Piše: joni

Sprašujem se, kaj je to hrepenenje. Ponujajo se mi številni odgovori, ki pa jih najdem v svojem življenju polnem bridkosti in drobnih radosti. Moje hrepenenje je moje življenje, hrepenenje po dobrem o meni, okoli mene in za mene. Moja zgodba življenja je zame večno hrepenenje sestavljeno iz majhnih raznobarvnih kamenčkov. Le-ti se z mojim hrepenenjem po dobrem sestavljajo v slikovit mozaik življenja.

Prvi kamenčki, na katere pomislim, mi segajo v rano otroštvo. Rodila sem se kot predzadnja v družini s šestimi otroci, na kmetiji, v majhni vasi s štirimi domačijami. Vas je idilična, lepa, enkratna v svoji naravi s prekrasnimi pogledi na zelene travnike, vinske gorice in mogočne gozdove. Obdajajo jo kraške vrtače, polne skrivnosti. V meni se je že rojevalo hrepenenje po igri, po tem, da bi bila opažena, po tem, da bi bila ljubljena. Hotela sem, da me kličejo z ljubkovalnim imenom, češ, ko bom zrasla pa me boste klicali po mojem pravem imenu.


Vsa trmasta sem stala pod curkom vode, ki ob dežju še vedno teče iz žleba hleva. Hotela sem, da me kličejo tako, kot sem hotela sama in so me poklicali in spravili na suho. Hotela sem se igrati s sosedovimi otroci, toda to je bila težja naloga. Na kmetiji je bilo vedno dosti dela, vedno premalo delovnih rok, ki bi lahko doprinesle k skupnemu dobru. Hrepenela sem po igri, želela sem si družbe svojih vrstnikov. Pa je bilo sredi poletja obilo dela. Spravljali smo seno. Zjutraj sem očetu nesla »fruštek« v senožeti, kjer je kosil od prve danice. V najhujši vročini je bilo potrebno seno obrniti, pa še enkrat obrniti in na koncu zgrabiti in pospraviti. Delala je vsa družina in bilo je lepo, toda jaz sem hrepenela po igri in le-to največkrat »ukradla« na kilometer dolgi poti od šolskega avtobusa do doma, ki je nemalokrat trajala tudi tri ure.

Hrepenela sem po tem, da bi bila opažena. V šoli nikoli nisem imela težav, toda ob vstopu v šolo nisem poznala nobene črke, sestrična jih je poznala sedem in že takoj na list z abecedo dobila veliko čebelico. Tudi jaz sem jo čez čas s ponosom prinesla domov in bila pohvaljena, kar pa je z leti in dobrim uspehom prišlo kar v navado. Moje hrepenenje po dobrem o meni, je usahnilo. Doma sem povedala samo še za slabe ocene, saj drugače pridna punčka sploh ni bila opažena. Pa je to počasi prišlo kar v navado. Hrepenenje po dobrem o meni je zamrlo in se iz leta v leto samo še poglabljalo v smeri negativne samopodobe. Iz dneva v dan je v meni in iz mene nekaj govorilo, tega ne morem, to je težko vse do tega, da me nihče ne opazi, nihče ne mara. Mogoče je k temu pripomogla nenadna tragična smrt očeta, ki mi je bil v trinajstletnem življenju učitelj in zgled. Naučil me je voziti kolo, moliti in razlikovati javor od bresta ter bukev od hrasta. Pogrešam ga, pogrešam pa tudi staro mamo, ki je bila tudi moja učiteljica in vodnica. Naučila me je peči kruh, spoštovati ljudi, ljubiti resnico in pravico ter mi pokazala kje rastejo šmarnice, najdebelejši kostanji, lisičke ter najlepši jurčki. V prvih pomladnih dneh sem se sprehodila po krajih, kjer so včasih rasle lisičke in najlepši jurčki. Vrnili so se spomini, vrnilo se je hrepenenje po dobrem o meni.

Minevala so leta z znanimi mejniki, končana srednja šola, fakulteta, služba pri štipenditorju. Vse je šlo kot po neki vnaprej začrtani poti, toda jaz sem tonila, tonila v hrepenenju po ljubezni, po tem, da bi bila opažena, sprejeta in ljubljena. Nekdaj številna družina se je porazgubila, sestre so odšle v širni svet, mama vsak dan v svojo službo, prav tako brata. Zdelo se mi je, da živimo drug mimo drugega. Ni bilo več stare mame, da bi kuhala zelje in žgance, jih pripravila v veliki lončeni skledi ter nas vse skupaj poklicala k mizi, kjer sva se z bratom običajno prepirala ali je skleda za pol žlice bolj na moji strani mize ali na njegovi. Ni bilo več košnje v senožetih, saj jih je preraslo grmovje, grablje, vile in konjsko vprego pa so nadomestili traktor in traktorski priključki. Nič več nismo tlačili sena, se vanj skrivali in kopali lukenj, saj je to namesto nas napravil sodoben stroj.

Pa se je neke jeseni zgodil kostanjev piknik in spoznala sem svoje ga »sanjskega moškega«, ter izpolnila svoje hrepenenje po tem, da sem našla ljubezen. Toda hrepenenje po dobrem o meni je vedno bolj in bolj postajala ena velika črna luknja brez dna. Moja večna negativna samopodoba ni imela ne konca ne kraja. V glavo sem si »zabila«, da sem nekaj najslabšega na tem svetu. To se je samo poglobilo ob prezgodnjem odhodu moje sestre, ki mi je edina uspela dopovedati, da temu ni tako. Kar naenkrat je ni bilo več, nič več je nisem mogla poklicati, jo vprašati za nasvet kako naj vzgajam sina, hčerko, kako naj zgladim nesporazum z možem, kako naj opremim predsobo, kako izračunam DDV. Hotela sem odditi za njo, biti z njo, pa je v črno luknjo hrepenenja po dobrem o meni vstopil mož, njegova družina, sin, hčerka, mama, brata, sestri in sodelavka.

Našla sem dobro, spoznala sem Dobro, spoznala sem Boga, spoznala sem tisto, kar je nad nami, kar nam pravi »Vse premorem v njem, ki mi daje moč«. Prenehala sem nositi bremena prihodnjih dni, živim za ta trenutek, v preteklost pa gledam samo na dobro o meni, okoli mene in za mene.

joni