Moja pot po kateri hodim. Tvoja pot, po kateri te vodi življenje. Kot drevo sem. In drevo si ti. In misel pravi: “Drevo mora v globino, da lahko zraste v nebo”. Ja, in da se veje nežno prepletajo v sožitju moram najprej vase. In moraš spoznati sebe. Moram se sprejeti. Najti svoj mir. Biti temelj, ki ga drugi nadgradijo, ne pa omogočajo njegove biti. Moram preseči telo. Moje. Tvoje. Kako lahko je to napisati. In kako presneto težka je pot do te točke, kraja kjer odvržem ego, strahove, preteklost in prihodnost obenem in zadržim sedanjost. Do kraja, kjer pozabim na zamere, kjer odpustim rane izpod meča ljubezni in sem le hvaležna za to kar je, za ta dan, ta trenutek...

Do trenutka, ko te vidim preko besed in podob, ko ti pustim, da vidiš vse to tudi ti. In vedno bolj se zavedam, da ta pot je tudi nevarna. Ker te prisili v hojo po robu prepada lastne duše (in meja je lahko nevarno tanka), istočasno pa je še srce na dlani. Resnica o nas samih je težka. Dostikrat najtežja. In prav težke situacije se včasih dotaknejo teh resnic, nam snamejo maske in pokažejo prave barve.


Dostikrat se sprašujem, zakaj se ljudje vse prevečkrat tako bojijo samote, zakaj ne marajo njenega glasu, šepeta? Se bojijo, da bodo videli preveč? Da bodo slišali nekaj kar bi radi pozabili? A ta zatiskanja oči vodijo le v začaran krog – bežeči krog večnega iskanja. In nasprotno – pot ven vodi skozi. Ven iz lastnih strahov, ki so le barikada - v življenju, odnosu do sebe in drugih, itd. Pred leti sem si ustvarila “psihološko past” s katero sem poskušala premagati težave... Predvsem so me takrat mučili odnosi, takšni in drugačni, s skupnim imenovalcem – da nisem našla neke prave harmonije in sreče v njih, da sem se vedno znova zapletavala v igro lastnih neuresničenih hrepenenj in realnosti, ki jih ni uresničevala.

In takrat sem si začela predstavljatii, da stvar, ki me boli zaprem v omaro, jo zaklenem, ključek pa odnesem do obale in vržem v morje...sama sebe sem prepričevala, da tako odvržem problem in kar nekaj časa je minilo preden sem prav boleče spoznala, da počenjam ravno obratno! Ker ko bila moja namišljena omara nekega dne (pre)polna težav, konfliktov se vsa njena vsebina kot bumerang vsula name! “Prijetno” premešana in začinjena za povrh! Kar nekaj časa je minilo, da sem bila pripravljena narediti prvi korak od tam, tisočkrat sem mislila, da me bo zlonilo, in še tisočkrat sem se morala vrniti tja – noter v sebe. Ampak...nekje na teh sprehodih vase se pot začela odpirati, začelo se jasniti nebo.

In ko sem se tisočprvič vrnila s tega sprehoda sem se kot otrok razveselila sončnega žarka na nebu. Ja, takrat sem vedela, da se je splačalo, da se je splačalo dve ali pa tri leta riti skozi lastno sivino ven, na prostost! Na prostost - stran od lastnega ujetništva! In ko se pojavijo težave zdaj, imajo druge barve. Povem si, da za dežjem VEDNO posije sonce, da hodim, diham, imam delo – skratka, lahko bi bilo stokrat huje, predvse pa – da imam še vedno sebe in jaz in jaz z roko v roki bova že kako! Predvsem v medčloveških odnosih včasih potrebno še toliko več energije vložiti – ker vsak človek je svet zase, duša zase.

Ampak...mislim, da po teh prehojenih poteh zdaj bolj spoštujem to, da te imam (malo osebne note) – saj ni vedno lahko, saj ne sije sonce vedno – a z zavedanjem, da me nadgajuješ so listi mojega drevesa vedno bolj zeleni, vedno bolj polni življenja...in nežno se prepletajo s tvojo vejo. Ja, drevo mora v globino, da lahko zraste v nebo...