razpotju lahko naredijo tako, kot se sami ta trenutek odločijo. In v nobenem pogledu niso omejeni.

Ljudem je bilo rečeno, da Bog ljudem dovoljuje Svobodno Voljo, tako da se lahko svobodno odločijo za Boga, za Božjo Pot in ponovno združenje z Bogom v Nebesih. Z drugimi besedami, svobodno lahko izberejo, da bodo dobri, brez da bi v to bili prisiljeni. Bog hoče, da se ljudje vrnejo k Njemu po svoji lastni izbiri. Od nikogar ne bi smeli zahtevati, da to naredi.

Ljudem je bilo ravno tako rečeno, da se v okviru svoje svobodne volje sicer lahko odločijo delati po svoji izbiri,vendar če ne izberejo Kar Bog hoče, bodo to izbiro plačali z neskončnim trpljenjem skozi večnost. V tem resnično ni opaziti elementov pritiska. Stvari so preprosto Takšne Kot So. To je Pravica na svoji najvišji ravni. To je Božja Pravica, ki ji sledi Božja Sodba. Torej je zelo pomembno svobodno izbrati, Kar Bog hoče.

Eden izmed izidov tega učenja: Na človeško dojemanje svobode je močno vplivalo in ga preoblikovalo razumevanje tega, kar Bog razume pod pojmom ''svoboda''. Ljudje so se odločili, da svoboda ne pomeni nujno svobode, ampak lahko pomeni samo možnost, da izberemo izide. To je vsekakor bolje, kot ne imeti sploh nobene izbire, zato so se ljudje na vplivnih položajih naučili uporabljati besedo ''svoboda'', da bi opisali proces, v katerem dosežejo, da drugi delajo tisto, kar oni hočejo. Saj ljudem ni treba delati, kot jim je bilo rečeno. Vendar če ne bodo, bo treba plačati ceno. To lahko pomeni karkoli, od tega, da naredijo revizijo njihovega poslovanja, do tega, da jih vržejo v zapor za dve leti, brez da bi jih česarkoli obtožili in brez konkretne obrazložitve, razen da predstavljajo grožnjo državni varnosti. Države s takšnimi merili same sebe imenujejo ''svobodne''.
Večina ljudi, razen mogoče najbolj zagrizenih zagovornikov, vidijo protislovje v vsem tem. Zelo dobro razumejo, da nobeden človek, ki se mora soočati z najbolj strašnimi posledicami, kar jih je, če ne naredi, kot mu je bilo rečeno, ni resnično svoboden. Samo hinavec ali bedak bi takšno izbiro imenoval ''svobodna''.
Potem pa so se ljudje naučili, da je hinavščina, še posebno hinavščina ''s pravim'' namenom, ''iz pravega'' vzroka, sprejemljiva na zemlji, tako kot tudi v Nebesih. Večina človeške politike temelji na takšni etiki. Prav tako pa se to opazi tudi v širokem spektru človekovih aktivnosti kot tudi v načinu, kako ljudje komunicirajo eden z drugim in v načinu, kako se nekateri obnašajo do drugih. Sporazumno velja, da cilj opravičuje sredstva.

Pravzaprav so mnogi ljudje sebe celo prepričali, da to kar delajo, sploh ni hinavščina. Gre samo za način, kako gledamo na stvari.
In tako so na današnji dan in v današnjem času svobode odvzete v Imenu Svobode. Milijoni ljudi hvaležno sprejemajo politično govorništvo, ki pravi, da je pomanjkanje svobode tisto, ki nam bo zagotovilo svobodo in verske doktrine, ki pravijo, da so njihove odločitve svobodne samo takrat, če delajo, kot jim je bilo rečeno, ker je to Kar Bog hoče.
Trpljenje
Mnogim ljudem je bilo rečeno, da je, Kar Bog hoče, da se ljudje odrešijo skozi trpljenje, postanejo boljši in očistijo svojo dušo. Trpljenje je dobro. Z njim si prislužimo plus točke pri Bogu, predvsem če ga pretrpimo molče ali pa ga celo ''darujemo'' Bogu. Trpljenje je nujen del človekove rasti in učenja in je sredstvo preko katerega se odkupimo v Božjih očeh.

Ena celotna religija je zasnovana na tem prepričanju, ki pravi, da je trpljenje enega samega človeka, ki je umrl zaradi grehov drugih, odrešilo vse ljudi. To bitje je plačalo ''dolg'', ki so ga ljudje dolgovali Bogu zaradi svojih pomanjkljivosti in zaradi grešnosti. Glede na to doktrino, so Boga te pomanjkljivosti in grešnost prizadeli in da bi se stvari uredile, je moral nekdo trpeti. Drugače se Bog ne bi spravil s človeštvom. Na ta način je postalo trpljenje izkušnja odrešitve.

S spoštovanjem do trpljenja človeških bitij zaradi ''naravnih'' vzrokov, se trpljenja ne sme skrajšati ali prekiniti, razen če človek umre po ''naravni'' poti. Trpljenje živali se sme iz usmiljenja prekiniti pred njihovo ''naravno'' smrtjo, trpljenje človeka pa ne. Bog in Bog edino sme prekiniti človeško trpljenje.
Eden izmed izidov tega učenja: Ljudje so preživeli nepredstavljivo trpljenje v imenu Božje volje in zaradi strahu pred Božjim gnevom v Posmrtnem življenju. Milijoni ljudi verjamejo, da tudi v primeru, ko je človek zelo zelo star in zelo zelo trpi - je na meji smrti, vendar ne umre, trpi pa neopisljive bolečine - ta oseba mora prenesti karkoli jim je življenje prineslo.

Ljudje so celo napisali zakon, ki pravi, da ljudje nimajo pravice prekiniti svojega trpljenja ali pa pomagati drugem človeku pri tem. Ne glede na to, kako je mučno ali pa kako brezpredmetno postane življenje, se mora trpljenje nadaljevati.
To je, Kar Bog hoče.
Moralnost
Mnogim ljudem je bilo rečeno, da je, Kar Bog hoče, da bi imeli moralno družbo.
Eden izmed izidov tega učenja: Človeštvo je preživelo svojo celo zgodovino v poskusih, da bi določili, kaj je moralno in kaj ne. Izziv je bil določiti pravila, ki se ne bi spreminjala, medtem ko se sama družba bi. Da bi našli ta ''zlata pravila'', so se mnoge družbe obrnile k Bogu ali Alahu ali Jehovi ali pač kateremkoli drugem imenu, s katerim so poimenovali Božanstvo in se zanesli na svoje razumevanje tega, Kaj Bog hoče.
Pred mnogimi stoletji so Božje mnenje in Božje preference o tej zadevi dobile mogočno nalepko. Poimenovali so jih ''naravne''. To pa zaradi tega, ker je koncept Božanstva vstopil v misli primitivnih ljudi kot posledica prejšnjih opažanj in stika z Naravo. Tu je bilo nekaj večjega, kot so bili oni sami, nekaj, česar niso mogli nadzorovati, nekaj, kar so lahko samo opazovali in upali na najboljše.
''Upanje na najboljše'' je kmalu preraslo v nekaj, kar bi danes imenovali molitev. Kdorkoli ali karkoli je bilo to Božanstvo, je bilo tesno povezano z Naravo in Narava je bila izraz tega. In tako so ljudje ustvarili bogove, ki so predstavljali sonce, luno, zvezde, vreme, žetev, reke, zemljo in skoraj vse ostalo v upanju, da bodo pridobili vsaj nekaj nadzora nad stvarmi - ali pa bodo vsaj vzpostavili komunikacijo s tistim, kdor je imel nadzor.
Od te povezave Boga in Narave je bil samo kratek skok do zaključka, da so vse stvari, povezane z Božanskim ''naravne'' in vse, kar ni bilo povezano z Božanskim, ''nenaravno''. In ko so ljudje začeli uporabljati besede in uporabljati skupen jezik za sporazumevanje, sta besedi ''Bog'' in ''Narava'' postali nerazdružljivo povezani. Določena stanja, okoliščine in načini obnašanja so bili takrat opisani kot ''naravni'' ali ''nenaravni'', odvisno od tega, ali so se ujemali ali kršili trenutno dojemanje Božje Volje.
Nato so vse tisto, kar je bilo ''nenaravno'', začeli opisovati kot ''nemoralno'' - ker ni od Boga in zaradi tega ne more biti Kar Bog hoče. Tako se ta krog zaključi. Vse, kar je bilo ''nenaravno'', je postalo ''nemoralno''. To vključuje tudi vse ''nenaravne'' sposobnosti, moči, načine obnašanja - in celo mišljenja.
Kar Bog hoče je tisto, kar je naravno in kar je naravno, je tudi moralno. Ta ideja sicer ni popolno merilo, je pa najboljše, kar so ljudje lahko naredili v iskanju nespremenljivih standardov.

Zaradi tega so ljudje tako zelo nenaklonjeni spreminjanju idej o tem, Kar Bog hoče. Če bi spremenili te ideje, bi se spremenila zlata merila človeškega vedenja.
Ljudje s svojim obnašanjem vplivajo eden na drugega. Mnenja o tem, Kaj Bog hoče, dajejo vrednost izbiri človeškega obnašanja, ravno tako kot daje zlato vrednost koščkom papirja, ki ga imenujemo denar.
To pa v mnogih družbah ni dejanska individualna izkušnja, ampak definicija družbe, ki določa njeno moralnost. Takšen je primer s homoseksualnostjo. Podobno je tudi z nekimi drugimi obnašanji, kot je prostitucija, spolnost pred poroko, upodabljanje določenih spolnih aktivnosti, uporaba meskala, marihuane in drugih podobnih rastlin in poživil ali celo ekstaza brez vpliva zunanjih poživil.

Če na primer nekdo reče, da je doživel ekstatično izkušnjo Boga, to pa se ne ujema s tem, kar ljudje trenutno opisujejo kot ''naravno'', velja to za nemoralno in je opozorjen v zvezi s tem, če pa se to še nadaljuje, ga obsodijo in če se še vedno nadaljuje, se takega človeka kaznuje.

V prejšnjih časih so se takšne izkušnje kaznovale z mučenjem ali s smrtjo. Po teh vodilih so v dolgi človeški zgodovini mučili veliko več kot enega svetnika, ki je opisoval doživljanje takšnih ekstaz.
Ti svetniki so umrli zato, ker so ljudje, ki so jih ubili, bili prepričani, da delajo Kar Bog hoče.
Smrt
Mnogim ljudem je bilo rečeno, da je to, Kar Bog hoče, da se njihovo čudovito življenje enkrat konča, s čimer se njihova priložnost za učenje zaključi, začne pa se čas, ko bodo nagrajeni ali kaznovani za to, kako so živeli.
Eden izmed izidov tega učenja: Mnogi ljudje mislijo, da bo njihova smrt nekaj grozljivega in nekaj, česar se morajo bati. To je Konec Poti, Zadnja Predstava, Zaključek Vsega.
Skoraj vse predstave o smrti so negativne, polne strahu ali pa žalostne in ne pozitivne, povzdigujoče ali radostne. Te predstave prežemajo našo družbo. Ulica, ki nikamor ne vodi, se imenuje Mrtva Ulica, človek, ki nekaj močno narobe dela, se je Na smrt zmotil. Duh, ki pride po tvojo dušo, je Neusmiljeni Kosec.

Večina ljudi se o smrti noče niti pogovarjati, kaj šele da bi jo izkusili. Nihče je ne želi izkusiti preden mora. Ljudje se oklepajo življenja, včasih obupno. Preživetveni nagon je najmočnejši človeški nagon. Povprečna družba zagovarja preživetje kot dokončni cilj. Celo ljudem, ki si želijo umreti, to ni dovoljeno.

Mnogi ljudje so prepričani, da jih z druge strani čaka Dokončna Sodba. Na tej točki greš v Pekel, če nisi bil dober. Plačilo vseh tvojih grehov na ta način je Kar Bog hoče.
Človeški seznam tega, Kar Bog hoče je zelo dolg in zajema še mnoga področja, ki jih tukaj nismo obravnavali. Ta seznam je podlaga neštetim zakonom, družbenim navadam in običajem, ki se dotikajo prav vseh človeških bitij.
Kaj torej mislite o tem, kar ste prebrali tukaj? Ali je to, z nekaj izjemami tu in tam in neznatnim razlikam v razlagah, več ali manj to, kar se spomnite, da so vas naučili o tem, Kaj Bog hoče?
Če je, niste sami. Milijoni ljudi so imeli enake izkušnje.
Ne, milijarde ljudi.

Kaj če so ljudje v zmoti
Glede nečesa zelo pomembnega
Kar mislijo, da vedo o Bogu?

Bi to kaj
Spremenilo?

11.
Naj vas vprašam, če ste opazili nekaj, kar sem jaz opazil v zvezi s tem, kar smo bili vsi naučeni o tem, Kaj Bog hoče. Ste opazili, da je teologija, ki nam jo predstavljajo naša tradicionalna učenja, teologija ločenosti? V teologiji smo mi tukaj, Bog pa nekje tam.
No, to je res, boste morda rekli, vendar to tako je, ali ne?
Če teologija ne bi tako močno vplivala na naša vsakdanja življenja, odgovor na to vprašanje skoraj ne bi bil pomemben. Vi bi verjeli, kar vi verjamete, jaz bi verjel, kar jaz verjamem, drugi bi verjeli, kar oni verjamejo in vsak bi šel svojo pot s svojimi prepričanji in še naprej živel svoje življenje. Vendar to vprašanje ne zadeva samo teologije.
Teologija ustvarja sociologijo.
Teologija ločenosti ustvarja sociologijo ločenosti.
Tako preprosto je to. Obžalovanja vredno je pa to, da teologija prepogosto ustvarja sociologijo, ki ustvarja patologijo.
Točno to se je zgodilo vsepovsod po svetu. Človeštvo je ustvarilo patologijo ločenosti, v kateri zdaj živimo. Ločenost od Boga in eden od drugega.
Res pa je, da smo navkljub naši sociologiji ločenosti ustvarili nekaj pomembnih dosežkov. Ljudje znamo razcepiti atom, ustvariti zdravilo za bolezen, poslati človeka na Luno in razcepiti genetsko kodo samega življenja. Žal pa mnogi ljudje - verjetno največje število - ne zmorejo niti najbolj preprostih stvari.
Sledite mi.
Zakaj mislite, da je to tako?
Premislite o tem.
Z vsem, kar so se ljudje naučili preko svojih legend, zgodbic in svojih religij - z vsem, kar so ljudem njihovi predniki in njihovi starešine in njihovi duhovniki in njihovi svečeniki in njihovi rabini povedali o Bogu in Življenju - kako je možno, da kolektivna zavest ljudi ni naredila več dobrega?
Vendar smo naredili veliko dobrega, boste morda rekli. Svet je boljši, kot je bil prej. Ljudje se ne obnašajo več tako, kot so se v primitivnih časih. Večinoma živijo v miru in niso nasilni.
Ne, niso. Večina posameznikov ni. V tem se lahko strinjamo. Vendar, ali se lahko strinjamo v tem? Kolektivno so ljudje nenehno in vedno bolj nasilni do svoje lastne vrste.

Dovoliti ljudem, da stradajo, je ena vrsta nasilja.
Milijonom preprečiti dostop do zdravil in zdravstvene oskrbe, ki bi jim rešila življenje, je ena vrsta nasilja.
Premalo plačevati delavce, ko podjetje na drugi strani ustvarja ogromen zaslužek, je ena vrsta nasilja.
Zloraba, nezadostno plačevanje, onemogočanje napredovanja in pohabljanje žensk, so ena vrsta nasilja.
Rasni predsodki so ena vrsta nasilja.
Zloraba otrok, otroško delo, otroško suženjstvo, otroška prostitucija, trgovanje z otroci in otroci, ki se bojujejo v vojnah, so ena vrsta nasilja.
Smrtna kazen je ena vrsta nasilja.

Ne priznavanje državljanskih pravic ljudem zaradi njihove spolne usmerjenosti ali njihove vere ali etnične pripadnosti je ena vrsta nasilja.
Ustvarjanje in vzdrževanje svetovne družbe, v kateri so izkoriščanje, zatiranje in ne pravica nekaj vsakdanjega, je ena vrsta nasilja.
Ignoriranje trpljenja je enaka oblika nasilja, kot če bi ga povzročali.
V letu 2004 je bilo človeštvo priča smrti 75.000 ljudi in pregonu in etničnemu čiščenju več kot 1.5 milijona ljudi, ki so bili prisiljeni zapustiti svoje domove v Sudanu. Svet je zavlačeval in okleval in naredil le malo ali pa nič v prvih mesecih, ko se je to začelo dogajati. To nam kaže izjemno primitivno družbo, preveč plašno, preveč šibko, preveč absurdno ali še huje, preveč vase zavarovano, da bi lahko v kratkem času zaustavila celo genocid.

Postajate zaradi tega opisovanja nestrpni? Ne krivim vas. Težko je pogledati stvari takšne, kakšne so, kakšne v resnici so v tem našem svetu. Radi bi videli samo sončno plat. Radi bi razmišljali pozitivno, se počutili dobro v odnosu do življenja. Nihče se noče soočati s slabimi stvarmi.

Vendar, kako bomo spremenili slabe stvari, če jim ne posvetimo vsaj malo časa. Ali je ne priznavanje obstoja nečesa najboljši način za spreminjanje tega?
Jaz ne mislim tako. V čudoviti igri Arthurja Millerja Smrt trgovskega potnika je čudovit tekst, ko Linda, žena Willija Lomana, roti svoje odrasle sinove, naj bodo pozorni na tragedijo, ki se dogaja pred njimi, da se življenje njihovega očeta razpada pred njihovimi očmi in naj bodo pozorni na to, kaj vse je preživel skozi svoje življenje in kaj vse jim je poskušal dati. ''Pozornost mora biti nagrajena.''

Pozorni moramo biti na dejstvo, da naš način življenja umira. Pozorni moramo biti na to, kaj vse je svet preživel in kaj nam je poskušal dati. In pozorni moramo biti na to, kaj delamo, kolektivno in individualno v tem svetu.
Pozorni moramo biti.
Po poročilu UNICEF-a iz leta 2000, v našem svetu danes 250 milijonov otrok dela. Več kot 50 milijonov izmed njih je starih med pet in enajst let in opravljajo neznosno težko delo. Pa je komu mar za to?

Po poročilu iz leta 2001, ki ga je objavila Koalicija za preprečevanje izkoriščanja otrok kot vojakov, se več kot 300.000 otrok pod 18 letom, deklic in dečkov, vojskuje v oboroženih spopadih v več kot 30 državah vsepovsod po svetu. Večina otroških vojakov je starih med petnajst in osemnajst let, najmlajši, ki jih v tem poročilu navajajo, pa so stari sedem let. Je komu mar za to?

Za več kot dve tretjini ljudi na svetu je življenje vsakdanji boj. Za polovico od njih je to boj za preživetje. Je komu mar za to?
Kaj mislite, zakaj obstajajo takšni pogoji? Ali je možno, da je to zaradi tega, ker ne doživljamo eden drugega kot člane iste družine? Ali mislite, da je to zaradi tega, ker si predstavljamo, da smo ločeni eden od drugega?
Iz nekega razloga svet ni vzpostavil takšnega sistema za delitev obilja, da bi ta deloval za vsakogar. Deluje samo za tiste, ki dosegajo določene kriterije barve kože, spola, vere ali pripadnosti etnični skupini.
UN poroča, da dodelijo razvite države samo četrtino procenta (0,25 procenta) svojega celotnega nacionalnega dohodka za pomoč revnejšim državam v razvoju. Je komu mar za to?

In katera je najbolj skopa razvita država na svetu, glede na delež celotnega bogastva, ki ga donira? Združene države Amerike, dokazano najbogatejša država na svetu. Najbogatejša je najbolj skopa.

Je to možno? Da. Možno je in res je. Mogoče boste zdaj rekli: Hej, počakajte malo. Združene države donirajo več denarja kot polovica drugih držav skupaj. In imeli boste prav. Vendar Združene države imajo več denarja kot polovica drugih držav skupaj. Torej, če upoštevamo delež tega kar ima, je najbolj skopa od vseh.
Če imate deset dolarjev in date svojem bratu tri, ker je v težavah, vaš sosed pa ima petdeset dolarjev in jih da svojem bratu pet - kateri izmed vaju je bolj radodaren? Ali ste pod vtisom tega, da je dal vaš sosed bratu več kot vi v dejanskih številkah? Ali velja dejstvo, da ima on petkrat več kot vi, kar pomeni, da bi lahko podaril petkrat več? Lahko bi pričakovali, da bo podaril v sorazmerju s svojim bogastvom, se vam ne zdi?
Moje mnenje o tem odmeva v besedah Johna F. Kennedyja izpred mnogih let: ''Od tistih, ki se jim daje veliko, se veliko pričakuje.''

Vendar Združene države niso osamljene v tem, da ne dajejo velikega pomena dodeljevanju pomoči državam v pomanjkanju. Najbogatejše svetovne države so v letu 2003 porabile 60 milijard ameriških dolarjev za pomoč državam, ki se soočajo z revščino, pomanjkanjem izobraževanja in zdravstvenimi težavami. V istem času so te države za obrambne namene porabile 900 milijard ameriških dolarjev.
Predsednik Svetovne Banke je na to sarkastično pripomnil, da če bi svet preprosto zamenjal prioritete, ne bi stroški obrambe nikoli presegli prej omenjene manjše vsote.
V globalni družbi, kjer trpljenje drugih resnično nekaj šteje - ne samo na ravni, na kateri se o tem pogovarjajo, ampak na ravni, na kateri nekaj naredijo glede tega - bi takšne zamenjane prioritete bile avtomatične in takojšnje.
Ker pa se ta zamenjava ni zgodila, postaja vse bolj direktno nasilje način življenja na zemlji. Dandanes se vse bolj in bolj pogosto na vse več in več krajih neposredno fizično spopadajo posamezniki ali skupine.

Znaki razpadanja družbenega reda so vidni tudi med tistimi ljudmi, ki živijo bolj udobna življenja in ki ne doživljajo nasilja v vsem svojem dramatičnem razmahu. Ko se celo tisti, ki bi morali biti povezani, ločeni, vemo, da je nekaj narobe: vemo, da smo v težavah.
Nasilje ni v razmahu samo na ulicah Srednjega Vzhoda, ampak tudi na evropskih ulicah; ni samo v domovih revežev jugovzhodne Azije, ampak tudi v domovih dobro stoječih v Severni Ameriki. Zaradi tega v mnogih državah najdemo zdaj detektorje kovin vsepovsod - v vojaških poslopjih in na letališčih, kjer bi jih pričakovali, vendar tudi na krajih, kjer bi bili včasih videti groteskno: v nakupovalnih centrih in hotelih, v trgovinah in nočnih klubih, in seveda, celo v šolah, cerkvah, mošejah, v templjih in sinagogah.

Zaradi tega najdemo v Londonu skrite kamere na ulicah. Pravijo, da povprečnega človeka v Londonu slikajo 300 krat na dan. V Chicagu so pred kratkim objavili, da so postavili stotine novih uličnih kamer po celem mestu, ki so jih dodali tisočem, ki so že tam. Vse to je zaradi naše zaščite seveda. Gre za varnost. Te kamere so računalniško programirane, da zaznajo vsako ''nenavadno aktivnost'' in pošljejo opozorilo policiji, gasilcem in drugim uradom, ki bodo takoj poslali svoje osebje.

Big Brother vas opazuje.
George Orwell je v svoji knjigi, ki jo je napisal pred več kot petdesetimi leti, podal grozljiv opis vsakdanjega življenja na našem planetu. Njegov svet iz nočne more leta 1984 je rabil dvajeset let dlje, da se je razvil, vendar se je razvil, vključno s sateliti, ki lahko določijo lokacijo človeka na 150 metrov natančno, ulične nadzorne kamere, dostop vlade do podatkov o izposoji v knjižnicah in videotekah in pravzaprav oskrunitev katerekoli aktivnosti izven vašega doma. Morda bodo kmalu kamere znotraj vaših domov. Je komu mar za to?
Rečeno nam je bilo, da je vse to nujno potrebno, ker je vse večje število ljudi frustriranih, jeznih, nezadovoljnih, nepredvidljivih in bolj kot kdaj koli, pripravljenih biti nasilni.
Zakaj mislite, da je to tako?
Premislite o tem.
In zakaj niso človeške teologije, pri katerih iščejo ljudje najbolj modre odgovore na najtežja življenjska vprašanja, zmožne obrniti te tendence - zakaj jih niso že na samem začetku speljale v drugo smer?
Odgovor je, ker Teologija Ločenosti ne deluje. In vendar ljudje do tega trenutka vztrajajo v tem, da je to, Kar Bog hoče.

12.
Če vas resnično zanima, kaj je tisto, Kar Bog hoče, dovolite da vam postavim vprašanje. Ali so po vašem mnenju svetovne Teologije oskrbele ljudi z učinkovitim vodstvom in znanjem o tem, kako živeti skupaj v miru in harmoniji?
Moje mnenje je takšno: Niso. Pravzaprav so prevečkrat povzročile ravno nasproten rezultat.

Dandanes vsako uro umre od lakote 400 otrok. Vsako uro. Čeprav bi s samo petimi odstotki svetovne letne prodaje orožja bilo možno nahraniti vse stradajoče otroke na svetu, jih zaščititi pred umiranjem zaradi bolezni, ki jih je možno preprečiti in poskrbeti, da bi bilo osnovno izobraževanje vsem dostopno.
Pet odstotkov.
Je to sploh mogoče?
Da. Mogoče je in res je.
Ali to ne dokazuje neuspeha religij in teologij? Zanemarjanje potomcev do mere stradanja se lahko pojavi samo v družbi, v kateri se ljudje doživljajo ločene od Boga in eden od drugega in imajo zelo malo za opraviti eden z drugim. In to je tisto, kar nas učijo naše religije. Takšna zgodba je lahko opravičena samo v svetu, kjer so prihodki najbogatejših 225 ljudi enaki dohodkom treh milijard najrevnejših ljudi.
Za primer, da vam je ušlo resnično bistvo povedanega, bom še enkrat ponovil. Ustvarili smo svet, v katerem so prihodki 225 najbogatejših ljudi enaki prihodkom treh milijard revnih.
Trem milijardam.
To je polovica človeškega prebivalstva.
In najbolj žalostno pri vsem tem ni to, da takšna situacija obstaja, ampak dejstvo, da tako veliko ljudi misli, da je prav, da obstaja. Recite jim, da so prihodki 225 najbogatejših ljudi enaki prihodkom treh milijard revnih, pa bodo odgovorili: ''Uhuhu! V redu. In kaj je tu problem?''

Bi radi vedeli, zakaj je toliko nemirov in nasilja danes v svetu? Odprite oči.
Mogoče ste jih že odprli. Mogoče že veste. Mogoče razumete. Vendar bo moralo še veliko več ljudi razumeti in se nato odločiti, da bodo naredili nekaj glede tega, da se bo kaj spremenilo. Če bi nas vsaj lahko več odprlo oči za svet okoli nas! Če bi nas vsaj lahko več ustvarilo svet okoli sebe kot izraz enosti! Če bi vsaj naše teologije pomagale večim narediti več tega večkrat. V resnici so pa ravno naše teologije tiste, ki nam onemogočajo, da bi izkusili našo enost in nas učijo ločenosti. In naše ideje ločenosti so tiste, ki dovoljujejo, da se takšno stanje nadaljuje.

Če bi bila teologija fizikalna znanost - recimo biologija ali fizika - bi v pravilnost njenih podatkov že davno nazaj kritično podvomili, ker ne bi dajali rezultatov, celo po tisočih letih. Vsaj zdaj bomo končno podvomili v pravilnost njenih podatkov.
Ali je človeštvo dovolj pogumno, da podvomi v svoje lastne podatke o življenju in o Bogu? Ali ima dovolj poguma, da se poglobi v vprašanje Kaj če?
Kaj če so ljudje v zmoti glede nečesa zelo pomembnega kar mislijo, da vedo o Bogu? Bi to kaj spremenilo?

Koliko še bodo ljudje zdržali, preden bodo začeli iskati vzroke tega, zaradi česar je ta svet takšen kot je? In koliko izmed tistih, ki verjamejo, da lahko dovolj močna vera v Boga pozdravi vse svetovne težave, bo zmožnih videti, da je lahko netočna in zmotna vera dovolj močna, da je lahko vzrok vseh svetovnih težav?
Kaj pa vi? Kakšno je vaše stališče do vsega tega? Če pogledamo stanje v svetu danes, se vam ne zdi, da je zdaj dober trenutek, da pretehtate nove ideje o Bogu, o življenju in eden o drugem?
Kakšno je vaše lastno življenje? Poteka vse tako kot mora? Ali pa se srečujete z več izzivi, kot pa bi si jih v resnici želeli v svojih odnosih, svoji karieri, v svojem vsakdanjem življenju?

Poglejte svoje življenje in se ozrite okoli sebe. Se vam zdi, da vidite odsev tega, Kar Bog hoče? Če ne, kaj mislite, da je tisto, Kar Bog hoče?
No, pravzaprav ste iz tega razloga v roke vzeli to knjigo, ali ne…?
Mislim, v roke ste vzeli to knjigo, da bi izvedeli, kaj pravi o tej temi, ne? In zdaj je čas, da to tudi povemo. Prišel je čas, da odkrijemo veliko resnico o tem, Kaj Bog hoče. To bi lahko bila najpomembnejša informacija, kar jih je kdaj dobilo človeštvo. Zdaj bo razkrita tako jasno, tako preprosto, na tako nov in dosegljiv način, da je ne bo možno napačno razumeti.

Ker ta informacija je tako pomembna za človeštvo, da smo ji posvetili celotno naslednje poglavje.
Toda preden obrnete stran vas moram opomniti. Odkritje vas bo morda šokiralo. Človeštvo je svoje ideje o tem, Kaj Bog hoče, držalo blizu svojega kolektivnega srca tisoče generacij.
Rekel sem tisoče generacij.
To je zelo dolgo časa. Za vrsto, ki trdi, da ima rada avanture, so ljudje neverjetno odporni na novosti. In ko pridemo do tistega, kar je v vesolju najstarejše - do tistega, za kar nekateri predvidevajo, da je bilo prej kot vesolje in kar je ustvarilo vesolje - je to dvojno res.
Torej ne bodite presenečeni, če boste čutili odpor do tega, kar boste prebrali na naslednjih straneh. Ker zdaj je čas za spremembe - in naslednje poglavje bo lahko veliko več kot samo novo poglavje v tej knjigi. Lahko da bo novo poglavje v vašem življenju.
Zato zdaj pogumno skupaj raziščimo resnico o tem, Kaj Bog hoče...

13.

14.
Pravkar ste videli odgovor na najbolj pomembno vprašanje v človeški zgodovini.
Kaj torej Bog hoče?
Nič.
Popolnoma nič.
Prosim vas, razmislite o tem.
Ne, resnično. Ne se samo prebijati naprej, nestrpni, da bi videli, kako se bo nadaljevala knjiga in ne zavrzite knjige v prepričanju, da vam tako ali tako nima nič za povedati. Prosim, Ustavite se za trenutek. Boste? Se boste ustavili?

Hvala. Zdaj vas bom prosil, da se poglobite v to, kar je bilo rečeno tukaj. Knjigo nežno odložite v svoje naročje, za trenutek zaprite oči in premislite o tej ideji.
Kaj v resnici Bog hoče?
Nič.
Popolnoma nič.

Kako se počutite ob tem? Kako se počutite, če poskusite sprejeti to misel?
Ali vam ustvari občutek praznine? Ali vam ustvari jezo? Ali ustvari preprosto strinjanje, kot ''mhmmm, nič novega''? Ali vas zmede? Vas osrečuje?
Kaj mislite, kako bi svet kot celota reagiral, če bi se izkazalo, da je to res? Kaj, če karkoli, mislite, da bi se spremenilo?
(Odgovor na to zadnje vprašanje bi vas lahko presenetil. Zato si ga bomo tukaj pobliže ogledali.)

Ali ima lahko katerakoli teologija pomen, če imamo Boga, ki ničesar noče?
Če rečemo, da Bog noče ničesar, ali to pomeni tudi, da pravimo, da Boga sploh ni? Če se vsi strinjamo s tem, da Bog je, vendar ničesar noče od nas, kaj se je potem Bog namenil? V čem sta smisel in namen Boga? Zakaj verjeti v Boga? Kdo ga sploh potrebuje?

Nekaterim ljudem so se vzbudila ta vprašanja in med odkimavanjem so se obrnili stran: ''Nobenega razloga ni, zakaj bi verjeli v Boga. Ne potrebujemo ga.''
Goreče bi zagovarjal, da je prvi izmed zgornjih stavkov napačen, drugi pa resničen. Obstaja razlog - in to zelo dober razlog - zakaj verjeti v Boga in… Boga ne potrebujemo.
Razlog, zaradi katerega naj bi verjeli v Boga, je ta, da nas ta vera odpira možnosti, da bo Božja moč odigrala vlogo v našem življenju. Božje moči ne morete uporabljati, če ne verjamete v njen obstoj.

Zakaj pa bi sploh skrbeli o uporabi Božje moči če Boga ne potrebujemo? Pošteno vprašanje. Zaradi samega dejstva, da lahko uporabimo Božjo moč, Boga ne potrebujemo. To lahko velja v mnogih življenjskih situacijah. Če vas bogat človek napiše v svojo oporoko, kjer piše, da vam zapušča ves svoj denar in da vas čaka v bančnem sefu potem tega človeka ne potrebujete. Vendar, če ne verjamete, da je ta človek kadarkoli obstajal, sploh ne boste šli v Banko, da bi denar dvignili. Ne boste verjeli, da je denar sploh tam. Mislili boste, da je vse zvijača, šala. Bogati boste, vendar tega ne boste vedeli.

Pozitivke ekskluzivno objavljajo prevode knjige What God Wants v slovenščini, sproti kot se prevaja. Knjiga bo izšla do 27. septembra, ko bo njen avtor Neale Donald Walsch imel v Sloveniji predavanje na isto temo v organizaciji Humanity's Team-a Slovenija.
Inf: www.humanitysteam.si info@humanitysteam.si ali 041 710-277