Janezek je bil edinček, saj je njegov oče odšel še preden bi ga Janezek lahko rabil kot očeta, vzornika in vodnika. Zapuščen edinec pa pomeni ne samo nesposobnost ozirati se na druge in deliti z njimi, temveč tudi določene prednosti: nikogar ni, za kogar bi se bilo treba pretvarjati. Postal je egoist, ki je sam vedel, koliko je vreden, ne da bi bil odvisen od ocene soljudi. Zanesel se je lahko sam nase in sčasoma si je postavil svoja lastna merila in vrednostni sistem. Razvojna pot je bila sicer daljša in počasnejša, a naučil se je vztrajnosti. Bilo mu je komaj petdeset let, ko si je ozavestil škodljivost globoko vkoreninjenih vzorcev, kot na primer o zdravju in ljubezni.
Ko mu je bilo šest let, je nekega dne po nesreči skočil na šivanko, ki se je zataknila v razpoki lesenega poda in vsa je izginila v peti. Janezkov stric je bil na srečo zdravnik in pripravil je vse potrebno za operacijo. Ko pa je narkoza, ki so jo dali Janezku, že zdavnaj popustila, so mu pričeli pri polni zavesti izrezovati šivanko, katera je potovala ob kosti v globino. Ker so Janezku zvezali obe roki skupaj pod operacijsko mizo, je od bolečin tako tulil in se zvijal, da je z njim vred poskakovala tudi miza. Nikoli ni mogel tega pozabiti in poslej si je v teku vsega življenja poškodoval vedno isto nogo, da bi vsaj naknadno lahko predelal takratno travmo.
Že čez leto dni so mu zaradi neprestanih prehladov izrezali tudi mandelje iz grla in imel je srečo, da se ni zadušil zaradi velike množine krvi, ki je zaradi tega, takrat modnega posega, stekla po grlu in tudi v sapnik. Isti stric se je kasneje izkazal še pri svojemu očetu, Janezkovem dedku, ki je sam bil eden izmed najslavnejših zdravnikov takratne Jugoslavije. Dedek je vedel, da ima bolno srce, stric pa je trdil, da ima raka. Dedek se je upiral vzeti zdravila proti širjenju metastaz, saj je vedel, kako nevarna so. Stric pa mu je snel očala in svoja zdravila skril v škatlico, na kateri je pisalo, da so v njej pomirjevalne tablete za srce. Tako je dedek predčasno umrl in vsi so zelo žalovali. Tudi Janezkova mati je vse življenje bolehala; deloma zares, deloma pa zato, da je lahko bila stalno v centru pozornosti.
Kasneje so bolezni postajale vedno resnejše in s kobaltovo bombo, katero so tiste čase pričeli preizkušati na ljubljanski kliniki, so ji zažgali vso kožo, ki je še ostala po odrezanju dojke. Na srečo so kasneje v Zagrebu ugotovili, da raka sploh ni bilo in mati je za nadaljevanje samouničevanja morala poslej uporabljati cigarete in alkohol, tako da Janeza, ki jo je prišel pred smrtjo obiskat z začasnega dela v tujini, še spoznala ni več. Za Janeza je bil največji šok, ko je gledal v oči svoje mame, v katerih pa ni bilo »nikogar več doma«. Vendar mati ni umrla zaman in njeno življenje ni ostalo brez smisla: Janez je še isti dan za vedno opustil kajenje. Iz maminih omar in omaric so pometali neznanske količine raznih tablet, praškov, svečk, kapljic in injekcijskih igel, saj se je te robe v teku desetletij nabralo za celo goro. In zares so vsa ta sredstva skupaj s cigaretami, črno kavo in alkoholom pomagala edinole na poti v prezgodnjo smrt sicer zelo vitalnega organizma.
Tudi v vsem kasnejšem življenju so se v Janezovem spominu neizprosno zbirale samo slabe izkušnje z domnevnimi »zdravili«. Zato si je polagoma izoblikoval neomajno stališče, da resničnih zdravil ni. Janez je bil nemalo presenečen, ko je kasneje odkril še celo vrsto ljudi, ki so imeli popolnoma enake izkušnje i so o njih napisali tudi knjige z navedbo vseh dokazov. Še bolj pa je bil presenečen, ko se je zavedel, da skoraj vsi ljudje na svetu kljub temu slepo verujejo v pomoč mogočne farmacevtske industrije, ki je zrasla na račun sistematično in uzakonjeno poneumljanih množic, namesto da bi zdravniki širili prosvetljensko delo in učili ljudi prevzemati odgovornost za svoje zdravje ter živeti v skladu z naravnimi zakoni. Čeprav Janez ni postal zdravnik, se je na stara leta tudi sam z vso vnemo posvetil širjenju resnice, saj je zatrdno vedel, da za bolezen ni zdravil – pa četudi bi vsi politični in gospodarski sistemi ter vse ljudske pesmi na svetu opevale obratno!
Kar pa se tiče ljubezni, je Janezova razvojna pot tudi potekala ravno v obratni smeri, kot jo opeva pesem. Ker sprva preprosto ni bilo nikogar, ki bi malega Janezka brezpogojno ali pogojno ljubil, tega čustva tudi sam zase ni znal razviti, kaj šele, da bi razmišljal o tem, da je ljubezen mnogo več kot samo čustvo. Bal se je tega neznanega stanja, zato si je za objekt ljubezni izbral prikupno dekle iz Madžarske, saj se mu je to zdelo že dovolj daleč, da je bilo zanj tudi varno. Ko je nekoč s to deklico le bil sam v čolnu, ga je zapeljivo gledala s svojimi čudovitimi temnimi očmi, Janez pa je kar otrpnil od sladke groze. Zato je prijela njegovo roko in si jo položila na prsi; vendar je vse, kar se je Janezu zgodilo, bilo to, da mu je še dih zastal. Dekle je skočilo v vodo in se ohladilo, Janez pa jo je kavalirsko potegnil spet iz vode in pogumno odveslal na obalo. Kasneje se je s pomočjo edinega učbenika, ki ga je lahko izbrskal v univerzitetni knjižnici, naučil madžarščine in kmalu je lahko napisal prvo pismo, v katerem ji je sporočil, kako jo ljubi in spoštuje. Nazaj pa je prišel odgovor, ki je vključeval neko otroško pesmico »Nem a tehen tehenek«, čemur bi se lahko reklo po domače, da teliček še ni bikec... Kljub temu se je
Janez z radostjo v srcu vedno rad spominjal svoje prve, čiste in platonske ljubezni.
Njegov vzorec pa se je odslej povsem spremenil in dolga desetletja je namesto spoštovanja iskal predvsem spolnost kot dokaz ljubezni in nič ni čudnega, da so vsi zakoni odšli po zlu. Družinski vzorec, po katerem je Janezek ostal že od rane mladosti brez očeta, je Janez kasneje še poglobil, saj je svojo prvo ženo zapustil po dveh otrokih, drugo pa celo po treh. Prepričan je bil, da je za ljubezen potrebno trpeti in da je samo tisto nekaj vredno, za kar se je treba neznansko truditi in trpeti, zato je odšlo po zlu tudi vse premoženje, nekaj hiš, služba, da ne govorimo o času, energiji, zdravju in tragičnosti prenešenih vzorcev na zapuščene otroke. Na stara leta je šele pričel zares odkrivati vse te pogubne vzorce, iz katerih se je končno uspel osvoboditi in ko je spet svobodno zadihal, je s tem ustvaril prostor za ljubezen. Premagal je svoje strahove in večne zaskrbljenosti in naučil se je ljubiti, ko drugače preprosto ni več mogel. S partnerico sta skupaj prebrodila močvirja in puščave, v katerih sta se prej oba izgubljala. Navezala sta se drug na drugega, ko nista bila več zvezana skupaj. Veliko oporo sta našla v stalnem medsebojnem pogovoru, v dobrih knjigah in pogovorih z drugimi ljudmi. Tako je Janez prišel do spoznanja, da za ljubezen pač je zdravilo, ki se imenuje ozaveščanje in zdaj z velikim veseljem dela tudi z drugimi ljudmi skupaj na raznih seminarjih (www.harmony.hr), pa tudi sam piše knjige. Nobenim lažnim parolam več slepo ne verjame, vse preverja in predvsem je vedno pripravljen pogledati na stvari tudi z drugega zornega kota, saj to je edino, kar je res treba spreminjati. Ljudje se ne zataknejo v večnih prepirih zaradi dejstev, ki ostanejo vedno nespremenjena, temveč zaradi zagledanosti v mišljenje, da je resnico možno pravilno videti samo z lastnega zornega kota.
Janezek je bil edinček, saj je njegov oče odšel še preden bi ga Janezek lahko rabil kot očeta, vzornika in vodnika. Zapuščen edinec pa pomeni ne samo nesposobnost ozirati se na druge in deliti z njimi, temveč tudi določene prednosti: nikogar ni, za kogar bi se bilo treba pretvarjati. Postal je egoist, ki je sam vedel, koliko je vreden, ne da bi bil odvisen od ocene soljudi. Zanesel se je lahko sam nase in sčasoma si je postavil svoja lastna merila in vrednostni sistem. Razvojna pot je bila sicer daljša in počasnejša, a naučil se je vztrajnosti. Bilo mu je komaj petdeset let, ko si je ozavestil škodljivost globoko vkoreninjenih vzorcev, kot na primer o zdravju in ljubezni.
