Piše: Miran Zupančič

Pred nekaj dnevi je prispelo pismo mojega starega prijatelja na moj e-mail.
Dragi prijatelj…!
Zadnja leta in čase močno premišljujem o naši generaciji iz šestedetih-sedemdesetih. Se še spominjaš tega obdobja? Tedaj smo bili že na »poti«. Naša »pot«je bila življenjski občutek cele generacije. Svoboda, ljubezen, enakost, mir, to so bile naše vrednote, naši ideali. Iskali smo višjo zavest, drugačen svet. Otroci cvetja so nas imenovali.

Da, uh, upirali smo se svojim staršem, ustaljenim navadam družbena reda. Uprli smo se svojim staršem, ker nismo hoteli živeti tako kot oni, zaplombirani v družbeno obliko, ki je temeljila le materializmu, zgolj na dobičku in dosežkih. Dušilo nas je in čutili smo ozkost, utesnjenost, manjkal nam je zrak, da bi ga svobodno dihali. Puščali smo dolge lasje in s tem puščali naravi prosto pot. Naši lasje so nam bili simbol našega načina življenja, prepoznavni znak pripadnosti: naj se zgodi-naravno, preprosto, svobodno! Naivno smo se zanesli na naravo in v sebi upali, da nas bo popeljala k cilju po katerem smo vsi hrepeneli. K cilju človeškega poslanstva.


Takrat smo čutili, da je nekaj novega viselo v zraku. Bilo je magično, močno, kot da nas vdih, potreba po notranjem prebujenju, duhovnost, svoboda, ljubezen, novo mišljenje odpirajo za novo zavest. Vodnar!. Da, mislili smo, da je napočila nova doba Vodnarja. Številni od nas smo sledili notranjemu pritisku in nekateri so romali v Indijo, nekateri ne, nekateri v Nepal. Odrešenje samega sebe-dvig v nirvano! Samadhi! Prešinjale so nas vzvišene misli. Občutki kot: »Vsi ljudje smo bratje in sestre, velika družina, vsi za enega, eden za vse…« so nas povezovali preko vseh celin. Da, bili smo gibanje, val, Flower-Power, hipijestvo.

A, ko sedaj gledam nazaj pa se v bistvu ni spremenilo nič! Omahnili smo na nazaj v svoj ego, samoljubje, gon po posedovanju, moči in denarju! Nekateri med nami so se zasvojili z mamili, in se niso več vrnili v tostranstvo. Nekateri so se zapili, nekateri zapadli v skrajni hedonizem. Naše sanje so se sesule, kot prej tisoč drugih, raztreščile so se ob trdih čereh tega sveta. Je bilo vso to naše iskanje napačno? Smo se narobe odzvali? Kaj za vraga je šlo narobe?

Dragi prijatelj…!
Da, spominjam se prav dobro, kakor ti. Čeprav sem za eno generacijo mlajši od tebe, se spominjam, da ste nam bili takrat duhovni vodje, idoli. Kot hipiji ste poskušali spremeniti sebe in svet, mi mlajši smo se pripeli na vas. Iskali ste univerzalno ljubezen in našli, ker niste (a tudi mi še ne), spolno svobodo. Iskali ste skupnost sorodnih duš, verjeli v enotnost in našli, ker niste (nismo) razumeli, komune, skupnosti, v katerih se je skupaj živelo, na koncu pa je vedno osamljenost našla nas vse. Vsi smo iskali osvoboditev od vseh pritiskov, hoteli biti to, kar zares smo. In kot sam vidiš, smo našli, ker se nismo spremenili, le lastno samoljubje. Da, »Make love – not war« je bilo eno od naših takratnih gesel. Toda ni delovalo!

Zgodil se nam je Pavlov sindrom, ki pravi: »Dobro hoteti je sicer v moji moči, dobro delati pa ni. Ne delam namreč dobrega, ki ga hočem, marveč delam zlo, ki ga nočem.«

Vsi še kako dobro vidimo, da na tem svetu še vedno ni miru. In kaj je stanje miru, po katerem smo tako hrepeneli? To ni odsotnost vojne, ne. Niti ni: biti sit in zadovoljen. Samo to ne zadostuje. Seveda je mnogo takih ljudi, ki so s tem zadovoljni, a slej ali prej pričnejo otrdevati v svoji duši. To je kot z reko, ki nima več pritokov in odtokov. Mnogo je takih medsebojnih odnosov. Voda stoji, postane mrtva, gnije, postane mlakuža iz katere se sliši le še regljanje žab. Pravzaprav se nama tukaj postavlja vprašanje, kaj je vojna? Lastna omejitev ega in samopotrjevanje.

Kaj je torej resnični mir? Težko ga je opisati: notranja ubranost, dihanje v tišini., drugačen svetovni red…Je to doba Vodnarja. Je mar doba Vodnarja čas, v katerem nam bo podarjen božanski mir? Da, menim, da se nam možnosti za to ponujajo kot še nikoli do sedaj. Kot veš Vodnar ne pomeni samodejnega procesa, mi moramo biti aktivni, delati na tem. »Biti na Poti«, hoditi po Poti pomeni:, da moramo
staro pot pustiti za sabo. Pomeni, da moramo biti budni in pripravljeni, da bomo prepoznali znamenja časa, in se po njih ravnali.

In ko se sprašuješ: Je bilo naše iskanje napačno, zaman? V tem nisi osamljen primer, na milijone jih je, ki so na tej bistveni točki v dilemi. Sam smatram da ne. Spomni se besed-sporočila, kajti »kdor išče, najde« (Mt 7,8)nam sporoča Sveto pismo, si pozabil na to sporočilo!? Naše sanje niso bile zaman! Zakaj tako mislim? Naše sanje so bile vzvišene podobe nekega drugega stanja Bistva. Vendar pa smo vsi skupaj na nekaj pozabili: te podobe niso bile v pravem sorazmerju z resničnim življenjem, ki je kot danes dobro veš,. Podvrženo zakonu nastajanja in minevanja. Takrat nismo dojeli Kristusovo oznanilo, ki se glasi: »Moje kraljestvo ni od tega sveta.«(Jn 18,36). Danes, po tolikih letih, na nek način še vedno stojimo na isti točki. Še vedno je naša naloga, da bi razumeli Vodnarja.

Sprašuješ me, kako sem prišel do svojega spoznanja? Potem ko sem izgubil iluzije naših časov, je v meni ostal velik nemir, ki me je gnal kot mučenika sem ter tja. Pod tem notranjim pritiskom sem živel in dalje iskal »Pot.« Na momente sem se počutil kot kakšen azilant v rezervni domovini. Potem mi je postalo počasi jasno, da ima vse to nek smisel! Toda kakšen?? To vprašanje me je dolgo časa zaposlovalo in mučilo, da včasih marsikatero noč nisem mogel zaspati. To vprašanje me je glodalo. In končno sem spoznal, da bi morale vse izkušnje in dvomi človeka prebuditi in voditi naprej. To se je nekega dne tudi zgodilo..

Dragi prijatelj…Svetlobo v temi, božansko v času lahko srečamo kjerkoli, le zunaj ne, ampak v sebi v najgloblji notranjosti. In, vidiš, to je začetek Poti po kateri zemeljski človek redkeje hodi, je pa to tista, ki v nas omogoča spoznanje božanskega načrta ter razumevanje Bistva. Kot sam dobro veš, je zodiakalno znamenje vodnarja uporabljeno v podobi moža, ki izliva vsebino amfore, vrča. Upodabljajo ga v številnih kulturah širom sveta. Npr. v kumbhi pri Indijcih. V judovski kabali, ga predstavljajo kot vedro. V 10. vrstici 22. poglavja Lukovega evangelija beremo, kako je Jezus ob pripravi večerje rekel svojim učencem: »ko boste srečali človeka, ki nosi vrč, mu sledite«. Jezus je ob šotorskem prazniku po običaju daroval vodo, od tem pa je vzkliknil:«Kdor je žejen, naj pride k meni in pije! Kdor vame veruje, kot pravijo Sveti spisi, iz telesa tečejo tokovi žive vode (Janez 7, 37-38). Tudi Janezovo razodetje govori o živi vodi(22,1) In pokazal mi je reko žive vode, kakor kristal svetlo, ki je izvirala od prestola božjega in jagnjetovega.

Sveto pismo, vidiš, prijatelj moj, primerja vodo za ozdravljajočo, duhovno silo, ki izhaja iz neba. Če pa vodnarja ne uvrščava k elementu vode, ampak zraku, ima to lahko globlji pomen, da gre za nebeško, duhovno silo, ki se sprošča pod njegovim vplivom. Tega akvariusa-vodnarja smo opazovali v znanem musicalu lasje, mar ne?
Spomniva se leta 19967, ko si bil ti že polnoleten, a jaz ravno vstopal v puberteto. Mnogo si mi takrat pojasnjeval, a malo sem razumel, saj sem bil še premlad. Vendar ostalo mi je v srcu in glavi. Danes to razumem. Čeprav je bil ta musical posebej narejen in usmerjen proti takratni vojni v Vietnamu in je bil znan predvsem, da je prisegal na duha časa hipijevskega gibanja, se je že pripenjal na novo časovno obdobje vodnarja. Najljubša pesem ljudi, ki jih je prevzel duh časa, je bila ,kot sam dobro veš, pesem Akvarius, Vodnar.

»Ko je Luna v sedmi hiši
in se Jupiter približa Marsu,
vlada med planeti mir;
ljubezen je med njimi!

Prav takrat vlada Zemlji vodnar:
Sozvočje, pravica in jasnost!
Simpatija in svetloba in resnica!

Nihče ne bo omejeval svobode,
nihče mračil duha.
Mistika nam bo podarila spoznanje,
zahvaljujoč vodnarju,
se bomo spet naučili misliti.«

Musical protestira proti orožju za masovno uničenje in tako predstavlja temelj za boj. S pesmijo vodnarju so tako prisegli k podobi želje, jo projicirali na nebo in na nebeške planetarne sile. Takrat je bil čas mnogih vojn. Danes se ti kot jaz zavedava, da če v nas samih ni miru, nam tudi vodnar ne more prinesti miru. Mir v svetu je odvisen od miru vsakega posameznika. To danes oba dobro veva.Vodnar mnogo bolj razodeva skrito, naše misli in občutja dobivajo obliko. Pri pa vodnar ob tem ne dobiva nobene določene kvalitete, ne odvzema nam lastne odgovornosti. Ravno nasprotno. Bolj nas sili izbiri, ki jo musical ovije v svoje duhovno sporočilo »Dovoli soncu, naj posije«.

Obstajal je in obstaja močan občutek, morda upanje, da se bo prikazal nekdo, ki nas bo vodil iz te džungle. Do takrat pa je zagotovo najboljša rešitev, da se kar sami vodimo. V tem moramo biti previdni. Sem pa prepričan, če bi dali to naše pričakovanje na oglasno desko svetovnega spleta, da bi takoj prišlo neznano število »rešiteljev« z vzhoda kot zahoda. Vendar se bo to zagotovo zgodilo, saj je to že v teku o koncu časov in o žetvi imamo informacijo. V tem času pride mesija »v oblakih neba kot božji sin« in nastopi svoje gospostvo, kot to piše v Knjigi preroka Daniela v 13. verzu 7. poglavja. Kot oba veva so prvotni kristjani ponovni prihod Jezusa Kristusa položili kar v naš zemeljski svet in mnogi posamezniki govorijo da je v že tukaj, ali da se bo skozi nekatera ženska telesa rodil-utelesil!? Ta predstava je že mnoge razočarala.

Oblaki na nebu kažejo na neko drugo dimenzijo, na kateri se bo izpeljalo srečanje. Gre za finejšo dimenzijo, za raven duše, na katere se odvija združitev med Duhom in dušo. In do te dimenzije vodi duhovna Pot, ki jo sedaj gradimo v tem svetu, na ravni lastnih izkušenj.

Prijatelj…
Zadnjih trideset let sem bil pri mnogih gurujih, preštudiral sem: filozofe, mistike, mislece, gnostike vseh časov, Vede, Sveto pismo…Vse, ki so raziskovali človeško stremljenje po sreči. Moderni filozofi to opisujejo kot nedoločljivo iskanje življenja brez bolečin in skrbi. Toda ko se človek ozre okoli sebe, pretresljivo ugotovi, da takega življenja še nismo dosegli. Kje se zatika?

Evolucijsko učenje trdi, da naj bi se takšno iskanje začelo že v davni prapreteklosti s hrepenenjem neke amebe po idealni življenjski obliki, v kateri bi se lahko značilnosti te živalce najbolje razvile. V nadaljevanju razvoja k višji obliki naj bi tako nastal človek. Človek je čudež. To življenje ima veliko skrb vzbujajočih strani. Velike težave pa vedno nastanejo, ker vsi ljudje iščejo in strmijo k sreči. Zato se dnevno soočamo z majhnimi in velikimi nasprotji. Kot sam dobro veš in občutiš smo vsi deležni z brezčutnostjo do težav sočloveka, ki išče enako srečo, in zaradi tega hote ali nehote ogroža druge. In pokaže se, da skoraj vsak v istih okoliščinah enako reagira.

To realno stanje je žalostno spoznanje. Boj, konkurenca, dobiček, še več..Gre res samo za to, da preživi samo tisti, ki je najbolj sposoben, prebojen, agresiven? Mnogi tako mislijo. Kajti Darwinova evolucijska teorija, kot interpretacija boja za preživetje, res naredi vtis, toda kot praktična življenjska teorija ne zadostuje za vse tiste, ki ta trenutek iščejo ali pa so našli duhovno podlago življenja, je kot taka preveč omejena. Zato ne preseneča, da tisti, ki verjamejo, da je Bog ustvaril svet od zunaj naravno znanstveno biologijo vgrajujejo v zgodbe o stvarjenju v Bibliji, medtem ko pa realisti, prisegajo na evolucijsko naravno znanost. Nekateri biologi celo trdijo, da svet sestavljajo naključja in da je človek nastal po napaki, nesreči. Torej, sva ti in jaz produkt kozmične napake, nesreče!? Po takem njihovem mnenju je evolucija nepretrgana lestvica, na kateri le najmočnejši napredujejo za majhen korak. In iz tega ti vrli »misleci« pridejo do sklepa, da vsak moralni sistem mora temeljiti na človeški konstrukciji in da niso predstavljivi nobeni višji impulzi. To pomeni, da razen telesnega nič ne obstaja.

Vprašajva se, od kod izhaja to naše neskončno iskanje sreče? Ali morda obstaja še eno življenje, ki poteka paralelno od tega nam znanega, ki je popolnoma in brezpogojno srečno? Ti, ki si prepotoval skoraj celi svet v iskanju sreče, morda poznaš koga, ki je to dosegel? Da, gotovo poznaš koga kot vsakdo med nami človeka, ki je našel določeno ravnotežje, napr. srečno razmerje ali krasno skupnost sorodnih duš. Toda trezna resničnost pa nas vse uči, da v prostori in času ne obstaja trajna sreča! Mnogi s katerimi s srečujem mi pravijo, da so z nekoliko sreče zadovoljni; če gre za poslovne zadeve, družino, zdravje, prijatelje in otroke. Temu ni kaj oporekati in v tem pogledu je potrebno biti stvaren. Praviš, da tebe vse to še ne zadovolji, čeprav imaš realen pogled na vse. Razumem te.

Ti spadaš v skupino duš, ki občutijo veliko pomanjkanje. Občutki domotožja po življenju, ki navidezno izgleda nedosegljivo, nevidno, neulovljivo ti ne dajo miru. Dnevi, meseci, leta minevajo in spet se na novo pojavi v nekem posebnem trenutku to vznemirjajoče vprašanje: »Čemu pravzaprav živim? Ali sploh obstaja pomembnejše vprašanje, ki je pomembnejše od tega? V starih egipčanskih templjih se je spraševalo:«Človek, kdo si? Od kod prihajaš? Kam greš?« Ta temeljna vprašanja, vidiš, dragi prijatelj so vprašanja, s katerimi nas poskuša stvarnik doseči. Ta vprašanja so povabilo, da bi raziskali lastno življenje.

Sprašuješ me o današnji kulturi in religiji?
Kot sam dobro veš so naše kulturne pridobitve visoko cenjene. Življenje brez kulture se nam zdi ravno tako nemogoče, kot življenje brez pralnega stroja ali centralnega gretja. Si že kdaj razmišljal, kako bi bilo brez njiju? Brez televizije in vsega ostalega? Kaj potem ostane od našega življenja? Kaj je pravzaprav vsebina našega življenja? Kaj nam je v resnici potrebno? In tudi religija je svojevrstna kultura. Zakaj? Ali ne določajo civilizacije in kulture neke države med drugim tudi ustanove, ki so v zvezi z vladajočo religijo? Religio pomeni povratna povezava, ponovna povezava z Bogom. Ali je današnji človek s prizadevanji milijonov duhovnikov, teologov, gurujev ter s tisočerimi kulturnimi spomeniki, ki so ga preučevali, že postal resnično božanstvo?

Odgovor na vprašanje je ne. Človeštvo tega stoletja se še vedno odeva v figovo listje, da bi lahko prikrilo svojo goloto. Zanikamo resničnost in se rajši držimo neumnosti kulture. Končno zbežimo pred življenjem tega trenutka! Resnih vprašanj si ne postavljamo radi. Ko sledimo resničnemu mojstru, izgleda kot da obstoja samo ena religija, priznavamo samo eno. A nič bolje ni pri sedanjih gurujih in učiteljih (razen nekaj častnih izjem, ki hvala bogu so). Ostalo je konkurenca, navada, odklonitev, celo kultura. Ko ljudje razkrite skrivnosti ne poznajo več, zaznavajo samo s čutili. Vendar pa pri tem ne morejo najti nekaj, kar je neminljivo. Nekaj, kar ostane. Razen smrti in razkroja, obstaja še Nekaj. Prava sled. To človek išče. Če ne pride dalje v svojem iskanju, tam ustvari kulturo; kulturo mrtvih, izumov, pomislekov in utemeljitev. Vse to so ubežne poti da lahko uide resnici.

Mnogi iščejo a niti ne vedo kaj iščejo, niti ne domnevajo. Tako pa ne moremo najti bistvenega nikjer. To je mogoče šele takrat, ko se ne bo sledilo več slepilom. Celi narodi in posamezniki so v preteklosti že propadli zaradi večno neizpolnjenega iskanja. »Sizif-Tantal«. Bomo našli?

Človek lahko postane z izkušnjami modrejši. Kdor si je dovolj pogosto opekel prste se lahko za trenutek umiri in v tišini pozabi na bogove kulture. Vendar mora iti dalje, saj mu notranji pritisk jasno da vedeti, da mora biti nekaj drugega. Je to tisto, o čemer se govori, da je skrito v človeškem srcu? Se mora vsak sam naučiti odkleniti to skrivnost v srcu? Kje pa so vrata k tej skrivnosti? Adrianino nit lahko najdemo le, dragi moj prijatelj, ko smo v notranji tišini in ko se pripognemo s to svojo preponosno glavo ter prvič glas tišine, ki je večni spev večnosti v nas ljudeh: »Ali ne veste, da ste tempelj Božji?«

Tako, vidiš, da naša notranja resnična umetnost nima ničesar opraviti s kulturo..Nastaja iz trenutka v živem sedaj. Ko so maliki demaskirani in ko praznoverje iz kulture izgine, takrat je misterij odklenjen. To, dragi moj prijatelj je zelo enostavno. Čisto se lahko vidi le s čistim srcem. Star izrek pravi: bistvo ostaja očesu skrito. Tako lahko rečeva, da vsaka kultura še vsebuje preostanek, sled, te skrivnosti. Skriti zakladi spominjajo na Boga v nas ljudeh. To so spomini, ki nas priganjajo k notranjemu življenju.

Sprašuješ me, če je vesolje koncentrično? Sprašujem me o dvojni zgodovini človeštva? O dobrem in zlu ter njunih globjih vzrokih? O Vodnarjevi dobi, kdaj se prične? Ta vprašanje bova obravnavala v naslednjem pismo. Naj bo to zaenkrat dovolj, da ne bova izgubila niti najinega dialoga.
Prejmi prisrčne pozdave od prijatelja…!

Miran Zupančič: duhovni učitelj, jasnovidec in zdravilec.
http//www.ezoterika.s5.com