POGLAVJE 53

Jezus prestane šesto preizkušnjo bratstva in prejme šesto diplomo imenovano: BOŽJA LJUBEZEN.
1 V vsej deželi ni bilo veličastneje opremljenega prostora od salonov lepote v templju sonca.
2 Le malo učencev je smelo s te sobane. Duhovniki so jih v strahu in spoštovanju imenovali dvorane misterijev.
3 Vtem ko je Jezus zmagal nad strahom, si je pridobil pravico do vstopa vanje.
4 Vodnik ga je peljal skozi številne bogato opremljene sobe, nato pa ga je v dvorani harmonije pustil samega.
5 Med glasbili je bila tu harfa in Jezus je sedel k njej ter jo zamišljeno opazoval. V tem čisto po tihem stopi v dvorano dekle očarljive lepote.
6 Ni videti, da bi opazila Jezusa, ki je bil v mislih kot zasanjan.
7 Sede k harfi, se z veliko nežnostjo dotakne strun in obenem poje izraelske melodije.
8 Jezusa očara: tolike lepote ni videl nikoli, takšnega petja ni nikdar slišal.


9 Dekle poje svoje pesmi in zdi se, kot da se ne zaveda njegove prisotnosti. Tiho spet odide.
10 Jezus govori sam s sabo: - Kaj le pomeni ta dogodek? Nisem vedel, da je med človeškimi otroki mogoče najti tako očarujočo lepoto in tako kraljevsko ljubkost.
11 Nisem vedel, da je bilo kdaj človeško bitje oblagodarjeno s takšnim angelskim glasom ali da takšna serafska glasba lahko pride iz človeških prstov in ust.
12 Dneve je presedel v vzhičenju. Njegove misli so dobile novo smer: bile so le pri pevki in njenih pesmih.

13 Hrepenel je, da bi jo še enkrat videl. In ona je prišla čez nekaj dni. Govorila je z njim in mu položila roko na glavo.
14 Ob njenem dotiku mu je duša vsa vztrepetala. V tem času je pozabil na delo, ki bi ga po svojem poslanstvu moral dokončati.
15 Dekle je bilo redkobesedno in je spet odšlo. Toda Jezusovo srce je bilo prevzeto.
16 V duhu se mu je razvnel plamen ljubezni in to ga je postavilo pred najhujšo preizkušnjo njegovega življenja.
17 Ni mogel ne spati ne jesti. Misli na dekle so ga oblegale, ne da bi ga niti za trenutek pustile. Njegova telesna narava je glasno klicala po njeni družbi.
18 Tedaj pa si reče: - Glej, obvladal sem vsakega nasprotnika, ki sem ga srečal, pa naj bi me zdaj prevladala ta telesna ljubezen?
19 Moj Oče me je semkaj poslal, da pokažem silo božje ljubezni, one ljubezni, ki dosega in objema vse, kar živi.
20 Naj to čisto, univerzalno ljubezen vso popije telesna ljubezen? Naj pozabim vse druge (božje) stvari in svoje življenje zgubljam v tem lepem dekletu, čeravno je najvišji primer lepote, čistosti in ljubezni?
21 Njegova duša je bila vzburkana do zadnjih globin. Dolgo se je boril s tem angelom-malikom svojega srca.
22 Ko je bil dan skoraj zgubljen, pa se je mogočno dvignil njegov visoki jaz. Spet je našel samega sebe. Nato reče:
23 Tudi če se mi srce pretrga, ne smem pogrešiti v tej moji najtrši nalogi. Zmagati hočem nad telesno ljubeznijo.
24 Ko je dekle znova prišlo ter mu ponudilo svojo roko in svoje srce, je dejal:
25 "Plemenita, že sama tvoja navzočnost me prešinja z vzhičenjem. Tvoj glas je blagoslov moji duši. Moj človeški jaz bi hotel s tabo odleteti in uživati zadovoljstvo v tvoji ljubezni.
26 Toda ves svet hrepeni po ljubezni, ki jo moram z uresničenjem kazati ljudem, zato sem prišel.
27 Moram te torej prositi, da odideš. Toda še se bova srečala. Najini poti na zemlji ne bosta šli vsaksebi.
28 Vidim te v drvečih množicah zemlje kot služabnico ljubezni. Slišim tvoj pojoči glas, ki bo srca ljudi dvigal k boljšemu.
29 V žalosti in solzah je dekle odšlo in Jezus je bil zopet sam.
30 Nenadno so zapeli veliki tempeljski zvonovi. Pevci so zapeli povsem novo pesem. Vsi prostori so se lesketali v svetlobi.
31 Pride sam hierofant, rekoč: "Vse dobro tebi, Logos zmagoslavni! Zmagovalec nad meseno ljubeznijo je na višku!"
32 Nato položi Jezusu v roke zvitek, na katerem je bilo zapisano: BOŽJA LJUBEZEN.
33 Skupno sedaj zapustita salon lepote, v slavnostni dvorani pa se začne praznovanje, na katerem je Jezus čaščeni gost.

POGLAVJE 54

Jezus v zasebni hierofantovi šoli spozna egipčanske misterije. Po prestani sedmi preizkušnji dela v 'dvorani mrtvih'.
1 Jezusu se je s tem odprla pot do najvišjega tečaja njegovega študija, ko je postal hierofantov gojenec.
2 Spoznaval je skrivnosti egipčanske mistike, skrivnosti življenja in smrti ter svetov onkraj sončnega sestava.
3 Ko je končal študij zadnjega tečaja, je dobil dostop v sobano smrti, kjer se je seznanjal z metodami, kako trupla ohraniti pred razkrajanjem. Tu se je praktično zaposloval.
4 Nosači so prinesli v balzamiranje truplo sina edinca vdove, ki jim je sledila vsa v solzah globoke žalosti.
5 Jezus ji reče: "Dobra žena, otri si solze, saj stopaš le za prazno lupino. Tvojega sina ni v njej.
6 Jočeš, ker je tvoj sin mrtev. Mrtev, to je kruta beseda. Tvoj sin nikoli ne more umreti.
7 V telesni lupini mu je bilo treba izpolniti njemu odrejeno nalogo. Prišel je, opravil svoje delo, nato je meso odložil vstran. Odslej ga več ne potrebuje.
8 Tam, kjer ga ne dosega tvoj človeški pogled, mu je dodeljena nova naloga, ki jo bo dobro izpolnil, nato bo stopil dalje, pa spet in spet, dokler ne doseže krono popolnega življenja.
9 Kar je storil tvoj sin in še dela, to moramo delati vsi.
10 Če neguješ svojo bridkost in svoji žalosti daješ izraz, bo ta vsak dan večja. Pila ti bo življenjske sile, dokler slednjič od jokanja ne ostane drugega kot bridkost in izčrpanost.
11 Namesto da bi sinu pomagala, mu s svojo globoko bridkostjo obtežuješ položaj. On išče pri tebi olajšavo, kot je to vedno delal. Vesel je, če si ti vesela, žalosten, kadar se ti žalostiš.
12 Daj, pokoplji globoko svojo bolečino in smehljaj se svoji bridkosti. Izgubi sebe iz oči, vtem ko drugim pomagaš otirati solze.
13 Ko izpolnjuješ svojo dolžnost, pride sreča in radost. Potem vlada vedrina tudi v srcih njih, ki so odšli."
14 Jokajoča žena se je notranje preusmerila in se napotila iskat srečo v dobrodelnosti. Svojo žalost je globoko pokopala, s tem da je pomagala drugim.
15 Drugi nosači nesejo v mrtvašnico truplo matere. Edina žalujoča oseba, ki sledi, je njena hčerka nežnih let.
16 Ko je sprevod prišel blizu vrat, opazi deklica ranjenega ptička, ki ga je bil zadel lok ptičarja.
17 Stopi s poti in se skloni, da pomaga živi stvarci.
18 Ljubeznivo nežno stisne ptička na svoje prsi, nato priteče nazaj.
19 Jezus jo vpraša: "Zakaj si zapustila mater, da rešiš ranjenega ptička?"
20 Dekletce odvrne: "To mrtvo truplo ne potrebuje več moje pomoči. Pomagam pa lahko, kjer življenje še je. Moja mati me je tega učila.
21 Učila je, da se v potrtosti, sebičnosti, upih in strahu le zrcali nizki jaz.
22 To kar čutimo, so le površinski valčki mogočno valujočega življenja.
23 Vse to pa gre mimo, je neresnično.
24 Solze pritekajo iz mesenega srca. Duh nikoli ne joče . In jaz hrepenim po dnevu, kjer bom stopala v luči, kjer so usahnile vse solze.
25 Moja mati je učila, da so vsa čustva le pršeči dež, ki prihaja od človeške ljubezni, človeškega upanja in človeških bojazni. Tako nam popolna blaženost ne bo dana, dokler nismo dosegli gospostva nad vsem tem."
26 V navzočnosti tega otroka je Jezus spoštljivo sklonil glavo, rekoč:
27 "Dneve, mesece in leta sem se trudil, da bi dojel najvišje resnice, ki jih človek lahko na zemlji spozna. In glej, tu deklica, ki je pred kratkim stopila na zemljo, vse to izreče kot v eni sapi.
28 Ni čudno, da je rekel David: - Gospod, naš Gospod, kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji!
29 Iz ust otročičev in dojencev si si pripravil hvalo."
30 Svojo roko položi otroku na glavo in reče: "Nedvomno bo blagoslov mojega Očeta-Boga počival na tebi, otrok, vedno in vekomaj."

POGLAVJE 55

Jezus prestane sedmo preizkušnjo bratstva in prejme v škrlatni sobani templja najvišjo diplomo, posvetitev v KRISTUSA. Zapusti tempelj kot zmagovalec.
1 Jezusovo delo v mrtvašnici je bilo dokončano in v škrlatno rdeči tempeljski sobani je stal pred hierofantom.
2 Oblečen je bil v škrlat. Vsi bratje so stali okoli. Hierofant se dvigne, rekoč:
3 "Za vse rodove Izraela je danes kraljevski dan. V čast temu izvoljenemu sinu obhajamo visoki praznik Pashe."
4 Nato reče Jezusu: "Brat, najodličnejši med ljudmi, vse tempeljske izkušnje si dobro prestal. Šestkrat si bil ocenjen pred sodnim zborom, šestkrat si prejel najvišje časti, ki jih more podeliti človek. Zdaj pa stojiš tu, da prejmeš najvišje posvečenje.
6 Ta diadem naj krona tvoje delo. V veliki loži nebes in zemlje si odslej KRISTUS.
7 To je tvoj vzvišeni obred Pashe. Nisi več novinec, ampak si duhovni mojster, učenik.
8 Več človek ne more storiti. A Bog sam bo govoril in bo potrdil tvoj naslov in odliko.
9 Pojdi zdaj na pot, kajti oznanjati ti je treba blagovest blage volje ljudem in miru na zemlji. Odpirati moraš vrata ječe in osvobajati jetnike."
10 Medtem ko je hierofant še govoril, so zazvonili vsi tempeljski zvonovi. Bela, čista golobica je priletela zviška in sedla Jezusu na glavo.
11 In glas, ki je pretresel sam tempelj, je oznanil: TO JE KRISTUS. Vsa živa bitja pa so odgovorila: AMEN.
12 Na stežaj so se razmaknila velika tempeljska vrata. Logos je nastopil svojo pot v svet - kot Zmagovalec.

XII.
LAMED
POVEST SEDMERO MODRIJANOV SVETA

POGLAVJE 56

Sedmero modrijanov sveta se sestane v Aleksandriji. Namen srečanja. Otvoritveni nagovori.
1 Od začetka časov je v vsakem obdobju živelo sedmero modrih.
2 Ob začetku vsakega obdobja so se ti modrijani zbrali k posvetu, da so ugotovili razvojno pot narodov, ljudstev, rodov in jezikov;
3 da so ugotovili, kako daleč je človeška rasa dospela na poti pravice, ljubezni in pravilnosti življenja;
4 da so sestavili zakonik, verske predpise in vladne osnutke, ki bi novemu času najbolje ustrezali.
5 Eno obdobje je zaključeno, glej, začenja se drugo; treba je, da se modrijani sestanejo k posvetu.
6 Aleksandrija pa je bila središče tedaj najodličnejših mislecev sveta. Tu torej, v Filonovi hiši, so se modrijani zbrali.
7 S Kitajskega je tukaj Mengste, iz Indije Vidyapati, iz Perzije Kaspar, iz Asirije Ashbina, iz Grčije Apollo, Matheno je bil egiptovski modrijan, Filon pa največji hebrejski mislec.
8 Bil je pravi čas, da so se modrijani sešli. Posvetovalni zbor je sede v molku prebil sedem dni.
9 Nato se Mengste dvigne in pravi: "Kolo časa se je znova obrnilo. Človeštvo je doseglo višjo raven misli.
10 Obleke, ki so jih stkali naši očetje, so obrabljene. Kerubi so stkali nebeško tkanino, jo izročili našim rokam, mi pa moramo ljudem narediti nove obleke.
11 Človeški otroci se ogledujejo po močnejši luči. Ne marajo več za bogove, izrezljane iz lesa ali zgnetene iz gline. Iščejo Boga, ki ni z rokami narejen.
12 Vidijo svitanje novega dne, toda ga še ne razumejo.
13 Časi so dozoreli in človeški rasi moramo primerno ukrojiti obleke.
14 Naredimo ljudem nove obleke pravice, usmiljenja, pravilnosti in ljubezni, da si bodo lahko pokrili nagoto, ko zasveti luč novega dne."
15 Vidyapati pa pravi: "Naši duhovniki so postali zmedeni. V divjinah so videli demona, ki so mu zagnali svoje svetilke; razbile so se in zdaj noben duhovnik nima več niti tlečega oglja za ljudi.
16 Noč je temna. Srce Indije kliče po luči.
17 Duhovščine ni moč prenoviti. Je že mrtva. Največ, kar more nuditi, so grobovi in mrtvaške pesmi.
18 Novi čas kliče po svobodi. Po takšni, da napravi vsakogar za duhovnika, sposobnega, da hodi sam in daruje svoje žrtve Bogu na oltar."
19 Kaspar pravi: "V Perziji živijo ljudje v strahu. Delajo dobro iz bojazni, da ne bi delali zlo.
20 Zlodej je največja oblast v naši deželi, in čeravno le mit, ziblje staro in mlado na svojih kolenih.
21 Naša dežela je temna, zlo pa uspeva v temi.
22 Strah se prenaša z vsako rahlo sapico in preži na sleherno živo bitje.
23 Strah pred zlom je mit, je prevara in je zanka. Toda ostal bo živ, dokler ne pride neka mogočna sila, ki bo dvignila etre do ravni luči."
24 Ko so bo to zgodilo, bo dežela magov žarela v svetlobi. Duša Perzije kliče po luči."

POGLAVJE 57

Nadaljevanje sestanka. Nadaljnji štirje nagovori. Jezus med modrijani. Sedem dni trajajoča tišina.
1 Ashbina je govoril: "Asirija je dežela dvomov. Vozilo mojega ljudstva, s katerim se ta največ prevaža, nosi napis: Dvom.
2 Nekoč je Vera mogočno stopala skozi Babilon. Bila je svetla in ljubka. Toda oblečena je bila v tako bleščečo belino, da so se je ljudje začeli bati.
3 Kolesa usode so se namreč začela vrteti in tako je proti veri nastopil dvom, ki jo je pregnal iz dežele. Ni se več vrnila.
4 Boga-Enega častijo ljudje formalno, v srcu pa je negotovost, ali Bog obstaja.
5 Vera moli ob oltarju Nevidnega, dvom pa mora gledati svojega Boga.
6 Najbolj je Asiriji potrebna vera - vera, ki vsemu, kar je, daje pečat gotovosti."
7 Nato je spregovoril Apollo: "Kar je Grčiji najbolj potrebno, je pravo pojmovanje Boga, ki bi prepričevalo.
8 Teogonija v Grčiji je brez krmarja, ker že vsaka misel utegne biti bog in biti čaščena kot bog.
9 Območje misli je prostrano in polno ostrih nasprotij. In zato v božanskih sferah vlada sovraštvo z vojskami in nizkim spletkarstvom.
10 Grčija potrebuje vzvišeno mojstrsko dušo, ki stoji nad njenimi bogovi in je sposobna voditi človeštvo od množice bogov k Bogu-Enemu.
11 Vemo, da preko gričev prihaja luč. Da bi Bog pospešil njen prihod!"
12 Matheno je govoril: "Glejte to deželo skrivnosti, ta Egipt mrtvila!
13 Naši templji so bili grobovi skritih reči vseh časov. Naši templji, grobnice in votline so temne.
14 Koder je svetlo, tam ni skrivnosti. Sonce razjasni vsako skrito resnico. V Bogu ni skrivnosti.
15 Glejte sonce, ki vzhaja! Njegovi žarki prodirajo skozi sleherna vrata. Da, skozi sleherno špranjo skrivnostnih kript v Mizraimu.
16 Pozdravljamo te, o Luč! Ves Egipt hrepeni po luči."
17 In Filo pravi: "Hebrejska misel in življenje sta potrebna svobode.
18 Hebrejski preroki, vidci in zakonodajalci so bili mogočni možje svetega mišljenja, ki so nam zapustili idealen filozofski sistem. Dovolj je bil močan in dovolj dober, da bi ljudstvo lahko vodil k cilju popolnosti.
19 A mesena miselnost je zavračala svetost. Duhovništvo, ki je bilo polno sebičnosti, je pridobivalo na moči, pa je čistost srca postala mit. Ljudstvo je zapadlo suženjski miselnosti.
20 Duhovništvo je Izraelu v prekletstvo. Toda ko pride oni, ki ima priti, bo razglasil osvoboditev sužnjev. Moje ljudstvo bo svobodno.
21 Glejte, Bog je namreč modrost, ljubezen in luč utelesil ter ga imenuje Emanuel.
22 Njemu je dal ključe, da odklene jutranjemu svitu. In tu kot človek hodi med nami."
23 Tedaj se odpro vrata in Logos je stal med modrijani sveta.
24 Spet so modrijani sedeli v molku sedem dni.

POGLAVJE 58

Sestanek modrijanov se nadaljuje. Predložitev sedmero univerzalnih zahtev.
1 Ko so se modrijani osvežili, so odprli Knjigo življenja in brali.
2 Brali so zgodbo o človekovem življenju. O vseh njegovih borbah, izgubah, pridobitvah. V luči preteklih dogodkov in potreb so videli, kaj bi v bodočih letih bilo najboljše zanj.
3 Vedeli so, katera zvrst zakonov in predpisov najbolj ustreza njegovemu položaju. Vedeli so, kateri ideal Boga bi ta rasa lahko doumela kot najvišjega.
4 Bili so pred tem, da izoblikujejo sedem zahtev, ki naj bi služile za temeljni kamen svetovnemu nazoru in bogoslužju prihodnjega obdobja.
5 Potem ko zasede prvo mesto, spregovori prvi starešina modrijanov.
6 "Človek ni dovolj napredoval, da bi živel iz vere. Ne more razumeti, česar ne vidijo oči.
7 Je še otrok, pa mora skozi ves prihodnji čas prejemati pouk preko podob, simbolov, obredov in oblik.
8 Njegov Bog mora biti človeški Bog. Ne more videti Boga zgolj z vero.
9 Tudi vladati še ne zna sam. Kralj mora vladati. Človek mora služiti.
10 Obdobje, ki bo sledilo temu, bo človekovo obdobje, obdobje vere.
11 V tem blagoslovljenem času bo človeštvo videlo brez pomoči telesnih oči, slišalo bo neslišne zvoke, poznalo bo Duha-Boga.
12 Obdobje, v katero vstopamo, je obdobje priprave in vse šole in vlade in obredi bogoslužja morajo biti preproste strukture, da bo človek mogel doumeti.
13 Človek še ni sposoben, da bi ustvarjal. Gradi po vzorcih, ki so pred njim. Tako moramo v tem zboru izdelati vzorce za naslednje razdobje človeštva.
14 Izoblikovati moramo spoznavno zgradbo kot vzorec za kraljestvo duše, stoječo na sedmerih postulatih.
15 Vsak modrijan bo po vrstnem redu oblikoval po en postulat. Vse to bo temelj človekovim verovanjem, dokler ne pride čas popolnosti."
16 Tedaj Mengste kot prvi zapiše:
17 Vse stvari so misel. Vse življenje je miselna dejavnost. Množice bitij so zgolj faze ene same velike misli, ki je postala zaznavna. Glej, Bog je Misel, in Misel je Bog.
18 Nato zapiše Vidyapati drugi postulat:
19 Večna Misel je ena. Po bistvu je dvojna - Inteligenca in Moč. In ko dihata, je rojen otrok. Ta otrok je Ljubezen.
20 Tako se predstavlja Tro-Eden-Bog, ki ga ljudje kličejo Oče-Mati-Otrok.
21 Tro-Eden-Bog je eden; toda eden podobno kot svetloba. V bistvu je sedmero barv v svetlobi.
22 Ko pa Tro-Eden-Bog izdiha, glej, stoji sedmero duhov pred njegovim obličjem. To so stvariteljski atributi.
23 Ljudje jih raje imenujejo božanstva. In po svoji podobi so ustvarili človeka.
24 Kaspar piše tretji:
25 Človek je bil misel Boga, oblikovan po podobi Sedmorojenih, odet v substance duše.
26 Njegove želje so bile silne. Na vsaki ravni življenja se je skušal javljati, naredil si je telo iz etrov zemeljske ravni in tako se je spustil navzdol na zemeljsko raven.
27 Pri tem padanju je zapravil rodne pravice, zgubil skladnost z Bogom in spravil v nesoglasje vse note življenja.
28 Nesozvočje in zlo je eno in isto. Tako je zlo človekov proizvod.
29 Ashbina piše četrti:
30 Semena ne klijejo v luči. Ne rastejo, dokler niso našla tal in se v njih skrila pred lučjo.
31 Človek se je razvil kot seme večnega življenja. Toda v etrih Tro-Enega-Boga je bila svetloba premočna, da bi semena rasla.
32 In tako je človek iskal tla mesenega življenja ter v temačnosti zemlje našel prostor, kjer lahko klije in raste.
33 Seme je pognalo korenino in se lepo razvijalo.
34 Drevo človeškega življenja se dviga iz tal zemlje in dosega po naravnem zakonu popolno obliko.
35 Ni nadnaravnih dejanj Boga, ki bi človeka dvigala od mesenega življenja do blaženosti duha. Človek raste kot raste rastlina in ob svojem času je popoln.
36 Lastnost duše, ki usposablja človeka, da se dviga k duhovnemu življenju, je čistost.