Piše: Robert Linar

Že od vsega začetka čutimo nejasno podobo samega sebe. V sebi nosimo praznino in nevednost. Naša čutila so zazrta navzven in naša pozornost prav tako. Osamljenost in samota nas dušita in v brezupu se predamo tujim, vendar zmotnim prepričanjem o tem, kdo in kaj smo.

To so različna mnenja, s katerimi se strinjamo, in verjamemo, da so prava in resnična, ker se skladajo z našimi željami glede tega, kakšni bi radi bili. Pomembno pa je vedeti, da smo se rodili brez želja, zato so te želje sposojene, so od drugih. So le zahteve drugih, kakšni bi morali biti, da bi ustrezali ali ugajali drugim. Najprej so to vaši starši, sčasoma pa se jim pridruži vsa družba, s katero se vsak dan srečujete. In kaj kmalu pride dan, ko spoznamo, da je podoba nas samih lažna in da nam prinaša le neprijetnosti in trpljenje. Takrat se zavemo, da smo izgubljeni, da smo se izgubili. In vse, kar nam preostane, je, da stare laži in želje zamenjamo z novimi. A ne bo dolgo, ko bo spet prišel dan izgubljenosti, nemira in obupa, in ta dan bo samo še hujši, bolj boleč.


Zato je sedaj skrajni čas, da začnemo razumeti nekaj: to, kar smo (duša, duh, jaz, resnica), imenujte kakorkoli želite, je kot cvet, ki zori. Potrebuje svoj čas, da zraste, zasije, zacveti. Te svoje lastne ječe, pogojenosti, ne moremo kar tako odstraniti, pa naj si to še tako želimo. Samo še bolj ujeti bomo. Za to težavo obstaja le ena rešitev in to je: NE STRINJAJTE SE.

Naj pojasnim. V lastni nevednosti smo bili nekako prisiljeni, da se strinjamo z določenimi mnenji, ki so nam takrat zaradi različnih vzrokov in okoliščin ustrezala. To so bila mnenja, ki so nam govorila, da smo takšni ali drugačni (dobri, slabi, prijazni, nesramni itn.), in ker smo jim verjeli, so nam povzročala ujetost in tesnobo. Če pa se zares hočemo spoznati in biti to, kar resnično smo, moramo odstraniti vsa mnenja o sebi in se v bodoče z nobenim več ne strinjati. Ne govorim o boju. Nobene potrebe ni, da bi se s kom ali s čim borili. Gre za sproščen upor proti vsem lažem in zmotam o nas samih. Če odstranimo vse laži, ostane le resnica. Povsem razumljivo, kajne?

Tisto resnično zares raste in cveti, če so ustrezne razmere. Le za to je potrebno poskrbeti. To je vaša edina prava služba: da ste na straži, budni in pozorni. In tisto resnično ni ne lepo, ne grdo, ne dobro, ne slabo. Resnično je in plemenito. Potrebni sta le vztrajnost in potrpežljivost, zaupanje vase pa precej pripomore k samouresničenju, k osvoboditvi.

Predstavljajte si vrtnico, kako raste. Potrebno jo je zalivati, se pravi negovati. Mora imeti ustrezno okolje, razmere za rast in razvoj. Najprej se pojavi steblo, listje in nato cvet, ki se počasi odpira. Pomislite: "... še kakšen teden, pa bo". A zgodi se lahko, da vas že jutri preseneti odprti cvet. Prav zato je pomembno, da zaupate, da ne dvomite.
Ste kdaj na lep sončen dan opazovali drevo? Čez dan prileti na to drevo ogromno ptic. In to, kar zaenkrat mislite, da ste, je kot ta ptica. Za čas se usede na vejo in kmalu odleti.

Sporočilo tega pa je, da ste drevo in ne ptica. Ptice so vaša razpoloženja. So le začasna. Če pa hočemo spoznati drevo, se pravi to, kar smo, moramo le nemoteno opazovati različna razpoloženja, ne da bi se jim skušali izogniti ali jih na silo odpraviti. Če jih bomo videli in sprejeli na tak način, jih bomo razumeli, in razumevanje nas bo osvobodilo začasnih razpoloženj, ki povzročajo le nemir in zbeganost. V tej osvoboditvi bomo našli svoj trajni mir, srečo in radost, po katerih hrepenimo. Preprosto povedano - samega sebe. Saj v bistvu le po tem zares hrepenimo.

Robert Linar