Na internetu sem našla takšnole razlago kaj je meme ali po slovensko mem:

Fenomen širjenja idej je imel v zgodovini različne oblike, prilagajal se je različnim družbeno-kulturnim okoljem in deloval na različne načine. V mnogih primerih je ta okolja tudi odločilno spreminjal. Njegovi učinki so raznoliki in odvisni predvsem od načinov in namenov širjenja. Širjenje ideje - njen uspeh biti sprejeta s strani čim večje množice ljudi, ter njena vrednost - njena resničnost, njena politična, znanstvena, ekonomska, družbena ali etična izjemnost nista nujno povezani.

Ideja nikoli ne stoji sama zase. Njena vrednost se pokaže samo v odnosu do okolja v katerem se širi. Učinek ideje se oblikuje v procesu širjenja in končni naselitvi le te v človekovih možganih.


Ime festivala izhaja iz besede "Meme", ki v teorijah memetike pomeni : " ideja, ki se replicira (razmnožuje) kakor virus. "Nalezljiva" ideja, ki se prenaša od posameznika do posameznika. Memi delujejo kakor geni in virusi. Širijo se po komunikacijskih mrežah z osebnimi stiki med ljudmi.

V sedemdesetih letih je Richard Dawkins s knjigo The Selfish Gene (1976) populariziral novo teorijo, ki bi naj razlagala fenomen spreminjanja kulturnih vzorcev. Teorija memetike je ena izmed teorij, ki razlaga fenomen kulture in temelji na darwinizmu ter načelih evolucije na podlagi selekcije. Memetika je nova znanost, ki se ukvarja z replikacijo, širjenjem in razvojem memov.

Kultura naj bi vsebovala informacije, ki so hkrati tudi njeni sestavni deli in se imenujejo memi (angl. se meme izgovarja mim, v slovenščini mem). Memi so navodila za vedenje, shranjena v možganih (ali drugih nosilcih), ki se prenašajo s posnemanjem (Blackmore, 1999: 43). Mem je kognitivni ali vedenjski vzorec, ki se lahko prenese z enega posameznika na drugega. Ker posameznik, ki posreduje mem drugemu gostitelju, nadaljuje z "gostovanjem svojega mema", je sam prenos mema njegova replikacija le tega (Blackmore, 1999: 47).

Namen memov, ki so po teorijah memetike kulturni ekvivalent človeških genov, je replikacija in množenje, torej "okužiti" čim več ljudi.

Kot informacijski vzorec se mem nahaja v posameznikovem spominu in se lahko prekopira v spomin nekoga drugega. Ljudje se ga lahko naučimo in si ga zapomnimo. Proces samoreprodukcije, ki vodi k širjenju mema na druge ljudi, definira mem kot replikatior, podobno kot je to gen.

Teoretiki memetike (Dawkins, Blackmore) zastopajo tezo o samostojnem življenju memov, ki potujejo (in naseljujejo) od človeka do človeka, vendar priznavajo možnost namenskega širjenja le-teh. Kakovost mema določajo procesi selekcije, ki se odvijajo na vseh ravneh prenosa. Tudi memi naletijo na ovire pri širjenju; nepravi mem na nepravem mestu ali ob nepravem času ne bo imel možnosti širitve, saj mora biti sprejet od posameznikov " gostiteljev.

Sami smo mnenja, da je izvor mema lahko načrten, njegovo širjenje je strateško in organizirano. Ko mem "okuži" določeno število gostiteljev, postane samostojen in ni nujno več predmet strateškega in organiziranega širjenja. Različic, v katere se razvijajo (mutirajo) posamezni memi, je potencialno neskončno.

Mediji so z vidika teorije memetike trenutno najbolj sofisticirani preživetveni stroji memov. Posredujejo veliko število različnih memov, kar ima ob srečanju s potencialnim nosilcem večjo možnost "okužbe". Poti, preko katerih lahko memi dosežejo nosilca oziroma kar največ potencialnih nosilcev, so v primeru množičnih medijev idealno izkoriščene. Preko množičnih medijev lahko memi dosežejo kar največ možganov, kjer se bodo naselili.

Memi lahko vplivajo na vedenje, spremenijo kulturo. V informacijski dobi so prav memi orožje, s katerim se bijejo bitke za prevlado nad množicami in njihovo naklonjenostjo.

***

Zgornji članek se mi je zdel z vidika teorije memetike, ki mi ni bila neznana, zanimiv. Sleherna samopridna praksa se z memom maskira v skupen prid, kot služba človeku, ne da bi se zoper človeško stisko in potrebnost zares kaj zgodilo.

Fraza o človeku maliči vsebino tega, kar se pod pojmom mem misli. "Okuženi" človek z memom, postane notranje omejen in sprejme vzorec mišljenja, ki mu ga mem vsiljuje. Življenje, kolikor ga je še, razgalja zlaganost takšne ločitve človeka od svoje biti, kajti sprejemanje miselnih vzrcev mema potrebuje zlaganost ločitve človeka od samega sebe in prevzemanje vsiljenega mišljenja, čutenja in hotenja.

Mem, ki je objektivno sistem, uporablja kot organizacijski princip, dezorganizacijo, razpad jezika na besede, ki so njemu v prid. Običajno se mem obnaša tudi kot smisel predikativnih sodb raznih idelogij, teorij in spoznanj, na način, ki je neposredno primeren za izražanje po principu - hallo efekt kot učinek, ki govori z mehaničnim jezikom. Govoriti je treba tako, kot da on ima samozadovoljstvo in da drugi tega nimajo. Nietzsche ni živel dovolj dolgo, da bi se mu gabili memi. Mem je vedno mišljensko nalomljen izraz za visljevanje razpadlih produktov avre konstruktov resničnosti. Mem vedno odloči ali je beseda napisana v tonu, v katerem se postavlja kot transcendalna nasproti lastnemu pomenu. Besede so običajno nabite na račun stavka sodbe ali mišljenja. Značaj mema poskrbi za žargon in režijo v prid tistim zavezam učinkovanja, ki jih želi doseči. Izpoved mema hoče, naj verjamemo, da se eksistenca govorca sporoča hkrati s stvarjo in ji daje navidezno dostojanstvo in verodostojnost. Brez tega govorčevega presežka in drže - tako nam daje slutiti - bi bil mem že nepravšnji, čisti ozir izraza na stvar bi bil greh. Kdor je vešč mema, mu ni treba govoriti kaj misli, pa niti tega zares misliti. To žargon mema prevzame nase. Kleno je, da govori vse človek in nato se pripeti žargon in mem sam se stilizira v "dogoditi-se". Komunikacija se sklopi in snubi za resnico, ki je morda bila prej sumljiva. Uglašenost mema ima lahko tudi dokaj resnobe, poljudno zarotne s svojim posvečencem, ki s svojim memom mutira stvarnost in se krasi običajno z avro pravšnje resnice, ki sega še čez pomen posameznih besed. To tehniko žargon mema izrablja.

Medtem ko izbistrenci varujejo, da bi se sklicevali na razodeje ali modrosti, pa hlepeči po avtoriteti pogosto prirejajo mem tudi z vnebohodom besed nad območje dejstvenega, pogojenega in spodbitnega, tako da se tudi v tisku izrekajo, kot da bi delili blagoslov od zgoraj v memu samem skomponiran. Hierahije delitve memov so različne.

Žargon mema je vedno plenilec resnice in delilec laži. Protislovja med resnico in mislijo se sama v sebi v memu obvladajo.

Prispelo po E-pošti