Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20050918204024719

Samo poslušaj in me razumi! ponedeljek, 26. september 2005 @ 06:30 CEST Uporabnik: Sara Basen o sraki in oslu: »Samo poslušaj in me razumi« ! Zadnje čase, ko smo začeli proučevati razlike med moškim in žensko, pogosto slišim, da če moški hoče, da se ženska počuti ob njemu sprejeta, jo mora on samo poslušati, ko ona razlaga o svojih problemih in težavah, jo razumeti in ji ne dajati nasvetov. Ko sem se malo bolj poglobila v to temo in sem opazovala podobne situacije, sem ugotovila, da se za takšnimi razlagami lahko skrivata dva popolnoma nasprotujoča si namena. Postalo mi je jasno, da če podpiram enega od teh namenov, je to dobro za oba partnerja, če pa podpiram drugi namen, lahko to postane za oba škodljivo. 1. namen: spoznati in rešiti problem. Velikokrat partnerju zelo pomagamo že s samim poslušanjem, ker le-ta med govorom lahko urejuje svoje misli in občutke. Najprej se mu razjasni, kaj se mu sploh dogaja in pogosto tudi sam pride do lastnega odgovora ali rešitve problema, ker je ta odgovor že itak nosil v sebi. Če pa ga pri tem motimo z nasveti in rešitvami (ne da bi bil on zanje prosil), lahko s tem povzročimo, da se oddalji od lastnega odgovora, ki bi bil zanj najpravilnejši. Če je potrebno, ga lahko spodbujamo s tem, da ga sprašujemo, kako je to ali ono občutil in kako namerava ukrepati. Nekajkrat sem že doživela, da se je moj sogovornik po takšnem »pogovoru« kar nenadoma vzravnal, oči so mu zažarele in rekel je: »Hvala ti, ker si mi pomagala to razumeti!« In že naslednjo sekundo ga ni bilo več, ker je odhitel, da bi nekaj ukrenil. Jaz pa med pogovorom skoraj da nisem spregovorila besedice. 2. namen: krasti energijo drugemu. Samo razlagati o problemih, težavah, bolečinah, se pritoževati nad okoliščinami in ljudmi ni samo ženska lastnost, temveč na splošno vseh ljudi, ki si ne želijo, da bi se česa zavedali, da bi kaj spremenili, ali rešili. Želijo samo zavzeti vašo pozornost in vam krasti energijo. Če boste tega človeka med pogovorom vprašali, kaj bi lahko storil, da svoj problem reši, vam bo takoj naštel milijon razlogov, zakaj tega na noben način ni možno urediti. Velikokrat se bo celo začudil, ali pa se razjezil na vas, da ste ga sploh o tem vprašali in ga zmotili v njegovem tako plemenitem nastopu v vlogi žrtve. Verjetno ima vsak od nas v svojem krogu znancev, prijateljev, sodelavcev, sorodnikov nekoga, ki leta in leta razlaga vedno en in isti problem in ga v življenju niti ne poskuša rešiti, oziroma niti ne pomisli na to, kako bi ga rešil. Morda pa celo sami občasno spadamo k tovrstnim ljudem? Običajno sem se po obisku kakšne prijateljice iz prej opisanega kroga počutila zelo neprijetno, prazno in izkoriščeno. Bila sem izčrpana, saj sem dojela, da me je zlorabila samo kot vedro, v katero je ona zmetala vse svoje smeti. Prijateljica pa je z besedami: »Hvala ti lepa, vse sem ti izlila in kar odleglo mi je; kakšna dobra prijateljica si!«, olajšana in opazno veliko boljše volje »odfrfotala« novim dogodivščinam naproti. Z moje strani je bilo zelo nespametno dopustiti, da z menoj ravnajo kot z vedrom za smeti, saj je kvarno vplivalo na moje počutje in osebnostni razvoj. Pa tudi njej sem pravzaprav naredila samo medvedjo uslugo, ker sem jo podpirala v njeni vlogi energetskega parazita. V najboljšem primeru sem služila le kot tableta, ki začasno ublaži bolečino, zato da bi se človeku sploh ne bilo potrebno ukvarjati z vzroki bolezni in se truditi, da bi zares ozdravel. Tretjič pa si moram ozavestiti tudi mojo vlogo pri navedenem sodelovanju in se vprašati: »Če jaz dopustim, da z menoj ravnajo na tak način, kje je potem moja špekulacija?« Saj sem zaradi določene nevrotične potrebe ali vzorca dovolila, da mi škodujejo in me zlorabljajo kot vedro za smeti. In celo ponosna sem bila nase, ko mi je prijateljica povedala, da me ceni, ker poslušam njene vedno iste probleme. Torej sem le dober soigralec v skupni nevrotični igri. Pri sebi sem ugotovila, da sem isto počela že v svoji primarni družini, ko se mi je oče ure in ure pritoževal čez politike, šefa, sosede, bogataše ali pa se je ves vase zagledan in ponosen bahal, kakšen junak da je bil v vojski, kako dober športnik je bil, najboljši strokovnjak v tovarni in kako da je zvito in spretno zafrknil druge, veliko manj »brihtne« in inteligentne kot je bil on. Pri takih »pogovorih« niti enkrat ni padla moja beseda, saj če bi se upala spregovoriti, bi se oče verjetno samo začudil, da ima tisto bitje, ki je sedelo na drugem naslonjaču v dnevni sobi, tudi usta, ne pa samo ogromna ušesa in oči polna občudovanja. To so bile vedno ene in iste zgodbe, ki so me že na smrt dolgočasile, počutila sem se tako nepomembno (ker nikoli nisem prišla na vrsto, da bi povedala tudi kaj o sebi), prazno in zlorabljeno. Vztrajala pa sem kljub temu na tem naslonjaču, ker je to bila edina prilika zame, da je oče sploh usmeril pozornost name in sem torej v tem trenutku tudi zanj nekaj pomenila in bila koristna, pa čeprav samo kot ušesa. To vlogo sem kasneje nadaljevala s prijatelji in tudi s partnerjem, dokler me to ni začelo preveč boleti. Zato sem se končno posvetila tej temi, da bi dobila boljšo orientacijo v življenju, kot sem jo prinesla iz družine. Anželika Medved Komentarji (1) www.pozitivke.net