Vsi hrepenimo po sreči.
Sreča je tvoja osnovna naravna potreba
in ti imaš vso pravico do nje.

In ta tvoja sreča,
se ves čas skriva znotraj tebe,
dokler ne prideš v harmonijo sam(a) s seboj,
takrat pride iz globin tebe na tvojo plan.

Za notranjo harmonijo pa večina ljudi
nima časa, nima časa poglabljati se vase…

Ker večina ljudi misli,
da je poglabljanje vase
ena navadna neumnost,
zato je večina ljudi nesrečnih.

Bil je čas kosila, jaz pa sem se iz službe lačen vrnil domov. Ni mi ostalo veliko časa, ker so me še naprej čakali opravki, zato sem zelo na hitro pripravil ostanek pizze, ki mi je ostala od prejšnjega dne in jo na krožniku položil v mikrovalovno pečico. Skoraj sem že pritisnil na gumb za peko, ko je na vhodnih vratih pozvonilo. To mi ni bilo všeč. Bil sem lačen, mudilo se mi je, na vratih pa bi lahko bil kdorkoli. Malo sem počakal in upal, da ne bo pozvonilo vnovič, a sem kmalu spet zaslišal zvonec. Odšel sem k vratom in pogledal skozi malo odprtinico. Neznanec. Vseeno sem odklenil in odprl. Pred menoj je stal moški, kakšnih štirideset let, visok, a zguban in razcapan, neobrit, z žalostnim pogledom.

Prijazno me je pozdravil:
»Dober dan, gospod ali mladenič, saj ne vem kako naj vam rečem.«

Ocenjeval sem ga in si ob tem mislil vse mogoče. Bo podstavil nogo med vrata, stopil noter in me oropal? V mislih sem že prebiral mastni tisk na prvi strani časopisja. Morda pa je klošar, ki prosjači za denar?
»Prosim, kaj želite,« sem mu odgovoril z grenkim nasmehom. Tudi on se je žalostno nasmehnil in nadaljeval:
»Imaš mamo doma?« Tok mojih misli in vprašanj je tekel naprej. Le kaj hoče? Potem sem zagledal belo vrečo, ki jo je držal v roki. Bila je polna, a nisem ugotovil, kaj je bilo v njej. Zaključil sem, da je pač na vratih spet nek slab prodajalec in mu namenil enega tistih pogledov »zelo rad, ampak žal mi je...«.
»Ne, ni je doma.« sem odvrnil.

O ljubezni je pri ljudeh,
vsepovsod mnogo preveč besed
in veliko premalo srčnih frekvenc....:)

Vse to vesolje je en sam spekter svetlobe in zvoka,
prav tako vsi planeti, Zemlja, narava, ti in jaz.

Tvoja ljubezen je spekter tvojih srčnih vibracij,
ki jih lahko zaznavaš kar naprej z dna svojega srca.

Vprašanje je, ali ti jih in zakaj ne????

Večina ljudi preprosto tega ne zna,
kajti nihče te tega ni učil,
kako se odpreti samemu sebi,
kako se odpreti tej ljubezni,
ki se nahaja znotraj tebe,
kateri eni rečejo tudi Bog.

Včasih se ti odpre
ob poslušanju tebi čudovite glasbe,
včasih se ti odpre ob gledanju
tebi čudovitega sončnega zahoda,
ali pa se ti odpre ob gledanju kakega čudovitega filma
in ko to svoje poslušanje ali gledanje ponoviš,
ugotoviš, da tega fantastičnega občutka ni več,
kot kake čudovite sanje, ki si jih enkrat sanjal(a)
a se nikoli več ne ponovijo.

V Sloveniji šolamo veliko ljudi na mnogih področjih, imamo mnogo pomembnih in uglednih strokovnjakov na področjih matematike, fizike, kemije, biologije, anatomije, zgodovine, slovenske literature itd. Vendar obstaja učenje, ki se ga skoraj nikoli ne učimo. Ne najdemo ga v učnih programih javnih šol, skoraj nikoli ni omenjano v zdravstvenih šolah in zelo redko na univerzah. Je verjetno najpomembnejše učenje in ga zelo pogrešamo v naši družbi. Kaj je to? Učenje etike.

V Sloveniji se tako otroci kot odrasli ne učimo etike. Nihče nas ne uči odkritosrčnosti, poštenosti ali sočutnega delovanja. Posledice pomanjkanja učenja etike v šolah se poznajo na celotnem narodu, sledimo in dosegamo cilje brez uporabe ustrezne etike.

Tako se dogajajo Orioni. Svetovno znan je primer Enrona, družba je v želji po lastnem dobičku prevarala celotno deželo in se okoristila na račun ljudi. Ni se zgodilo zaradi pomanjkljivega kapitalizma ali pomanjkanja iznajdljivosti ali tehnološke nesposobnosti. Zgodilo se je zaradi nesposobnosti delovanja ljudi, nesposobnosti osnovnega etičnega delovanja.

Piše: Vesna Periček Krapež

Prihaja čas poletnega počitnikovanja - čas, ko se bo večina ljudi premaknila iz stalnih bivališč in odpravila bolj ali manj oddaljenim ciljem naproti. Potovati! Nekateri si želijo obiskati eksotične, oddaljene kraje, drugi pa jo mahnejo kar v bližnjo sotesko, v skrite kotičke narave, ki jih je treba šele odkriti. Nekatere pa vleče navzgor, v gore, kjer sta zrak in studenčnica nasitna hrana, nebo pa tako blizu, da jasno razločiš njegov sijoči nasmeh, in vse skale skrivnostno žarčijo ... Druge spet vabi k odprtemu morju, v širno modrino, za katero se zdi, da šepeta večno modrost o enosti vsega z vsem ...

Potovanja so izraz človekovega hrepenenja: na potovanjih išče nekaj, kar mu manjka, da bi bil zadovoljen in se počutil izpolnjenega, čeprav le sluti, kaj na bi to bilo. Na potovanjih se odmakne od vsakdanjega in običajnega življenja, od vsega, kar ga bremeni, da si oddahne, si odpočije in se umiri. In morda doživi notranjo spremembo, ki si jo želi.

Piše: Robert Linar

Precej je dandanes ljudi, ki se počutijo kot sužnji svoje usode. Vrtijo se v začaranem krogu nezadovoljstva, strahu, depresije…

Če smo se odločili, da ne bomo več navadni ljudje, sužnji usode, ampak njeni gospodarji, moramo vedeti, kaj se bo z nami dogajalo, moramo razumeti, v kaj se sploh podajamo. To učenje bo kapljalo postopoma, da ga bomo lahko prebavili in sprejeli.

Kar precej različnih razlag o našem obstoju, vesolju in Bogu obstaja na tem svetu, toda če se poglobimo vanje, bomo videli, da so si zelo podobne - le različne besede so uporabljene - kar pomeni, da je resnica zares ena sama, da pa si jo lahko vsak interpretira po svoje. Različne besede lahko razumemo, ko se naučimo začutiti energijo, ki stoji za njimi, ko beremo med vrsticami, da se tako izrazim. In že smo pri zavesti - kajti razumeti neko izkušnjo in njen opis nekoga drugega je nemogoče, dokler nimamo mi sami te izkušnje. Zavest pa ni nič drugega kot razumevanje, ki smo si ga pridobili iz izkušnje.

Pot, ki vodi do razumevanja in ki nam omogoča, da se napolnimo z energijo in življenje začutimo v polnosti, je sprejemanje.

Kdor iz sebe izžareva toplino, ljubezen in mir
je osebnostno in srčno visoko razvit,
kdor se pa ob vsaki malenkosti razburi in jezi,
kdor išče v drugih same slabosti,
je precej nizko na svoji notranji poti rasti.

Tako preprosto je to, kar se jeze in duhovnosti tiče.

Tvoja jeza je vse razkošje tvojega egoizma
in to v vsej svoji veličastnosti.

Si se danes že kaj na koga razjezil,
si že s kom imel konflikt?

Tvoja jeza ima podobno vibracijo kot tvoj strah,

samo, da je pri tvojem strahu ta vibracija
usmerjena navznoter v tvojo notranjost,

pri tvoji jezi pa je iz tvoje notranjosti
usmerjena navzven,
ponavadi na koga, ki ti je podrejen,
ali se ne more braniti pred tvojimi verbalnimi napadi.

Piše: Robert Linar

Na naš odnos do življenja močno vplivajo zadnje ure poroda in prvih nekaj ur po rojstvu. Neizmerno pomembno je, kako so z vami ravnali ob rojstvu, saj lahko to v celoti nadzoruje vaše življenje od tistega trenutka naprej. Lahko vas omejuje ali osvobodi, lahko postanete umsko omejeni ali pa inteligentni, ustvarjalni ali leni, notranje močni ali šibki… Če veste in v celoti razumete, kako je potekalo vaše rojstvo, boste lahko sprostili veliko blokad, ki so vam do zdaj onemogočale, da bi bili v življenju uspešnejši in zadovoljni.

Če se bodo otroci še naprej rojevali na tak način kot do zdaj, se bodo v družbi še naprej ponavljali stari vzorci. Dojenčki bodo že ob rojstvu negativno določeni, saj bomo v njihove ume vnašali svoje strahove in predsodke, posledica tega pa bosta še večji nemir in zmeda, kot ju že danes srečujemo skoraj po vsem svetu. Če bi spremenili in izboljšali postopek rojevanja ter mu namenili dovolj pozornosti, bi se naslednja generacija soočala z neprimerno manjšim številom težav, saj se ljudem že ob rojstvu ne bi bilo potrebno soočati s travmami.
Nikakor ne smemo podcenjevati pomena, ki ga je imelo za nas naše rojstvo. Vse, kar se nam je zgodilo v prvih nekaj urah življenja, je nedvomno najmočneje vplivalo na to, kar smo danes. Toda, čeprav je bilo vaše rojstvo še tako travmatično, lahko te negativne izkušnje k sreči spremenite.

Pisala je besede iz svoje tišine…
Pred njo se je odpiral horizont zvenenja.
Ni vedela, da med tem Hudič rogovili,
opravlja svoj posel in spletkari.
Besede so polnile površino prostornine,
besede so se razraščale iz misli v stavke,
ki iščejo resnico, a resnice ni bilo videti nikjer,
ker se je polno Egov zbiralo okrog Hudiča.
Ob Hudiču je imel Ego svoj sedež.

Njene misli in besede je poganjal atom,
tisti majhen, neznaten delček, ki je čutil,
da ga bo notranja sila duha raznesla.
Pod njim je bilo breztalno brezno teme,
v njem duhovna nevihta besed.
Ego se je prepriral z drugim Egom.

Vsak ego je igral na karto ljubezni do sebe
iz najgloblje zavesti duhovne avanture.
Ego bi lahko bil tudi duh žareče rastline
z vzvišeno idejo, da sonce ljubi samo njo.
Ego bi lahko bil drobno pšenično zrno,
ki kali pozimi prepričan, da kali poleti.
Ego bi lahko bil vreča lahke slame,
ki misli, da ima velikost in težo gore.
Ego bi lahko bila tudi kašča polna krhljev,
ki misli, da je učenjakova butica.

Piše: Joša Medved

Kadar se dobro počutimo, pravimo, da smo kakor prerojeni. Kaj pa naj bi to pomenilo? Najbrž izhajamo iz stališča, da se novorojenček dobro počuti, ker je še zdrav in mu ničesar ne manjka. Meni pa se zdi veliko pomembnejše še nekaj drugega, na kar v glavnem pozabljamo: da sami sebe v teku vsega življenja nezavedno in vztrajno zavračamo in se odtujujemo od svojega naravnega bistva.

To, kar mislimo da smo, je samo splet nekih vzorcev, debel oklep, v katerem smo zakovani do neprepoznavnosti. Sprva se v tem oklepu počutimo varne; ko pa prične rjaveti in se drobiti, nas to boli, prestraši in radi bi spet bili to, kar smo zares. Ker pa nismo metulji, ki znajo zapustiti svoj oklep, ko pride čas, da se dvignejo v višave, večinoma ostanemo zabubljeni, dokler povsem ne zakrnimo in umremo. Nekaj časa še upamo, da nam bo pomagal kdo od zunaj, vendar se naš oklep z vedno novimi vzorci čedalje bolj debeli, dokler ne postane kot kamnit sarkofag, v katerem ostanemo ujeti za vse večne čase.

Kaj ti ima povedati srce? Če samo brezglavo misliš, da mu slediš, ne pomeni veliko. Še največkrat si podoben traktorju, ki hoče naprej, a se nenehno pogreza v močvirje.

Jana poznam za eno zgodbo let. Veliko ali malo, presodite sami. A naj povem, da je Jan moški, o katerem so baje sanjale ženske. Imel je vse »adute«. Postaven, privlačen tip in še zelo pozoren povrhu. Saj to je bilo tisto, kar ga je naredilo še toliko bolj zanimivega. Skoraj vse v enem paketu ni ravno mačji kašelj. Kolikor se spomnim, lahko trdim, da je bil eden izmed redkih toplih oseb moškega spola. Tudi ženskar ni bil, kar je bilo pa sploh čudno. Včasih mu je kakšna že padla v oči, a takšne romance so bile zelo kratke. In zgodi se tisto, ko se Jan prehitro poroči. »Če nočeš lepo, ti naj gre pa slabo«, so mu zaželeli tisti, ki so tako vedeli…

Čez deset let Janu zraste trebušček, tudi lasje mu začnejo malce siveti, a še vedno je ohranil svoj imidž predvsem zaradi stila. Ženskam je bil še naprej všeč, ker je vedno našel tistih deset minut za prijazen klepet, čeravno so postale njegov najožji izbor tri ženske; žena in dve lepi hčeri. Vse tri je preprosto oboževal. Toda občasno se je zdel potrt, drugič izčrpan, tretjič prekrokan.

Ali razumeš kako gre ta svet naprej,
ali razumeš logiko, ki ti prizanaša napake
in ti si se navadil živeti z njimi?

Ali si opazil in razumel,
da si vajen na denar, dobro hrano,
mehko posteljo in ukazovati podrejenim,
da se jeziš za vsako malenkost
in da malokdaj narediš komu veselje?

Na zunaj se kažeš častnega in plemenitega,
ko te kdo prosi za pomoč pred drugimi,
ko pa se nimaš pred kom kazati radodarnega
si pa slep in gluh za stiske drugih.

Zasitil si se s častjo, ki ti jo izkazujejo
od tebe odvisni in ti si prijazen z njimi,
ker te skrbi zase, da gre izključno tebi prav.

Tako kot je celo vesolje spektrum slišnih in vidnih vibracij,
tako vibrira tudi tvoje telo in tvoj duh, ki v njem prebiva.

Torej tudi tvoj strah je določen spektrum običajno nizkih vibracij.

Poznam več vrst strahov.
Zavestni in podzavestni,
reinkarnacijski in tisti,
ki jih vlečeš iz svoje mladosti
po vzorcih svojih staršev.

Tvoji podzavestni strahovi so vsi tisti strahovi,
ki si jih prinesel s sabo še iz prejšnjih življenj,
tvoji zavestni pa tisti,
ki si si jih nabral v tem življenju
oziroma si jih nabiraš sproti.

Vibracija strahu in nemira se običajno manifestira pri človeku v takih situacijah,
ki jih običajno ne pozna
in ne ve kakšne bodo zanj posledice pozitivne, ali negativne.

Ko človek zave se svoje moči,
ko vidi kaj z energijami lahko naredi:

takrat mora biti previden in trezen,
drugače pride nanj bolezen.
Lahko je bolezen telesa ali duha,
lahko te bolezni sploh ne prepozna.

Ko prepozna v svojem srcu Boga,
ko vidi, da vsa bogastva ima,
je v ljubezni in sjaju vsak dan,
in je tudi ponoči, ko sanja, nasmejan.

Vendar preizkušnjam ne more zbežati,
saj se z močjo v duhovnosti ne sme igrati.
Treba je biti pošten in ljubeč,
v brezpogojni ljubezni potrpežljiv in učeč.

V Berlinu so odprli vrata prve šole smeha, kjer se bodo »resni« Nemci učili, kako se sprostiti. Učiteljica smeha Susanne Maier je povedala, da bo ljudi, ki se bodo vpisali v šolo smeha, naučila najrazličnejših tipov smeha.

»Najpomembnejši smeh je smeh iz srca, še prav posebej v teh državi, ko so ljudje skoraj že pozabili, kaj smeh sploh je.

Vendar upam, da se bodo v prihodnosti podobne šole smeha odprle po vsej deželi in bo Nemčija postala država smeha in Berlin prestolnica smeha Evrope,« je povedala Meyerjeva.
novice.svarog.org

V naših življenjih se skoraj vsak dan srečujemo s stvarmi, ki jih "moramo" narediti, delati ali pa jih opustiti. V reko naglice in današnjega hitrega tempa življenja pa se je ujel že vsak in se znašel pred odločitvijo: katero aktivnost bo izbral, kaj je pomembnejše, nujnejše in na prvem mestu, da bo opravil, kaj lahko počaka na jutri in kaj lahko preloži na drugega, da opravi namesto njega.

Povprečen človek dela osem ur vsak dan v službi, potem še v prostem času opravlja stvari, za katere meni, da jih je dolžan opravljati, da je to njegovo poslanstvo, obveznost ali dolžnost. Predvsem imam v mislih žene, ko pridejo iz službe, pa jih čakajo doma otroci, kuhanje kosila, gospodinjska dela, posvečanje otrokom in seveda tudi svojemu zakonskemu partnerju. Kje najde tako obremenjena žena še čas za sebe, za svoj "hobi", ki ga je rada opravljala, ko še ni imela družine? Morda sodobna družba celo obsoja žene, ki po službi gredo domov, popoldne pa se udeležijo raznih druženj s prijateljicami, ure tenisa dvakrat na teden, meditacije z jogo ali študija, ki jo zanima. Z zavidanjem današnja družba gleda na mlade mamice, ki jim pri vzgoji ali varovanju otrok pomagajo matere ali tašče, da gredo lahko one za kakšno uro ali dve na teden od doma same in se posvetijo svojemu hobiju ter se razvedrijo od vsakodnevnega tempa in hitenja, kateri nas vse spremlja vse od jutra, ko vstanemo, pa vse do poznega večera. Seveda so tu še očetje, ki imajo poleg dopoldanskega "težkega" dela tu še veliko popoldanskih "obveznosti" o katerih ne mislim niti razmišljati, ker je to že druga zgodba.

Kakor je:
nemirna ljubezen
goljufanje sebe in
notranja praznitev,
tako je mirna ljubezen,
tvoja hvaležna daritev
in notranja izpolnitev.


stojči Stojan Svet

Če že o čem razmišljaš,
razmišljaj o svojih občutjih,
pa ne včerajšnjih,
razmišljaj o občutjih,
ki jih doživljaš prav zdaj.

Pa to ne pravim samo tebi,
to pravim tudi sebi.

Zakaj?

Samo v teh občutjih,
si pravi Ti in pravi jaz.

stojči Stojan Svet

Kar ti pride najprej na misel, naredi.
Kar slišiš v srcu najprej,
preden začneš razčlenjevati in razumsko analizirati, naredi.

Zaupaj svojemu srcu, saj je to Bog, ki ti govori.
Bodi tiho, ne sprašuj, poslušaj ga in mu sledi.

Edina pot je prava tista, ki jo čutiš sam, ne tista, ko ti rečejo drugi.
Prisluhni srcu in živi življenje po navdihu.

Nekateri ljudje
ne verjamejo v svojo nesmrtnost,
kaj pa ti?

Nekateri ljudje
verjamejo v svojo nesmrtnost,
vendar se nameravajo z njo ukvarjati
šele po svoji smrti,
kaj pa ti?

Nekateri ljudje
čutijo svojo nesmrtnost
in se ukvarjajo z njo vsak trenutek
skozi vsak svoj dih,
kaj pa ti?


stojči Stojan Svet

Piše: Joša Medved

Vsakdo ima svobodo odločanja, da kroji svoje življenje po svojih možnostih, predstavah in merilih. Od kje pa prihajajo možnosti, predstave in merila? Ali smo zadovoljni z rezultati in s svojim življenjem? Če nismo, običajno pričnemo iskati vzroke zunaj sebe, kritizirati in spreminjati druge, namesto da bi si ozavestili svoj položaj in svoje resnične možnosti, ki izhajajo iz notranjosti. Predstavljajte si pijanca, ki z razširjenimi rokami drsi okrog debelega betonskega stebra in si misli, da so ga zabetonirali! Natančno v takšnem položaju se nahajamo tudi mi vsi, ker se ne zavedamo, da se kakor tisti pijanec oklepamo svojih vzorcev. Kaj pa pomeni “notranja svoboda”? Ali ni to ravno odsotnost vseh zgrešenih umskih predstav, vzorcev in starih navad, ki nas utesnjujejo, omejujejo možnosti in nam škodujejo?

Seveda obstajajo pojmi kakor svoboda gibanja, svoboda mišljenja, govora in pisanja, »svobodne volitve«, in še cela vrsta »svobod in svoboščin«, katere nam je nekdo od zunaj bolj ali manj velikodušno podaril – z namenom, da ne bi opazili omejitev, ki so dejansko skrite za temi navideznimi demokratskimi darili. Vse te zunanje pogruntavščine spominjajo na usnjeno lutko direktorja nekega velikega japonskega koncerna, katero lahko vsi nezadovoljni zaposleni po mili volji klofutajo, da s tem sproščajo svoje notranje nezadovoljstvo s pravim direktorjem. Tako nasedamo trikom, ki nas ovirajo pri ozaveščanju resnične naravne svobode, katero smo že imeli po naravi, a smo jo počasi in neopazno sami zabetonirali.

Ali ste se kdaj vprašali kako bi se počutili, če bi vam kdo prepovedal misliti o vsem tistem, kar znanost in navadni razum ne moreta dokazati, da obstaja, torej o vsem, kar gre čez to kar je znanstveno dokazljivo in da svoboda misli ne bi smela preseči mejo oprijemljivega, na primer, da Bog je, da imamo dušo, torej, da bi z vsem, kar z znanstveno metodo ni razložljivo v svetu, ne bi smeli z njimi razložiti bogastvo vsega bivajočega. S to kritično samozaščito pred vero v neskončnost duha bi ukinili človeka, usmerjenega v svobodno mišljenje. To bi bil prehod jaza v ne-jaz.

Jaz je tudi v nadčutnem. Duh je načelo življenja, materija pa je njegova temeljna sestavina. In če je temu tako, je duh tisti, ki razloži materijo. Svoboda duha je v odprtosti, v možnosti izbora misli. Duh giblje snov in je soodgovoren za vse nauke o idejah. Pojem resnice mora prepustiti trpljenju, dvomovm in izkušnjam, da spregovorijo, tudi tam kjer najbolj boli in kjer je največja tema. Upanje za odkritje resnice je nekaj odrešenjskega in človeka obvladuje vedno neko mišljenje, ki mu ni dovolj to kar je spoznal. Vse minljivo je podrejeno večnemu in v njem izginja.

Jaz sem samo en bk, ki z razmišljanjem ni nikakor na vi, sploh pa ne na ti /skorajda bi si upal posumiti, ali sem mogoče prepričan celo, da je za neskromen razvoj te moje nesposobnosti kriv omamen vonj bele ivanjščice, ki se bohoti na gladkem cvetličnem vzorcu nečesa, kar je bila nekoč baje siva razbrazdana gmota pod lobanjskim svodom/, zato si niti ne drznem poskusiti razmišljati o iskanju univerzalnega recepta za uspešnost nekaj tako vsakdanjega, čudovitega, skrivnostnega, raznolikega, lepega in srce parajočega od bolečine, veličastnega, nizkotnega, božjega in podlega, kot je lahko partnerski odnos. Iskanju enovitega odgovora na vprašanje o smislu življenja bi šlo kaj lahko ob bok.
A če bi si dovolil prepustiti se iluziji, da nekoč morda razmišljanje ne bo bolelo, bi danes poskusil razmišljati približno takole, v nekem drugem trenutku morda drugače.

Lahko si predstavljam, koliko dejavnikov bi moral upoštevati, če bi nekoč rezimiral svojo pot, ki se ji reče življenje, v kratko ugotovitev, da je bilo lepo, ali da ni bilo, da je bilo še kar, ali kaj drugega. V partnerski odnos pa sta vpleteni življenjij dveh bitij z vso enkratnostjo in raznolikostjo socialnih, psiholoških, telesnih, duhovnih in ostalih momentov posameznika, ki se poleg tega še neprestano spreminjajo. Izpeljati iz te kopice spremenljivk in neznank enovito in splošno veljavno formulo za uspešno partnersko zvezo je najbrž nemogoče. A zvez je veliko in dokaj njih tudi uspešnih, torej je vredno poskusiti vsaj, a ne.